Trenutno se nažiram mint bonbonov. In preganjam misli. Jih zlivam na papir.
Včerajšni večer sem preživela v prjetni družbi ob prijetnem vzdušju. Kamin. Udoben kavč. Šalica čaja v rokah in glasno komentiranje dogajanja v hiši. Z izjemo zadnjega dela se zdi to tako kot bi brali v kakšni zgodbi. Pa ni. Bilo je resnično in pristno. Kot se je pojavljal nasmeh na obrazu, ko sem se zavedala tega dejstva. Tistega, ki uživaš v trenutku, ker veš da lahko.
Le kako ne bi. Zadnje čase se učim uživati v trenutkih, ker nikoli ne veš kdaj bodo minili in kdaj se bodo ljudje zopet podali stran. In zato sem izkoristila popoldne in večer za super družbo ob super vzdušju.
Z Uršo, Ireno in Laro. Obilico čokolade in še več smeha. Ko smo se razkomotile in pozabile na dejstvo, da se vidimo zgolj občasno in se nam je zazdelo, da smo lahko samo tam. Kot, da noben ne bi odšel nikamor. Metka. ZM.
Z Lukom, ko sva se igrala in se zabavala z vsemi igračami z nemogočimi imeni. Vse bi se samo borilo in teplo. V kaj spreminjajo otroke. Ampak je bilo zabavno.
Law Abiding Citizen. Kako zanimiv film. Sicer preveč prizorov pri katerih sem gledala vstran pa vseeno. Zanimivo. Nenavadno. Če bi ga sama gledala se ga nikoli ne bi spravila.
In kako preprosto je ob istem trenutku misliti popolnoma enako stvar s časovnim zamikom. Nenavadno.
Prišlo je jutro in zastoji na cestah. Zato pa imamo vlake.
Celih 6 nas je bilo na vajah iz fizike in tiste 3 minute, so izpuhtele. Ker je bil vesel, da še kakšnega vidi. Ker smo imeli zopet novega asistenta, ki bi začenjal vaje že ob 8ih. Joj.
In bila sem na tabli in čakala na odgovor. Ker se mi ne sanja, pa bo kolokvij tu kot še preden bomo mignili.
Prvi čajček. Bebe. Semafor. Na dolgo in široko. Ker nama je uspelo.
Drugi čajček. Bivše sošolke. Plečnik. Po dolgem in počez. O tem in onem. Ena čez drugo in podobno. Ker je redko, da se nam uspe dobiti. Pa se nam.
Spregledala bom dejstvo, da če si druga oseba, ki piše iz moje številke, ti vsi odpišejo. Ignorirala bom to.
Čudno se mi je zdelo. Drugače. Oddaljeno.
Važno, da se mi je končno nekdo dal avto za peljat. Pa sem ga pripeljala domov. No do tja, kjer sem lahko svojega vzela. Pač je bilo sicer bolj počasno speljevanje in zafrkavanje z brisalci, ampak misija je bila opravljena. Super sva sodelovali. Smeh.
Tankanje je lahko zabavno, ko greš plačati bencin. Če odštejmo dejstvo, da te kruto oberejo je zabavno, ko te gospod znotraj zabava in mu odgovoriš z 'dober večer' in on se s pogledom zazrev ven in reče 'pa je res večer'. Poleg tega pa sem dobila polno nalepkic. In se nasmejala.
Čeprav se mi je v naslednjem trenutku zazdelo, da bi lahko počela traparije. Črne.
Kaj se ti zgodi, če poješ preveč perpemintastih bonbonov?
Ni komentarjev:
Objavite komentar