Še nikoli nisem videla popolnoma oranžnega neba. Kakšno jutro!
Megla se je vila ravno tako lenobno naokoli, da je posrkala vso svetlobo, ki je bila nenavadno oranžna in jo razpršila naokoli. Oblaki pa so bili na taki višini, da je imelo sonce prosto pot, ko je prodiralo na površje. Čudovito.
Ampak zdi se mi da so bili vsi okoli mene tako blazno zaposleni, da sploh ne vem, če je kdo vsaj zaznal ta delček lepote. Dvomim.
Zakaj dokazovati? Zakaj komplicirati? Teorija mi ni bila nikoli pri srcu. Resnično ne. Razen likovne teorije in analiziranja slik. To je druga zgodba.
Jogurtovo pecivo z višnjami in belo čokolado. Ustvarjamo tradicijo in ritual. Ob četrtkih.
Kakšno smešno vreme.
Sonce mi je grelo hrbet, medtem ko so bile moje oči uprte v popolnoma črno nebo pred menoj.
Ampak že, ko sem zavila v naslednjo ulico se je vreme popolnoma obrnilo. Zrla sem v razjasneno nebo, modrino po kateri so se vozili mali beli oblački. Pred menoj pa so se tla bleščala, sveže mokra tla.
Če sem se ozrla proti strehi sem videla s kakšno močjo rosi dež, ampak ko sem dvignila pogled je bilo nad menoj jasno. Res čudno vreme.
Vsaj vremenarji so imeli nekaj od tega, ko so napovedali sončno, oblačno in dež.
Jaz pa sem počasi stopicala proti cilju, da bi ujela vlak, za katerega sem vedela, da mi bo zmanjkalo minut.
Popolna jesensko-zimska kombinacija Storžiča obsijanega s soncem.
Ravno oblaki so se začeli umikati, ko se je pokazal zasnežen vrh. Žarki pa so zaznamovali še zadnje jesenske barve dreves, ki so se prelivale malce nižje. Razgled je bil fantastičen. In ugotovila sem, da so vse gore naokoli imele prav takšno podobo. Zasneženih jesenskih gozdov.
1 komentar:
Po soncu vedno posije dež =P
Objavite komentar