Vztrajnostni moment

Koliko težav in problemov in komplikacij nam povzročajo konci. Verjetno smo edina bitja, ki imamo kakršnikoli problem s tem. Ostala narava je popolnoma vtečena v tej smeri. Nastane in umre. Mi pa delamo cel halo iz tega.
Tudi epilog se je zaključil:

"Brazgotina ga ne muči že devetnajst let. Vse je v najlepšem redu. Konec."
'The scar had not pained Harry for nineteen years. All was well. The end.'

Konec. Kdaj smo imeli v mislih, da nam bodo ostali še filmi. Sedaj imamo samo še drugo polovico filma in potem bo dejansko konec. Konec čakanja in pričakovanj. Stvari se velikokrat zdijo neskončne, nedokončane in da trajajo v večnost. Ampak realnost udari in stvari se končajo.
Nekoč bom zbrala vse knjige. Če so komu odveč, se priporočam. Močno.
Čeprav mi pri tem ni čisto nič jasno, kam sta izginili prvi dve knjigi v moji zbirki. Zdi se mi kot da sem jih nekomu posodila, ampak pojma nimam komu. Hmmm.

Kaj šest, kaj pet, kaj štirje... danes sem bila sama na fizki. Juhej. Ampak mogoče sem se vsaj kaj naučila in je bilo vse skupaj bolj kot inštrukcije kot vaje. Ja no, bilo je precej zabavno. Kljub vsemu. Moram se naučiti vse čudne oznake in vztrajnostne momente. Kar se mi še vedno zdi blazno zabavna kombinacija. Besedna. Vztrajnostni moment. Meni je simpatična, ampak ne v povezavi s fizko, da se razumemo.


Potem pa sem vandrala naokoli po Ljubljani. Po Konzorciju in Čopovi. In kupila šilček, ker sedaj nosim barvice naokoli. Človek nikoli ne ve, kdaj si mora popestriti stvari.
Kosilice. Mmmm. Čeprav mi ne bo jasno, kakšen okus je imela sladica. Neko zelo močno aromo, ki je še močneje spominjala na nekaj.

Je kdo kdaj bral Marinko? Okoli mene ležijo same pravljice in zgodbice. Tisto, kar sem nekoč poslušala in brala. Čarobni svet, ki nikoli ni obstajal. Najljubši svet.

Bilbi - Hvala za vijolice