Razredčitev

Govori se, da bodo drug teden možje v modrem oskubili Gorenjce. In po možnosti povzročali vsaj zastoje, če ne nesreč na Torovem.
Postavil se bo nov mobilni radar, ki bo meril prevelike hitrosti. Ker tabla za razveljavitev je že skoraj v Ljubljani. Nori so!
Čeprav se sedaj med prebivalci tre boj o tem, ali do tja velja hitrost 40 ali 60. Ker talna oznaka kaže 40, ampak ni kjer pa ni dejanskega znaka, ki bi to potrdil. Zadnji je 60.
Teoretično bi se lahko ob zasneženem vozišču skozi peljal 60km/h.
In če dobite kazen domov pol leta po dejanskem prekršku, se ne čudit. In če se boste peljali do znaka s hitrostjo 80km/h, ne boste samo ob izpit, še 1200€ kazni boste dobili. Tako da, živeli zastoji!

Napada iz zasede. Moji zapisi pa so tako blazno zasanjani včasih. Saj me je ob tistih mislih spet nekam zaneslo. Tako daleč proč.
Sicer res nimam namena o tem govoriti, samo zapiske si delam. In pustim stvarem, da na toku misli dobijo krila in poletijo proč. Več kot to ne bo.

Sicer pa ne vem kam so izginili vsi ljudje na katere si se včasih lahko zanesel. Ki ti niso spodmaknili rame, ko si se naslonil nanjo. Čeprav se istočasno vprašam, če so sploh kdaj obstajali. Večkrat sem bila jaz rama. In spužba, ki je vsrkavala vse kar jih je trlo.
Tako težko se je zanašati na ljudi.

Ste vedeli, da ima Paris Hilton naravno rjave oči. Zanimivo dejstvo. Tako mimogrede.

Kar se tiče vremenskih pogojev, sem danes doživela vse naenkrat. Jasno. Oblačno. Sončno. Deževno. Snežilo je. Snežilo in deževalo je hkrati. Vremenski pogoji so se spreminjali na dve minuti. In vedno bolj mraz postaja. Pa še z novembrom nismo končali. Kaj šele bo.
In noben mi ne verjame, da je Ljubljana neprijazno okolje, ko se sneg topi. Da je bolje če z odprtim dežnikom hodiš naokoli, ker se nekako nisem uspela izogniti vsem plahtam snega, ki so letele v bližini mene, ali pa name. Ampak ne v tako velikih količinah.

Čaj pri Semaforju. Kosilo v tisti prijetni mali restavraciji. La Storia. Obožujem ravnopravšnje količine in prikupne male sladice. Mmm.
In profesorice je bilo videti povsod. Samo nobena se ni trudila pozdraviti. Pa takšen rompompom smo nekoč slišali o tem. No, toliko sedaj.
V centru se že bahata jelki in prižig lučk je ta petek.

Na splošno pa je pokrajina postala ena takšna pravljična dežela. Pobeljena. Skrita. Dokler ne vidiš tistih groznih rjavih spluženih kupov snega, ki vse pokvarijo. In danes sem naletela na prav zanimiv citat:

When I close a book I open life.
(Pablo Neruda)

Čeprav sem posrkana v čarobni svet, ki ga je veliko lažje prenašati.

Gwen Stefani - Early Winter