Ko zrem skozi okno vlaka lahko opazim kar nekaj stvari. Kateri kr*teni so te mali nekaj-mlajši-letniki. Ko mislijo da so glavni in se nekaj šopirijo en pred drugim. Se nekaj tepejo med sabo, kdo bi vedel zakaj. In cela gruča sledi najneumnejšemu izmed njih. In mislijo koliko so hudi, oh in sploh, v resnici pa so pravi pajoti. Kar se pa petard tiče so oni najnevarnejši, ker mislijo, da so neznansko kul, če zalučajo kup petard v nedolžna bitja. In pri tem še tekmujejo med seboj. Nič pa ne bo pomagalo, ker se njim ne da nič, ampak res čisto nič dopovedati. Sploh ko kot ovce sledijo najbolj glupemu...
Oblečena sem kot medved. In pomaga. Čeprav naj ne bi bil takšen mraz. Ampak preventivno.
In ja Slovenske železnice so tako "blazno prijazne" do nas potnikov. Dobro, da sem bila prejšni teden ustvarjalna pri TP-ju in ustvarila montažo.
Zopet so nam spremenili vozni red. Dali vlak 8 minut prej. Ga skrčili na totalen minimum. En vagon, kar je bila prej bogomolka. In to dvojna. In zakurili do konca. Kakopak.
In ja v tej savni so se vrata odprla toliko, da sem ujela sapico in potem so se zapahnila nazaj. In bili smo še bolj skupaj kot sardele v konzervi. Brez zraka z gretjem na ful. In point vsega je bil, da smo že tako 4 minute stali v Ljubljani na postaji in potem smo še 5 minut stali na razpotju dveh poti. Potem pa smo se vozili neskončno dolgo.
Kaj ti pomagajo vsi profesorji, če niti najosnovnejšega ne znajo povedati. In poleg tega se izgovarjajo, da je to Mac in pojma nimajo. Kaj naj se mi pozanimamo? To je seveda zgolj retorična trditev, saj se tako ali pa tako moramo. Pa vseeno. Od profesorjev se ponavadi pričakuje nek nivo.
Ampak dobro, da sem še vedno imela lazanjo. Lazanja ni samo hrana, je način življenja. Sem nekje prebrala.
Ja, ko jo ješ "cel" teden pa to res postane.
Letim, drvim. Na božično čajanko. Med ameriške prijatelje.
Ni komentarjev:
Objavite komentar