Ne bom več to dekle, ki bo hodila na predavanja in domov. Ne bom to dekle, ki bo imela v mislih samo šolo. Ker dejansko ne pomislim več nanjo, ko zapustim stavbo. Pa že vmes razmišljam in sanjam o drugih stvareh. Svet je tako širok in ne razumem, kako te lahko naučijo splošne izobrazbe, če nakoncu nič ne znaš.
Kaj ti bo sedenje v predavalnicah in delaje zapiskov, če ni smisla v tem. Res ga ni. Izpiti nimajo smisla. In tudi list papirja, na katerem piše tvoj dolg naziv je brez pomena. Ker praktično ne znaš nič. Vse je samo v teoriji. Ker kateri profesor je doživel resnični svet, če se ni nikoli ganil iz faksa in je njegova najboljša šala povezana s samim predmetom. Brezveze.
Čeprav profesorica za kemijo je blazno zabavno. Ko se pred tablo zamisli in se sama sebi začne ob asociaciji na neko njeno anekdoto, ki jo potem z veseljem deli.
Sicer res da nimam alternativne rešitve, ampak nekako me ne vesli to prestavlanje iz predavalnice v predavalnico. Fino je vse vmes, ampak ne to.
Ker resno, zakaj?
Tako da iščem alternativo.
Pogrešam risanje. Resnično ga. S Karlom ob petkih. V veliki risalnici z velikim listom papirja in popolnoma črno roko od oglja. To so bile najboljše ure v zadnjem letniku. In na splošno.
In naši izleti na razstave. Svetovno.
Danes sem šla pogledati razstavo kot je bilo navedeno "legendarne" Lee Miller. Lahko rečem samo - šokantno. Ostala sem brez besed. In hecno se mi je zdelo, ko sem se sama sprehajala tam med fotografijami in si mislila svoje.
Všeč so mi bile ptičje kletke iz konca 30ih. Ne najdem jih. In podganji repki.
In gledala sem vse fotografije pohabljenih teles, umirajočih otrok in mrtvih, ki so bili naplavljeni. Najbolj od vsega pa me je šokirala fotografija porušene katedrale v Kölnu. Kar mi je bilo precej nenavadno.
Nekako sem o njej ujela včeraj na televizji in ko se je pred menoj pojavil plakat, me je pot odnesla v Jakopičevo galerijo. Ker sem bila impresionirana nad zgodbo in dejstvom, kako jo je vojna zaznamovala. Kako je fotografirala za razne modne revije in da jo je Pariz impresioniral.
In črno-bele fotografije imajo svoj čar. Vedno so ga imele in še vedno ga imajo.
Kako zanimivo je, da take "malenkosti" kot so fotografije in slike in podobno, na človeka naredijo tak vtis. Pa čeprav jih gledaš dobrih 20 minut in se naokoli sprehajaš odideš v svet s popolnoma novim pogledom.
Obožujem te moje Američane. Prav zares jih. Ker so tako blazno kul, da se zdi že nemogoče. In videla sem purana za jutri. Ja sedaj imajo zahvalni dan. Kako kul. In ne morem verjeti, da bom lahko prisostvovala pri taki zadevi, ker to je res tako nezamudljiva priložnost. Kljub kolokviju naslednji dan. Ampak kolikokrat pa pridejo Američani in naredijo 7-kilskega purana. Enkrat. In enkratno.
In ob torkih se vedno vrnem na vlak z največjim nasmehom na obrazu. Ker mi je tako fino sedeti tam na kavču in poslušati vsa mnenja ljudi. Kako lahko interpretiraš stvari in kako od srca se od časa do časa nasmejemo. Resnično. Neprecenljivo.
Za take trenutke je vredno. Za takšne trenutke je vredno priti vsak torek. Res. Ko te tako neverjetno sprejmejo v toplino svojega stanovanja in z vsakim rečeš kakšno besedo. In potem preideš na debato in vsak, ki pride misli, da si eden izmed njih. Skoraj.
Ni komentarjev:
Objavite komentar