Bizaren je bil pogled skozi okno, ko so snežinke kar tako meni nič, tebi nič naletavale na tja. Mi pa smo bili popolnoma zatopljeni v prepisevanje formul s table pred vajo iz kemije. Raztapljali smo nekaj. Kdo bi vedel kaj in zakaj.
In tako smo med mešanjem raztopin skozi okno opazovali kako hitro se snežinkice podajajo z neba. Kmalu se ni več videlo sosednje stavbe. Ljudje so bili v hipu čisto beli, kot sem bila tudi sama, ko sem se odpravila ven.
Ne morem verjeti, da so zadeli ta sneg. Pa tako sem upala, da je to le še eno od predvidevanj naših vremenarjev. Pa ni bilo. Tako je zapadel prvi sneg, ki sploh ni prvi letos, pa se vseeno vedno prime ta izraz. Kot je novo leto, najdaljša noč v letu. Pa res ni.
BTC-ju naproti, čeprav je bilo potrebno čakati na trolo čisto predolgo na "ostrem" mrazu. Ampak sem hitro končala na močno zakurjeni troli z gospo in otrokom nasproti mene in on je s tisto otroško iskrenostjo pripovedoval, kako je njegova mami avto že obula v zimske gume in da ga čisto nič ne skrbi.
Drug primer otroka pa je ta, da pade v neutolažljiv jok sredi trgovine, ker sva midve okupirali sedeže pred televizijo, ki je predvajala risanko Male morske deklice v Deichmannu. Saj ne, da sva pogledali več kot pol risanke preden se je on pojavil in sva se po hitrem postopku odstranili pred nadležnimi starši.
Ja, potikanje po Cityparku. Obredle smo vse kar smo potrebovale. Jaz sem samo gledala. Nič kupila. In ni bilo mojega nadvse prisrčnega plaščka v Zari, kar me je privedlo v eno samo razočaranje. Sem pa skakljala naokoli v čeveljcih iz Bershke. Ampak se mi zdi, da so cene kljub vsemu čisto previsoke.
Mmm. Lazanja pri Al Capone. In lahka, preprosta in okusna sladica. Z albertovimi piškoti in smetano mislim, da pomešano s kokosom, če me spomin ne vara.
Bolj kot dolgo čakanje na hrano in natakarje, me je ob živce spravljalo usklajevanje 6ih urnikov za ogled prvega dela zadnjega Potterja. In sem se vdala v usodo s slabo vestjo, ker nisem mogla vseh skupaj povezati. Pa vseeno imamo načrt za jutri. Za zasneženo Ljubljano in Kolosej.
Doma pa sem odhitela ven s fotoaparatom, takoj ko sem ga našla. Malce snežne pravljice po tem, ko se je noč že dodobra usedla na tla. In ja s čevlji za zimo je tak grozen velik problem. Nikoli ne najdeš primernih. Vse premočijo, žulijo ali pa so občutno predrage. Tako težko je naleteti na prave čevlje. Medtem, ko tiste ki jih ne rabiš vedno sprobavaš.
Najbolj spektakularen pogled pa je bil na osvetljene bele pikice, ki so se ob osvetljenosti avtomobilskih luči na avtocesti spremenile v drobne črtice. Prav zanimiv pogled. Mogoče postane malce hipnotično, pa vseeno. Bizarno.
Ni komentarjev:
Objavite komentar