Ko ga še vedno gledaš.
Ampak je šel mimo tebe čisto potiho in z največjim pospeškom.
Sonce, ki žareče zahaja za okoliškim hribovjem pa te vestno opominja, da si ga preživel brez, da bi ga doživel. Po predavalnicah in računalniških učilnicah. Kamor se je nehote prikradel kakšen žarek.
Prizor, ki bi ga tako rada ujela v objektiv pa je telefon prešibek. Pogrešam svoj 'mali' fotoaparat v takšnih trenutkih. Ki so popolna ilustracija igre narave. Igre, ki v človeku vzburja čudovite razsežnosti zaznavanja lepega. Vsi oblački so se obarvali in miklažv pripravlja pečico za piškote. Saj poznate kako to izgleda.
Še gore prekrite s snegom sijejo v daljavi. Storžič je zopet čudovito pobeljen. In ja gore so čarobne ko so prekrite s snegom kot vse ulice in ceste prvo noč. Samo prvo.
Posnetki niso super fenomenalni. Samo za okus in meni za spomin.
Drugače pa ja, je bilo že boljše. Smo ravno tam tam nekje. V sredini. Dan smo namenili prekladanju papirjev in posojanju zapiskov. S skupnimi močmi dokončujemo še zadnje naloge pred jutrišnim dnem.
Za zajtrk pa se mi je pajek prikradel na strop. In to ne kakšna dolgonoga suha južina. En tak konkreten pajek z živim zadkom, ki je čudežno oživel. Mami trdi, da mi bo prinesel srečo. Jaz pa sem imela najbolj eksplozivno vstajanje s postelje in sem bila v trenutku na nogah.
Vsaka stvar je za nekaj dobra.
Sedaj pa na purana. Hihi.
Ni komentarjev:
Objavite komentar