Ampak pravijo: "Študent naj bo!" in študent je pridno delal doma. Upsila.
Tako je, ko se vozni redi in ure predavanj ne ujemajo. Čeprav bi lahko videla fiziko, ampak kaj je fizika v primerjavi s toplo posteljo. Čisto nič.
Ideja včasi pride pozno, ampak važno, da se pojavi.
In kuhanje puhastih pudingov je kar zabavno. Ko se brezglavo vrtim po kuhinji in skačem gor in dol ter hitro mešam. Ampak je nekaj uspelo in tudi izginili so do večera. Okrašeni prehitro. Ker se je vse stopilo. In prebarvalo dele pudingov. Tudi to je nekaj.
Potem pa sem se še za kosilo vrtela po kuhinji. In tudi to je izginilo iz krožnikov čisto prehitro.
Moji ameriški prijatelji pa so zopet gostili neko božično zabavo. In jaz sem bila zopet tam. Z majhnim darilom, nad katerim so bili vsi navdušeni. Ja, pozornosti so dovolj že čisto preproste. Ali pa take, ki te nasmejijo, ko ti pogled zanese na zid kjer so obešene.
Ljudi se je trlo. Ampak res trlo. Neznanih obrazov je bilo ogromno, znanih pa komaj kaj. Pa smo se vseeno znašli v manjših pogovorih. Pili apple cider. Mmm, to je zakon.
Potem, ko se nas je precej nabralo in ko smo prigriznili vse sladkarije in slane stvari, potem smo se posedli v dnevni sobi.
Povsod nas je bilo dovolj. Izvlekli listek in čakali na pravila igre. 21.
Pravila so bila preprosta. Vzemi ali izberi. Vzemi si darilo, ki ga je nekdo že prejel, ali pa si izberi novega iz kupa. In tako je moral prvi po vrsti oziroma prva po vrsti, kar večkrat sežti po neodprtih darilih. In bilo je nekaj "kradenja" daril. Prav zanimivo je bilo vsakega opazovati, ko je z navdušenjem odpiral svoje darilo. In tudi jaz sem ga. In sem dobila... WC metlico. In to roza. Kako zabavno. Prav kulj.
Ironično je, ko Kitajka dobi koledar iz kitajske restavracije.
Potem pa je glasnost naraščala in zopet smo se vrnili k pogovorom. In izvedle smo debato kar na hodniku, ko je pogled skozi vrata pokazal, da so se vsi začeli igrati s kartami. Dobesedno vsi. In človek je komaj verjel, koliko različnih paketov kart so prinesli s seboj. In tudi me smo se šle pasjanso. Tako skupinsko. Prava borba je nastala.
Ampak kaj, ko moramo biti po 10 tiho in sem pri tem dobila iztočnico, da sem se odpeljala domov. Ne vem zakaj, ampak vedno z ovinka hitro pogledam, če avto še stoji na parkirišču. In je. Ker nikoli ne vem, kje me napade jezen stanovalec. Pa me ni.
In vožnja je bila prav zanimiva. Ta sneg odbija toliko svetlobe, da se še gore jasno vidijo, kljub noči. In nad mano se je vila prav zanimiva gmota vode zgrnjena v oblak, ki se je nenadoma pretrgal in pokazal zvezdice v daljavi. In potem je bila megla. In je ni bilo več. In še predno sem se zavedala, sem stala na parkirišču in zrla v smrečico lučk, ki sem jo postavila na okno.
Titanik. Tragičen, romantiče in preprosto lep film. Tako novoleten mi je postal, saj imam občutek, da je predvajan ob času tam nekje. Kako mogočno in čarobno se lako v trenutku razbline. Nič ni večno. Še kapitan potone s svojo ladjo.
Poleg tega pa čakam na moj prizor ležanja v ledeno mrzli vodi s tresočimi ustnicami in babice, ki vrže ogrlico v morje.
Ni komentarjev:
Objavite komentar