Še malo pa bomo pobirali stave, koliko jih bo preživelo do podrtja smrečice.
Ampak smrečica je sedaj okrašena in postavljena. In imam počitnice. Končno.
Mučila me je predstavitev seminarske. Oblačenje avtomobilov. Kakšen naslov. In samo za to sem morala danes na faks. Ampak sva speljali. Ne po besedilu, ampak po nakladanju. Pojma nisem imela kaj sem govorila. Samo izustila sem tisto, kar mi je padlo na pamet, saj sem bila preveč živčna. In vedno govorim traparije, ko predstavljam seminarske. Saj so že navajeni.
Skvidži pa je požel zanimanje, saj so vsi z veliko pozornostjo zasledovali to besedo v videoposnetku. Hihi.
Zdi se mi, da mi spomin nagaja. Ker se ne morem spomniti, kaj sem počela teden dni nazaj, niti kaj sem počela včeraj. Zadnje čase se mi to vse pogosteje dogaja. In saj zapisujem vse, ampak sproti pozabljam. In resnično me spravlja ob živce.
Če sedaj prebiram o Alzheimerjevi bolezni.
In tako fino poleg vsega še zaspim zjutraj medtem, ko v glavi načrtujem, kaj bi vzela seboj za pod zob. In ja. Vedno hitim. In potem čakam na vlak. In potem zopet hitim in čakam. Sistem je obupen. Ampak tako je. Saj bi rekla, da sem se že navadila, ampak sem znova razočarana. Polno enega čakanja je.
Vem, da sem danes skakljala po hiši in prepevala božične pesmi. Vem, da sem se vrtela. Smejala sama sebi, ko sem zrla v svoj odsev na vlaku in sopotnikov sedež. Ko sem prepevala pesmi v avtu.
Sovražim klik. In izgubim popolnoma ves nadzor. Vse se mi zdi nemogoče in jaz sem zgolj nemočna. In lahko rečete karkoli, ampak nimam besede pri tem. Vse dela samo.
Danes bi lahko tolikokrat povedala, da sem super. Če me je na trenutke razganjalo. In potem sem se umirila. In potem mi je dogajalo. In potem sem se umirila. In potem me je metalo. In potem sem si zaželela imeti nihalo v roki, samo za sproščanje. In potem sem poslušala. Skratka cela kriza iz vsega.
Mythbustersa sta zakon. Res legende.
Hh. Tale december bo še zanimiv. Jaz že vem, kaj mislim. Hi.
Ni komentarjev:
Objavite komentar