Zabava rojstnih dni

Privoščila sem si prav pisan zajtrk. Rdeče jagode. Rumeni koruzni kosmiči v modri skodelici. Poživi in posladka ti jutro, za cel dan.
Ker rabim nekaj takšnega, saj je pred menoj en kup učenja. In še večji kup nezainteresiranosti za to specifično reč. Mislim, da mi več učenja kvečemu škoduje kot koristi, saj na koncu pristanem tam, kjer sem bila na začetku ali pa še stopnjo nazaj.
Skratka, ko bi me vsaj zanimalo bi bilo vse malce lažje.


Tako pa sem nekako razdeljena na dve strani. Ne vem kako naj se odločim, kam naj se nagibam in kaj naj v resnici naredim. Ostajam pa samo z več in več stvarmi iz dneva v dan. Skratka, v mislih imam že toliko stvari, da je stresno. Toliko bi morala narediti in biti na toliko koncih naenkrat, da je nemogoče. Problem je, da tuhtam in tuhtam in tuhtam, ko bi lahko samo poprijela za delo in bi koristneje preživela čas.
Ampak to nekako očitno ni in ne bo v moji naravi.

Izdihnila sem ob vročini današnjega dne. Po soncu do vode. Malce sem se udarila v koleno in malce boli. Pa še živčna razvalina sem tako da trikrat juhej zame.

Sem si pa vzela čas zase in pustila stvari za seboj ter odšla na rojstnodnevno druženje.
Veliko ljudi bo kot prvo stvar zavrnilo kaj takšnega, saj se morajo učiti. A jaz nisem takšna. Ne morem zavračati takšnih priložnosti. In za kaj - faks? Ko bi od njega vsaj dobila kaj v zameno za ta trud pa dobivam občutek kot samo dajem in dajem in dajem in ni nobenega vidnega rezultata, ali pa ga nasplošno ni. Kje je potem smisel? V teoretičnem znanju? Na listu paprija?
Kako zgrešen sistem je to, je lahko videti ob vsakem prižigu televizije, ko se v različnih oddajah pojavljajo tako imenovani doktorji na raznovrstnih področjih. Ki se sučejo kot mačke okoli vrele kaše in nikoli nič pametnega ne povejo. In če so vsi tako pametni, zakaj smo se pa znašli v takšnem položaju na prvem mestu?

Rojstnodnevno druženje. Pri Američanih, kakopak. Pet Američanov ima na kupu rojstni dan. In jaz. Šesti pa se jim pridružuje v drugem letnem času, drugem zodikalnem znamenju in istem mesecu.
Tako so organizirali eno takšno druženje z vsemi prijatelji, ki so jih srečali tu v Sloveniji in s katerimi se videvajo na kofetkanju.
Prinesla sem eno platneno vrečko. Z ljubljanskim zmajem. Eno cocto z rožico. In en cd slovenske glasbe. Za male malenkosti.


Bil je klepet vse poprek. Bilo je pecivo/torta, recimo da limonina. Bili so "rjavčki". In druge sladko-slane dobrote. Fotošuting ob sončnem zahodu. Neumni izrazi na obrazu in tako naprej.
Dokler se nismo zavestno odpravili ven v park, kjer se je ameriško druženje prevesilo v bolj slovensko izgledajoče. S seboj smo vzeli vino in odšli v park - to je tako znano in privleče na dan kar nekaj spominov.
Bili smo tam na otroškem igrišču, ker smo padli v nekaj zanimivih debat. Pod nočnim nebom. Posutim z zvezdami. Z zvoki. Z nežno melodijo. Z vetričom, ki je izginil še predno se je približal. Ob čisto pravi temeperaturi. Prijetno hladno-topli. Z gusarji na krovu.
Res je dajalo nekam morsko vzdušje - z gusarsko ladjo, svetilnikom in potencialnim splavom. To vse je stalo tam. To vse je pripomoglo k celotnemu vtisu. In fantje so prav zares na koncu izgledali kot nekakšni gusarji na krovu, vsak svoj tipičen predstavnik.
Skratka bil je ravno takšen trenutek, ki se ti vtisne nekje v spomin in se vedno ko ti misel nanese nanj nežno nasmeješ. Ker veš, da je bila samo en super večer prevešen v noč.

