Ja točno tisto, kar vidite v filmih pa vendar na malo drugačen način. Ni bilo družine, bili so prijatelji. Bila so nova prijateljstva, ki z dneva v dan postajajo neverjetnejša.
Za takšne stvari je vredno vsakršno neučenje, nedelanje in nesodelovanje, ker prisostvovati pri tem, pri čimer imaš enkratno priložnost je res povsem neopisljivo.
Resnično bi to vse skupaj opisala samo z besedami, katerih se ne da ubesediti.
Še parkirišče sem našla direktno pred blokom. Res z razgledom in tako prisrčno ozkega in majhnega ravno za mojega jeklenega konjička.
Pa smo vedno prej tam. In vedno vsi to sprejemajo s takšnim navdušenjem. In sploh ne veste, kako fino je videti od 6-9 ljudi naenkrat v prisrčno veliki kuhinji, ko skoraj sinhrono sodelujejo med seboj. Kuhinja je bila vedno prostor za druženje. In imam obljubljeno peko z Jennie. Ja.
In fino se je bilo zadrževati v kuhinjo samo iz tega razloga, ker je s povsod prav prijetno dišalo. Koliko hrane.
In počasi so se nabirali ljudje, ki so kar prihajali in pretvarjanje za Američane se ni izšlo. Za*ebali sva že pri prvi. Joj.
In zanimivo je, da ima vsak svojega, ki ga je spoznal in potem smo se šli, kdo je od koga. Čeprav jaz sem že od vseh. Ker sem vesela vsakega na katerega naletim in vse poznam.
Puran. Piščanec. Pire krompir. Brusnična omaka. Nadev. Nek fižol. In še preliv za čez krompir. Mmmm. Prav dobro je bilo. In vsi smo se tako sproščeno namestili okoli mizice in posedli na tla, da smo več govorili kot jedli in se je že vse shladilo, vendar je bilo dobro.
In ja, sedemkilski puran je bil sesekljan na koščke in nam je teknil.
Tako smo se smejali. Toliko šal smo imeli in učenja novih beseda, da človek komaj verjame, če ga ni bilo tam. Resnično smo tako padli v razne debate, da si se že s Slovencem pogovarjal angleško.
Oh, pa sem pozabila najboljšo možno verzijo četrtka. Šmentana reč. Nekaj v smislu "čitrtek", ampak nisem prepričana.
Potem pa še sladica. Jabolčna in bučna pita. Najboljša kombinacija je bila jesti vsak en košček izmenično. In teknili sta v slast. Čisto zares. S kančkom smetane.
Pa še jabolčnik ali kakšen izraz sem že našla za "apple cider". Mmmm.
Res popolno. Z eno samo besedo.
Potem pa smo končali vsi zbrani v dnevni sobi, da smo izvedli tradicionalno lomljenje puranove kosti, ob kateri si dva zaželita nekaj in tisti, ki konča z večjim kosom, se mu bo želja izpolnila. Čeprav nam je komaj uspelo prelomit pa še to je bilo bolj bogo.
Poučevanje o zgodovini in izvoru tega praznika, ki je prav zanimiva. In najboljšo debato smo imeli po tem o Indijancih, ko smo prišli na to, da tako kot v Somraku živijo v rezervatih in potem Amy zabije, ja ampak niso volkodlaki. In smo se začeli valjati po tleh od smeha.
Drugače pa sam izvor praznika je zanimiv. In sam pomen praznika je preprosto lep.
In smo ga prav po filmsko in ameriško tudi izvedli. Posedeni v krogu, kolikor se ga je lahko naredilo iz okoli 25 ljudi. In vsak je povedal zakaj je hvaležen. Resno ali ne, vse skupaj smo pospremili z raztezovanjem mišic na obrazu v velik nasmeh.
In še en običaj pri tem prazniku mi je zelo všeč. Ne vem če je tradicionalno nasplošno, ampak oni ga trdicionalno zaklučijo z ogledom božičnega filma. Elf. Žal sem morala iti domov preden se je končal, ker jutri bo en tak hecen dan.
Pa nič za to. Ker sem naredila ovinek na Domžale. V gosto meglo, ki se je v hipu razkadila. Ker po poti iz Domžal se vedno vrnem polna vtisov. Vedno.
In opazila sem Tuš v Mostah. Sedaj vem kje je. Hihi.
Resnično so bili taki oblaki megle skozi katere sem se prebijala. Eden ravno pred Lahovčam, kjer me je presenetila tabla, saj pojma nisem vedela in videla kje sem. Samo nekaj metrov črte pred menoj se je videlo. In nič drugega. Kot bi bila ujeta v oblak.
V oblak neizmerne sreče sem bila ujeta danes. Hvala za vse.
For my American friends (not exactly translation):
Really, I'm so thankful that I met you. That I can hang out with you. You really are amazing. Yes, you are. All 9 of you.
So thank you so much that I had a chance to met you. To have a chance to hang out with you. Because I just love it.
I hope that we could go on some trips, I'll be honerd to. And just to enjoy your company and come early every Thusday and make myself comftable, feel like home.
I don't fill any baditude or saditute (I don't know about the spelling but I love this words) when you are around. And I'm super excited every time I see you.
So... I'll be there. Early :)
PS. This thanksgiving dinner was amazing. Najlepša hvala za vse.
Michael Bublé - Home
PS. nisem imela fotoaparata da bi slikala, samo na posoji, zato pride kakšna fotografija z zamudo.
Ni komentarjev:
Objavite komentar