In ko smo že pri naglasu in podbnem, se bom lahko topila ob Rupertu?
Danes sem cel dan spraševala ljudi, če bi šli z mano gledati prvi del zadnjega dela. Pa sem dobila negativen odgovor. Ponudbo, ki jo ne morem izkoristiti, razen če bi pred 20min letela v Ljubljano, pa verjetno ni več kart. Odgovor ob katerem družbo dobim šele naslednji teden. Odgovor, ki vklučuje še ogled 6. dela. Zmaga zadnji. Več Potterja toliko bolje.
Seveda me je pobralo, ko sem videla poster z napisom "It all ends here", ob zadnjem, zadnjem filmu bom zaganjala paniko. Sedaj me tolaži še en del. Potem pa... ah pa saj je že enkrat bilo konec. Bom preživela. Enkrat sem že.
Ampak kaj, ko nas do Harry Potterja veže poseben odnos, saj smo ga brali že od rosnih let, od tretjega ali četrtega razreda in so bile knjige debele za nas. Ampak smo se prebili in jih "požrli" večkrat. Oni so naši junaki in vedno bodo.
Ne vem kaj je bilo danes. Kot vem še ni prvi april, ampak vsi profesorji so poskušali biti blazno zabavni. S šalami o globalnih in lokalnih ekstremih v povezavi z gorami. S šalami o tem, da smo danes stehtali ne samo maso Zemlje pač pa tudi Sonca. Mogoče je tak dan. Kdo bi vedel. Smeh.
S čajem, ki greje moje premražene roke. Z dekco ovito okoli ram in prešernim nasmehom na ustnicah čakam, da pritisnem začetek mojega najljubšega filma. V pižami s toplimi nogavičkami.
The Notebook. Stoprvič. Ker rabim Allie in Noaha. Rabim njene čevlje. Rabim romanco in plesanje pod semaforjem. Rabim, da mi 'embrace me' še dolgo odmeva po glavi. Rabim verjeti.
In biti očarana nad tem časom, nad prefinjenostjo in slogom. In na koncu priti do spoznanja kako tragično lep konec ima. In kako čudoviti posnetki so. To rabim in nič več.
In božiček/miklavž/dedek mraz imam še eno željo. Veliko. Lahko karto do Irske. Prosim, prosim?
Še malo pa bo nastal cel seznam.
Ni komentarjev:
Objavite komentar