Ampak povsem nagonsko sem se nato ozirala po zgornjem nadstropju Müllerja in brskala med DVD-ji. Ampak sedaj vem, da me bo čakal. Kot najljubša zgodba, film ujet na DVD.
Sicer pa se dan ni začel obetavno.
Pričakala me je kazen od julija in sedaj niti ne vemo, kdo je vozil avto pa še ugotovili smo, da je par lukenj v njihovemu sistemu.
Potem pa sem klicala v Italijo in poslušala njihovo italijansko angleščino.
Vmes pa me je sesulo. Tako, da me še sedaj bolijo oči. Ubistvu so povsem zabuhle.
Ampak nimam pravega razloga, sploh ga ne vidim. Samo tako je izbruhnilo.
Sprehajala sem se po deževni Ljubljani. Z dežnikom čisto počasi in z užitkom. Po ulicah in znanih poteh. Čeprav sem zašla v napačno smer kot sem nameravala, ampak se nisem sekirala. Še toliko bolj. Videla sem pikčasto, volančkasto marelo - dežnik, ki ga hočem imeti. Ko bom imela spet preveč časa bom zatavala tja in si ga privoščila. Iii.
Potrebovala pa sem papirnat selotejp, za katerega sem izvedela, da ga imajo v Müllerju. In so ga imeli.
Ravno, ko si zamislim potem srečam Američane. Danes fanta, včeraj punce. Ja no, polepšala sta mi dan in me razvedrila. Oh...
Medtem, ko je bila kemija porazna. Po rezultatih in vzdušju. Nisem se mogla prisilit, da bi pisala, ampak sem se naslanjala z ene roke na drugo in se spraševala, zakaj sem sploh prišla. Sem pa odštevala minute, da odhitim za Bežigrad. Ker sem se tam v zadnjih tednih popolnoma udomačila in zlila z okolico.
Ubistvu se vedno prikradem naokoli, ko sploh ne pričakujejo. Boljši mi je njihov izraz 'sneak around'. Kot majhna lisička se potuhnjeno prikradem, da me komaj opazijo, ja to bo to.
Danes je bilo polno ljudi in novih obrazev. Zanimivih trditev in dobrih misli. Čokoladni piškoti, tisti 'chocolate chip' so božanski. Moram to razjasniti Jennie.
Ampak potem moram vedno loviti vlak.
Ni komentarjev:
Objavite komentar