Tenstan krompir

Celotna naša družina se je zjutraj skupaj s psom odpravila po na novo zasneženi cesti v bližnji gozd. Ni bilo tako zgodaj, da bi še vsi spali ni pa bilo pretirano pozno.
Svet je izgledal kot iz zimske pravljice in sneg se še vedno postopoma nalaga. Veje se šibijo pod gmotami snega in se sklanjajo na tla. In potem se sprehajaš skozi gozd, ker se ti vse klanja.
Na vsake toliko se s odteženih vej vsuje gmota snega in zasuje pogled na enkratni razgled zimske pokrajine.


Vse barve so bile zamenjane, ker je zmanjkalo vsake. Ravno vsakič, ko sem se lotila ponovno printati. In so služile svojemu namenu ter darilu za mamo. Z oranžnim paspartujem se je na fotografiji odprl pogled na Zbiljsko jezero. In množico labodov.


Kosilo. Mmmm. Tenstan krompir. Najokusnejši iz velikega črnega lonca. In bili smo zbrani vsi na kupu. Z najmlajšim članom na čelu, ki je radovedno zrl v svet in katerega otroška lička so se razjasnila v velik nasmeh. Kako so majhni otroci zabavni in je največja atrakcija luč na stropu.
Vsi posedeni na svojih mestih smo se hitro podali na lov za repete, čeprav se je gumb na hlačah počasi odpenjal. Ampak za povrh pa se je našel še prostor za potico.

In miklavž je prišel. In bere moj blog. Ker sedaj imam tople štumfe in čajnik z veliko skodelico. Kako blazno kulj miklavž je to. Hvala.


Sedaj pa sem zaposlena z rezanjem. Limanje. Sestavlanjem. Upam, da bom kmalu končala.
Ponesreči sem si opekla skoraj celotno površino jezika. Nič kaj prijetno.

Rie Sinclair - No Way Out