Harry Potter in Svetinje smrti. Še predzadnjič.
Film je pustil močan vtis in še bi ga lahko gledala, če bi še dalj trajal. Ker sta dve uri in pol minili v trenutku. Resnično je dober film.
In ko sem se uzrla po dvorani, si nisem mogla da ne bi izjavila. Bila je polna staršev s svojimi otroci, pod 13 letom. Kako to? Ker oni niso odraščali z njim. Ker oni niso bili tako strašno navezani na knjige in junake. Ni so se jokali in smejali z njimi. Pri enajstih letih niso pričakovali, da jih povabijo na kakšno čarovniško šolo. Sploh niso vedeli, da takšen fantazijski svet v naših glavah obstaja. Niso tako nestrpno čakali, da bi izvedeli kako se konča film. Naša generacija je. Nekaj generacij pred nami in kakšna za nami. Potem pa se je že končalo.
In kako magične so knjige. Čeprav moram priznati, ta zadnji film je prav odličen. Res. Z vso akcijo, dramo in malce komičnosti, predvsem s strani Rona, ki je dvigoval vso napetost.
Ampak pred menoj se je razprostrlo veliko platno. Pred menoj so se pojavili najljubši liki. Kot bi stala poleg njih. S tretje vrste so se zdeli mogočni.
Mogoče sem si vse skupaj predstavljala predvsem drugače. Ampak nisem imela kaj dosti proti njihovemu načinu. Saj se moji junaki vedno znova pojavijo, ko začnem brati.
Ampak že začetek je pustil pečat, ko so se vsi pripravljali na tisto ko jih čaka. Ko je Hermiona svojim staršem zbrisala spomin, da bi jih zaščitila. Posnetki in scene pa so bili nasplošno neverjetni. Resnično neverjetni. Kako dobro grafiko in vse so spravili skupaj.
In Ginny, kako je zrasla. Čeprav Ginny se ni nikoli skladala s tisto v moji predstavi.
Tisti trenutki, ko je vsa dvorana ali skočila ali obsedela prestrašeno, mene sploh niso ganili. Zrla sem predvsem pričakovano v zaslon, kot da bi vedela.
Ronald. Oh.
Blazno mi je všeč, ker niso ameriški filmi. Sicer so skrivanje po Angliji predvsem izrabili za zajetje neverjetne pokrajine. Simpatično. Obožujem njihovo igro. Njihove šale, ki se nanšajo na posamezne like in Rona. Pa Dobbyja, pardon Trapesta, ki mu bolj pristoji originalno ime, saj se slovenska različica pri njem sliši trapasto.
In tukaj je prišel moj najljubši prizor iz knjige, ki se je močno vtisnil vame. In zdi, se mi da je bil Trapest v tem delu še posebno simpatično ustvarjen. Tako malo prikupno bitjece, ki se bori za svoje pravice in se prav nerodno znajde ob vseh komplimentih.
In že odkar so ujeli naše tri junake in jih zvlekli v Malfroyev dvorec, sem držala roke in skrivala obraz. Ker sem vedela kater del prihaja. In ko je mali Trapest stal na ograji se, uprl gospodarjem in potem... se je končalo njegovo življenje. To je prizor, ki me je najbolj ganil. Ko je umrl v Harryjevem naročju. Ko je Harry skopal grob. Ampak spustili so najlepši del. Izklesan napis:
"Tu počiva Trapest, svobodni vilinec."
(Here lies Dobby, a free elf.)
In potem je bil prizor, ko Saj-veste-kdo odpre Dumbledorjev grob in ostane črn zaslon. Prižgejo se luči in jaz z odprtimi usti, šokirana, zaprepadena obsedim na stolu. Kako kaj takšnega lahko storijo in film zaklučijo, ko bi ga lahko pogledali v enem kosu. Joj.
Na koncu sem bila samo še brez besed. Res se mi zdi dober ta del. In ne morem verjeti, da nas samo še druga polovica loči do dejanskega konca. Ker potem ne ostane nič več. Samo še maratoni in ponovno branje. Nobenega vzhičenega in čakanja na nove dele. Pogrešala bom to. Konec.
Znašli sva se v nepregledljivi megli. Videla sem cel meter pred seboj, če ni bilo dveh rdečih avtomobilskih luči. Zgolj samo črta se je videla. In kako sem pri Savljah prišla do avtoceste, bo ostala skrivnost. Nekaj občutka, nekaj ravnanja po desnem robu in nekaj poznavanja te ceste bo verjetno zaključilo vso zadevo.
In megla se je vila vse od Ljubljane do doma. Nekajkrat se je pretrgala ampak zgolj za kakšen kratek odsek.
In pred seboj sem zaznala gibanja, ampak sem šele, ko se je to gibanje znašlo onkraj ceste opazila dva bela repka srnic, ki sta odskakljala pred menoj čez cesto. Na njuno srečo s precejšno prednostjo.
Doma pa sem bila takoj obveščena o hudem naletu vozil na dolenjki. Se sploh ne čudim ob takšni obupni vidnosti.
Ni komentarjev:
Objavite komentar