"Baby all I want for Christmas is... you"Le zakaj dobim zasanjan pogled.
Sem že omenila, da preziram zimo in sneg. Ker je vse zasneženo, ker vsi hočejo da si takrat in takrat tam, čeprav se svet začne pomikati prav po polžje.
Prideš na postajo in čakaš in čakaš in čakaš. In ko se te že "usmilijo" ter naznanijo zamudo ti še vedno čakaš.
In potem z še malo več kot polurno zamudo pripelje na obzorje prvi vlak in nanj se že na naši postaji poskuša nagnetiti ljudi za tri vlake nanj. Do Ljubljane pa sta vsaj še dve taki večji postaji in potem si predstavljajte sardele v konzervi.
Za predstavo sicer precej pripomore sam vlak, ker izgleda kot ena sama velika konzerva. Ali pa več konzerv v vrsti. Aja, seveda pri takšnih temperaturah na vlaku ni nobenega gretja, ki ga drugače privijejo do konca, ko ga najmanj potrebuješ.
In naj se prosim ne sprašujte zakaj bo to vse skupaj propadlo oziroma zakaj so v minusu. Peljite se z vlakom iz prve svetovne brez gretja sredi zime in polurno zamudo - pa vam bo bolj jasno kot kristalni dan. In na faks sem vsa zasnežena priracala šele dve uri po tistem, ko sem odšla od doma. Juhej.
Ali v vsaki generaiji obstajajo podobni tipi ljudi? Ali se vedno pojavljajo enake debate in enake stvari.
Nekako pa se vedno najde vsaj kakšen pametnjakovič, ki je prepričan da je središče sveta in vse ve in vse zna. Zraven njega sedi njegov oproda, ki mu na vse prikima in vse pritrdi ter si misli svoje. Nasproti njiju pa je dekle z vasi, ki se jima smeji z grozno narejenim in nervoznim smehom.
In blazno me zanima kaj je ta deja vú. Kaj je s tem ponavlanjem enakih dogodkov ali sanj.
Ni komentarjev:
Objavite komentar