Kako kul je ta Miklavž. Povsod.
In ja zopet bom razpravljala o Harry Potterju. Kako ne bi. Prebrala sem že od tistega dela, kjer se je film končal in prišla do najljubšega dela v tej knjigi. Do zgodbe o Snapu/Rawsu. Čeprav ga ne maraš od začetka, ker ga tudi junaki ne marajo ti ta poglavje zbriše vse sledi o preteklih dejanjih in ti priraste k srcu, čeprav pred tem kruto umre. Meni so se solzile oči.
Njegova zgodba o Lily. O prijateljstvu in ljubezni.
Poleg tega pa sem šokirano ugotovila, da umreta tudi Tanga in Remus. Na to sem že pozabila. In kako se je Rowlingova izživljala pri zadnji knjigi saj jih je precejšen del pobila.
Čeprav je samo knjiga in je samo zgodba, se je zasidrala nekje v nas. V meni. In tam zopet vsi junaki oživijo, ko se besede pojavijo pred očmi.
Nekako se mi zdi branje knjig prav fascinatno. Kako hitro se znajdeš v drugem času in prostoru in se ti zdi blazno smešno, ko se vrneš nazaj v "realni" svet.
Ujela sem Miklavža pri delu. Ha.
In bil je pravljični dan. Obsijan s soncem. Ravno pravšnji za sprehod. Za sprehod s psi.
Dve deklini in dva psa smo šli obiskati tretjega psa in tretjo deklino, ki se je zagreto učila.
Čez vse prepreke in vsa polja in gozdove. Po celem snegu in poteh. Občudovali sva okolico okoli sebe, medtem ko sta se psa preganjala in igrala z največjim veseljem. Oh, kako preprosto je osrečiti psa.
Ni komentarjev:
Objavite komentar