Mistično jutro. Meglice, ki ovijajo prebujajočo se ulico z rožnatim odtenkom, ki seva z neba. Ulične svetilke so še vedno gorele. Noč pa je počasi, čisto počasi polzela skozi moje prste.
Včasih nisi prepričan ali je samo megla ali so tudi stekla zarošena. In resnico izveš šele tja do prvega semaforja... In v naslednjem trenutku sem že sedela na vlaku in opazovala megleno pokrajino, ko se je z moje desne slišalo cmokanje. Res jej.
Človek si misli, da ko se voziš iz Ljubljane v Kranj, da ga pričaka jasno nebo, a se moti. Pričakala me je gosta megla. Taka srhljiva, mistična megla, ki se je ovijala vse naokoli. Vse skupaj se mi je zdelo ravno takšno kot zjutraj, ko sem pustila megleno pokrajino za seboj in ko je vlak drvel po ustaljenih tirnicah.
Megla se je spuščala čisto potiho in čisto zahrbtno. Rosila je vse naokoli in požirala še zadnjo svetlobo, ki jo je sonce pustilo za seboj, ko je utonilo v megleno nič.
Mistika. Mračnost. Skrivnosti.
Zakaj sem stavek 'moramo ostati v stikih' že nekoč slišala? Zakaj nič ni bilo iz tega in se mi zdi, da se zgodba ponavlja. Nikoli nima noben časa. Nikoli nima noben namena. Pa nič.
Resnično pravim, da Američane večkrat srečam kot svoje lastne bivše sošolke, katere tako vestno trdijo, da se moramo dobivati. Jah...
Lažje je ohranjati stik na daljavo in poskušati stati ob strani pa čeprav samo na drugi strani kamere. Ampak, če je težka dilema. Upam na najboljše, res. Ker me stisne, ko poslušam. Ker raje vidim ljudi srečne. Ampak...
Danes sem čisto ponesreči naletela na Amy in Stacy na poti do glavne. Pa vedno znova mi razlagata, da se jima dogaja da iz dneva v dan srečujeta iste ljudi. Naključno in nenamenoma. Za hiter skok do Prometeja, pa nimajo tistega kar rabim.
Kaj je v risankah tako čarobnega, da jih gledamo znova in znova in ostanemo brez besed. Odkrila sem Labodja princesa 2, katere prvi del sem videla že večkrat. In še tretjega. Resnično ne znajo nehati. Ker najprej je ljubezenska zgodba in začaran labod. Potem je življenje po poroki in potem verjetno sledijo še otroci. Ponavadi tako naredijo. Bom preverila.
Veste to je tista zgodba z noro kraljico, prinčevo mamo. Žabcem, tukanom in želvo, ki rešujejo princeso Odetto.
Obožujem četrtke, ko stopim z vlaka in se lahko sama pri sebi nasmejem in se potem skrijem za steno in skrijem pogled. Tako razkadijo vso meglo naokoli. Pretiravam, vem ja.
Ampak uživam v pogledu.
Mafini/browniji so v trenutku izginili. In v moji beležki se je znašel napis: "Spekla si odlične brownije/mafine." In vsi so jih hlastno jedli in izbirali barve. Oh, obožujem, ko vidim zadovoljne obraze okoli sebe, ki si oblazujejo prste.
Mi smo žarnice. Vesolje je mikrovalovka. Če bi človeka segreli na 1000K bi svetil. Kruto.
Skrček pa je nasprotno raztezku. Smeh.
Včeraj smo slišali šalo s kokakolo in luno. Ta je bila taka 'grafična' o blagovnih znamkah.
Nedopustno. Cian onesnažen z magento.
Cene so objavljene za Lavinovo kolekcijo. Slabih 150€ za rumeno lavinovo. A jo lahko vsaj nase spravim? Prosim?
Ampak ravnokar sem se spomnila, dejansko imam doma kos Sonie Rykiel. Iz prejšnega sodelovanja. Še to je bilo kupljeno mimogrede in povsem nenamenoma, ampak sem se zaljubila v čipkast korzet.
Ni komentarjev:
Objavite komentar