Sedaj moj pogled skozi okno sega na debelo odejo snega na sosednji strehi. Res debelo. In vsa drevesa so prav pravljično, zimsko bela.
Vreme pa se je stpnjevalo postopoma. Sneg. Manj snega. Nič snega. Dež. Malo dežja. Suho. Sonce. In v obratnem vrsntem redu je šlo, ko smo se vračali domov. Le s to razliko, da so bile ceste samo mokre in ni deževalo, ali pa se je odeja snega večala in ni snežilo.
Potovali smo skupaj z Berto. S katero smo imeli precej težav in nesporazumov. Na vsak način nas je hotela prepričati, da se vozimo sredi ničesar. In njen najljubši izraz je postal "preračunavam". Ker pač ji nismo razložili, da poteka nov krak avtoceste, ki se izogne gneči v predelu Benetk. In boga Berta je bila popolnoma zmedena.
Seveda smo še večje traparije počeli s plačilom cestnine, ko nam je samo vrnilo listek in nas poslalo nekam. Tisti "arrivedercci" je zvenel prav jezno, čeprav naj avtomati ne bi izražali čustev. Razen če imajo to posnet za takšne primere, ali pa je bila zgolj domišlija. Kdo bi vedel.
Ampak na cilj pa smo le prispeli. Nekam v industrijsko cono. In po dolgem razpravljanju v pisarni po dobrem čaju in sklenjeni kupčiji. Smo končali s petimi namesto s tremi balami. Kaj vse smo razpravljali in ugotavljali. Človek ne more verjeti, koliko koristi mu lahko prinese dejstvo, da se odpravi na izlet. Sicer z namenom, ampak še vedno je bil nekakšen izlet.
S tistimi Italijani, ki jih vztrajno kličeš in sprašuješ kaj se dogaja. Ampak končaš pa tako, da greš sam tja, ker je to najhitrejša verzija. In je tudi bila. Domenico in Claudia.
Z naslovi za šoping centre smo nadaljevali pot domov. To niso tisti centri, kot so pri nas ali pa v Avstriji, Nemčiji. To so tisti centri, ki so tipično italijanski. Vsaj običajni centri niso takšni, polni blišča.
Pica s pomfrijem in hrenovkami. Mislim, da še vedno ostajam pri klasičnih picah.
Ampak po drugi strani imajo pa neverjetno prikupne centre z outlet trgovinami. Ne centre pač pa celo vasico, ki je narejena na ta način in polna trgovin. Tista z znamkami dizajnerjev se je bahala kot nekakšna beneška arhitektura. Noventa di Piave.
Poleg tega smo imeli precej nesporazumov z Berto, saj smo ji pozabili sporočiti, da smo naleteli na tisto, kamor so nas tudi poslali. Plačati naš mali nesporazum s cestninskim avtomatom. In še postanek za wc smo imeli. Vse v enem. Potem pa je bila tudi Berta srečna, ko nam je zopet z njenim tonom razlagala kam moramo zaviti in koliko kilometrov je potrebno še prevoziti do naslednjega odcepa.
Znamk polno. Cunj polno. Ljudi tudi. Ampak ni bilo pa volje in cene so še vedno odbijale pogled na oblačila. Ugotavljali smo, da so se vsi iz trgovin vračali z velikimi vrečkami. In vsi so bili prav italijansko "urihtani", ko so prehajali iz ene trgovinice v drugo. Nič kaj takšnega mi ni padlo v oči in niti želje nisem imela po nečem novem.
Poleg tega pa si sploh nisem upala vstopati v trgovine, kjer se je na veliko bahalo - Armani, Prada, Valentino in podobno. Že cene v izložbah so naredile svoj vtis.
Ampak mestece je bilo čudoviti. V pravcatem božičnem razpoloženju. S smrečicami povsod, kamor je segal pogled. Z lepo "okrasno" arhitekturo in slikovnimi elementi, ki so zakrili pogled na gradbišča v ozadju. Poleg tega pa je iz zvočnikov donela božična glasba. Takšna luštna podlaga nekje v ozadju, ki je spremljala vse skupaj.
In stranišče je bilo podobno celemu hotelu in posamezne 'kabine' so bile v velikosti štirih navadnih. Majhnih sob. Resnično je delovalo vse skupaj precej luksuzno. In še vedno sem popolnoma navdušena nad izgledom te vasice.
Padova. Postanek v industrijski coni. Ponovno. Po tistem, ko je Berta obupala in smo se morali znajti brez nje. In smo se. V skladiščnih halah polnih raznoraznih drobnarij. In imeli so določene vsote, katere je potrebno zapraviti. Hecni so.
In dobili smo Štefana. Naš Štef je sicer bolj bogo končal, ker je znami potoval kar v kosih. Oh, Štef. Ampak ga bomo sestavili in se bo bahal v svojem novem prostoru. In pred vrati trgovine je bila res velikanska lutka, ki je bila obsijana z močnim soncem, kater nas je spremljal celotno pot nazaj.
In še druga outlet vasica v Palmanovi. Prva je naredila veliko boljši vtis in je bila na splošno lepše oblikovana. In tukaj so bile tudi cene precej nižje in ni bilo pretiranih znamk. Pa tudi ljudje so izlgedali bolj preprosto. In kmalu smo bili na poti domov. Ali vsaj proti prestolnici, ker je padla odločitev, da si gremo pogledati lučke in okusit decembersko vzdušje.
Jeclajoča in hihitajoča se navigacija.
Nazaj smo padli tako hitro, da smo se komaj zavedali, da že iščemo parkirišče po Ljubljani. V to zna biti vključenega nekaj čakanja.
Pripravila sem se na nižje temperature in bližino Ljubljanice. Stojnice so letos prestavili na Breg. Kar se mi zdi čisto super. In nabrežje, mislim, da Cankarjevo je postalo sedaj en velik panj poln ljudi s kuhanim vinom v rokah.
Pikapolonico so se ujele na moja ušesa in v rokah sem z otroškim veseljem držala čokoladna zajčka iz Rajske ptice. Mmmm. Slastno.
Z rokavicami, kapo na glavi in zavita v šal, sem v rokah objemala vroč kozarec kuhančka, katerega toplata je skozi rokavice prehajala na moje roke.
Ta opis sicer ni tipičen zame, ampak tako sem se vživela v decembersko vzdušje, stojnice in vse, da sem podlegla vsemu. Vsemu proti.
Ljubljana se mi zdi vedno čudovita decembra. Ampak v primerih, ko je svet čudovit. Ko je pravljično pobeljena in lučke še bolj pravljično osvetljujejo in dajejo celotnemu vzdušju prav poseben čar. In potem se sprehajamo mimo stojnice, ki so vsako leto iste, a nič manj zanimive.
Ne zveni kot jaz, pa sicer. Uživala sem.
Ni komentarjev:
Objavite komentar