Mislim, da sem plesni svet zapustila že pred parimi leti in nekako mi nobeno vstopanje vanj ne prinaša več radosti in veselja. Vsaj danes je ni.
Čeprav človek komaj verjame, da se znajo tako zelo različni ljudje tako dobro gibati. Ker nekaterim res ne bi pripisala tega.
In ja saj delavnice so bil vredu. Ampak potem pa sem presegla mejo in samo razočarano opazovala gibanje, bolj prepletanje ljudi okoli sebe. Niti želje po vrtenju na plesišču ni bilo.
Pač sem največji talent, da pozabim doma ravno tisto, kar ne bi rabila.
Kosilo v Bufu. Pica. Ampak, ker pač v naglici kaj pozabim doma je bil tokrat mobitel in je bilo koriščenje bonov zgolj nemogoče dejanje.
Kosilo pa je bilo zgolj začetek našega druženja, ki je bil načrtovan že dalj časa. Fotošuting z Anjo in Niko.
Vozile smo se naokoli v prisrčno barvastem malem avtomobilčiču v vzdušju božičnih pesmi.
Potem pa smo lazile nakoli. Gor in dol po klancih, po koreninah in med skalami. In to v petkah. Jaz res znam izbrati obutev, ampak mi je uspelo prideti povsod.
In vse premražene smo končale v Klubarju na čajčku na udobnih kavčkih.
Najbolj kul objektiv. Jaz bi tudi.
Ljubljana. Zajčki v Mr. Petu. O kako so bili prisrčni. Z belimi repki. In obisk pri Amy čisto tako mimogrede. Ker je bilo ravno na poti.
Ni komentarjev:
Objavite komentar