Vse roke imam še vedno popackane in niti štiri temeljita drgnenja niso zalegla. Pač sem bolj packar kot tiskar. In to sem tudi slišala med samim packanjem, sploh opazka je letela na oblikovno in packanje po platnu. Ja no, umetniki.
Poleg tega pa sem tak fantastičen talent, da sem narobe odmerla barve. Kako klasično. Ne, da sem narobe odmerila barvi, ker sem jih ravno zamenjala. Kar šokirano izvem, ko se panton ne ujema z odtisom. Ti šmentana reč. Pa sem naredila še enkrat. Tako hitro, da sem ujela vse, ki so šele komaj začenjala s celotno rečjo. In sem natapkala približno podobno. Približno.
Ja no, resno se sprašujem kako za vraga sem končala na tej šoli. Resno?
Če matematika ni zanimiva, si jo pa naredimo zabavno. Tako predavanaj kot vaje. Mogoče bi najraje vrgli s predavalnice in učilnice, pa vseeno. Mi smo se imele čisto fajn. S prebiranjem revije. S pisanjem zapiskov, ki niso bili samo tisto, kar je pisalo na tabli. In načrtovanjem na koščku papirja, ki je nakoncu postal barvasta umetnina.
Pa imamo načrt. Imamo nasmeh na obrazu in dobro voljo v žepu. Drugi pa so vsi zaskrbljeni glede prihajajočega kolokvija, meni pa se ne da biti več pridna.
Opažam, da naš naziv GIK počasi dobiva pravi pomen. Vsi so samo še v knjižnicah in sprašujejo vse po vrsti in si delajo skrbi. Jaz pa na faks pomislim šele, ko se dejansko primajem do tja. In potem kakšno stvar pozabim ali izpustim. Ups, pa nič za to.
'To pa je zoprno...' reče, da roko v bok in gleda svoj zapis na tabli, ko vidi dva a-ja z različnim pomenom.
Jaz pa sem skoraj bruhnila v smeh, ko sem to pisala na rob zvezka.
Glee. Zadnje čase sem navdušen privrženec. Še Rachel kot lik je zanimiva, ampak ostaja nadležna. Danes mi je prirasla k srcu, ko je odpela in odplesala zadnji prizor Chicaga. O božansko. In jaz sem zopet pri tistem delu, ko sanjarim o kabaretih in plesnih točkah, frizurah in oblekah z resicami. Mogoče sem v prejšnem življenju nastopala in imela svoj šov. Kdo bi vedel. Ali pa ga vsaj gledala.
Ker mi je blazno simpatično gibanje značilno za tisti čas in glasba, ki je medtem, ko Catherine in Renee poplesujeta po odru. Ti gibi z dvigovanjem nog in premikanjem sem ter tja. To potem jaz izvajam po sobi in se neznansko zabavam.
Resnično me mika, da bi preverila, če imajo v H&Mu še vedno oblekice z resicami. Hmmm.
Se še komu dogaja, da ko prvič gleda nek posnetek ali film, da se mu zdi, da se čas ustavi. Oziroma gre veliko počasneje. Ker meni se zdi, da vedno s takšnim zanimanjem gledam vse skupaj, da se stvari zdijo še enkrat daljše kot običajno. In potem, ko jih še enkrat vidim, sem popolnoma razočarana, ker minejo prehitro.
Efekt dežja in vode in črne podlage je vedno učinkovit. Tako kot fotografije rok, ki sem jih danes gledala v eni knjigi. Neverjetno impresionirana sem.
Ni komentarjev:
Objavite komentar