A odzivi so bili popolnoma drugačni. Ni bilo časa.
Seveda ga ni bilo. Saj je le malokrat.
Samo en velik objem in nekaj spodbudnih besed. Pa ni bilo tega. Samo črn zaslon telefona.
Kje so ljudje, ko jih močno potrebuješ? Se vsi izmaknejo?
Saj ne, da bi to prikazala s takšno močjo kot sem sedaj. Ampak kričala sem znotraj. Trgalo in cvrlo me je. Pa sploh ni bilo vzroka. Morala bi skakati od veselja.
A nikoli ne znam tega, kar bi bilo zapovedano. Moje reakcije so tako nepričakovane.
Saj mi je fino. Ampak... vidiš da nikogar ni.
Jaz pa imam navado se vsesti v avto in se podati na pot. Preveč pričakujem od drugih?
Saj drugače sem poskakovala od veselja in vse. Ampak na koncu dneva se pa samo sesedeš. Kot kup nesreče. Pod težo svojih pričakovanj.
Lahko bi me izočilo. Ampak z delčkom vedno pričakujem nekaj dobrega. Nekaj pozitivnega.
Dan je bil super. Likala sem. Zlagala. Igrala. In se smejala. Ampak potem pride noč. Potem nastane trdna tema in jaz ostanem sama s svojim odsevom v steklu. In oči postanejo bolj zelene.
Tudi članek sem nekje podzavestno absorbirala vase.
"Depresija je kot orodje, ki prisili v raziskovanje lastne notranjosti. Je logična posledica življenja v svetu preobremenjenim v lovu za materialnim.
Depresija tako postane priložnost da spet vidimo in čutimo. Če le uspemo uzreti na drugo stran, kjer je medsebojna povezanost vsega kristalno jasna."
Ni komentarjev:
Objavite komentar