Ker tega nisem izvedla nikoli v štirih letih in ker je Ljubljana tako blazno fotogenična. Resnično mi je pri srcu pa rečite karkoli želite.
Meni se zdi potepanje po centru in starem delu vedno super ideja. Ali je sonce ali sneg. Tudi v dežju z luštnim dežničkom gre.
Čeprav sem se dvakrat izognila nevarnosti, ki jo prinese sneg, ko se tali, je ostalo šlo kot po maslu.
Ni hujšega, ko ti zastane dih, ko se pred teboj usuje cela plast snega iz strehe in si hvaležen, da si se pred 10m ustavil za trenutek.
Toliko stvari bi se morala učiti, ampak jaz nimam nobene želje po tem. In vsi se tako blazno obremenjujejo jaz pa samo skomignem z rameni in se podam na "veliko" ekspedicijo.
Po poteh, ki so tekle kot serpetinasta cesta na Vršič.
Ja no, december se vztrajno priblužuje in lučke so že povsod postavljene. Slavnostni prižig pa bo potekal v petek, ampak me verjetno ne bo v Ljubljani, ker se bom potepala drugje. Mogoče mi je končno uspelo dobiti kakšen odziv od Italijanov. Čeprav mi je njigova angleščina blazno zabavno.
In vsa vesela sem srečala veliko tablo z vprašanjem pred filofaksom in moje najljubše - Američane. Ta teden ljudi sprašujejo, kaj je njihova največja potreba v življenju. In po dolgem razmišlanju in razpravlanju in klepetu ter držanju fotoaparata v rokah, sem napisala kar fotografija. Ker umetnost je bila že navedena.
In na našem torkovem srečanju smo začeli z vprašanjem, kaj je bilo naše najlepše darilo in zakaj. In tudi tukaj sem prišla do dejstva, da je bil to fotoaparat. Ker mi omogoča ujeti trenutke, ki ne bodo nikoli pozabljeni. Ki mi omogoča ujeti poze ob katerih se nasmejim. In ki mi omogoča poslikati ljudi, katerih ne bom pozabila. Ker ujeti trenutek v nekaj edinstvenega je preprosto neverjetno.
Ni komentarjev:
Objavite komentar