Jaz sem za. Jaz sem za rumeno oblekico na eno naramnico. Božiček? Dedek mraz? Miklavž? Ja?
Letos sem bila povsem pridno bitje in bi jo res rada videla od blizu in imela na sebi. Lahko? Samo poskusim?
Pač blazno mi je padla v oči in resnično imam željo za eno oblekico na ramo. In še volančkasta je. Ampak...
Medtem, ko "listam" po blogih in si ogledujem slikce pa pečem mafine. Spet.
Za moje prečudovite sošolke/kolegice, katere me pridno prevažajo naokoli po Ljubljani ali pa delijo samo trenutke z mano. In jutri je četrtek in čas za naš piknik prostor na Jadranski. Pridno izkoriščamo proste trenutke med fiziko s sladkanjem. Z domačimi ali kupljenimi slaščicami. Kakorkoli je slastno.
Imam tople štumfe, ki niso dokolenke, ker pridejo nad kolenom. Pozna se, da spremljam toliko modnih blogov, saj so me posrkali. Kombiniranje toplih štumfkov na sandale ali kakšne take čevlje se mi zdi blazno simpatično. In podlegla sem temu. V zadnjem času podlegam raznoraznim stvarem, katerim sem se prej upirala z vsemi štirimi.
Svet se je zavrtel v povsem drugo smer. In tako blazno si želim imeti 'cape', kar bi se po naše prevedlo v pregrinjalo, ogrinjalo ali nekaj takšnega. Ampak moram bolj pozorno gledati naokoli, saj ga še nisem zagledala nikjer. Čeprav res da že dolgo nisem raziskovala.
Okraševala sem mafine. Z belo in barvami. Ker sem se spomnila, da sem mogoče tubice sladkih barv vrgla v nakupovalni voziček. Čisto mimogrede.
Faks je faks. Predavanja so dolgočasna. Vaje so zanimivejše. Čeprav ne delamo nič novega, samo prestavljamo se iz enega na drug operacijski sistem. Iz Windowsov na Maca.
Zdi se mi, da sem ta govor, ki ga je imel Steve Jobs že slišala. Pa ne vem kdaj.
In dogajajo se mi stvari za katere ne vem zakaj jih počnem. Tako kot danes na vlaku. Tako sem padla notri v čarobni svet mladega čarovnika in njegovih prijateljev, da nisem niti opazila kje se vozimo. In potem se mi je za trentek zazdelo, da smo že na mestu, kjer bi bilo dobro obvestiti moj prevoz, da gre na pot. Pa sem bila postajo prezgodaj. Ampak izkazalo se je, da je bila to najboljša poteza. Ker sem šla tudi postajo prej dol. Neverjetna je intuicija in naključni dogodki.
Sedaj pa rabim spanec. Resnično.
Kartuša je šla. Zobopucec pa je izraz, ki se ni prijel. Le kako...
To mi je ostalo v spominu iz ene šolske ure slovenščine v osnovni šoli. Kot gledalnik.
Ni komentarjev:
Objavite komentar