Aretha Franklin - I Say a Little Prayer

Malček v modrem zabojčku

Natanko dve leti mineva od tedaj. Od trenutka, ko smo prinesli domov črno štručko, ki se je radovedno razgledovala po okolici. Ki je zrasla v velikega in čudovitega psa, ki ravno 'drnjoha' na koncu hodnika.

Danes dve leti nazaj se je začela popolnoma nova, drugačna zgodba. Danes dve leti nazaj je bil en prav poseben dan. Odločitev je bila takšna, da bom za svoj rojstni dan, katerega številka je kazala na polnoletnost, dobila psička. To ali pa vrtno gugalnico. Saj pravim - kaj?
Internet je pravi mali čudež in zaklad, zato kaj hitro najdeš potrebno informacijo. Torej kocka je padla in že smo bili na poti. Pustolovščina se je začela in krenili smo v smeri vzhajajočega sonca. S tem pa smo se dobro seznanili, da garmin ni najbolj zanesljiv smerokaz. Malce nas je zavajal in odpeljal okoli Sladke gore. Ko smo to skoraj že drugič naredili, takrat smo našli pravo vas. Ki ni polžja.
Imeli so pse. Imeli so jih veliko. Pa je stric prinesel ven dva mladička, ki sta še ostala. Mali črni kosmatinček in beli puhek. Oba prikupna labradorčka, ki sta se kobacala naokoli. Spomnim se kako je črni pristopil in ves zbegan in navdušen ob enem začel lizati mojo roko. In to počne še danes.
Tukaj je prišel trenutek, ko sem rekla - tega bi.
Malega črnega lumpija. Ki smo ga naložili v modro gajbico in odpeljali domov.
Bil je naš kuža. Jokal je samo prvih pet minut. Potem pa ga je zmanjkalo. In malo postokal, ko se je zbudil. In to je bilo to. Vedel je, da gre na lepše. Vedel je, da se bo imel super z novo družino. In ne vem, če bi mu kaj takega lahko zanikala.
Domov je prispel kot Ron. In tu se je zares začela dogodivščina, ki traja še danes.
Tu smo v hišo pripeljali našega novega člana in veliko veselja. Dogodivščin in neprecenljivih trenutkov.

30.5.2009

Z vajami za kemijo sem uradno končala. Juhej.
Zanimivo dejstvo - beseda Nylon je sestavljena iz kratic dveh večjih mest. New York in London. Asistentka nam je rekla, da je to nekaj v zvezi z najdbo.
Ampak kakorkoli - internet trdi drugače, ampak jaz si bom to zapomnila kar po tem zanimivem dejstvu.
Poleg tega pa je iz pričakovane 'ferrari' rdeče nastala rdečkasto oranžkasta. Lahko omenim, da so bili moji prsti na koncu takšne barve. Še pokrova flomastra ne znam odpreti brez, da bi se popisala. Kaj šele zmešati barvo.

Na rit me je vrglo, ko sem ugotovila, da moram narediti mapo. Res? Zares? Letos?
Sedaj moram nekam med vse stlačiti še to. In bojim se, da nimam dovolj inspiracije.

Danes smo imeli dobra vprašanja, dih jemajoče odgovore in najboljšo prestavitev.
Če imamo upanje, na kaj se to sploh nanaša. Če ni dobrega in slabega v smislu odkupovanja, kaj je potem potrebno. Če si v sebi 'mrtev' in iskrico zaneti upanje, življenje pa vera v nekaj, naj bi to predstavljalo tisto bistveno.
Skratka vedno imamo nekoga, ki nas popolnoma osupne z ogdovorom ali njegovim načinom pripovedovanja. Noro.

Sara Bareilles & Ingrid Michaelson - Winter Song

Talenti na televiziji

Iz glave mi je ušlo tisto, kar sem hotela napisati. Kar posledično niti ne vem na kaj se je nanašalo. Samo en "švig" je bil in misli so se popolnoma izpraznile. Kot prazna stran, katerih črke - voda izpere.


Pes je čudovito bitje. Vedno se prikrade, ko ve da imaš nekaj v rokah, kar bi mu šlo dobro v slast. Včasih pa se prikrade čisto tako. Malo te gleda s svojimi največjimi očmi in ti nato skoči v naročje. Zgolj s prvimi tacami, ker še vedno gre tu za labradorca. Tu začne najbolj entuziastično mahati z repom in te čisto obliže. Hoče ti prislonitit lupčka na lička, a ne uspe najbolje. Val smeha se kar izvije iz mene, on pa še vedno vztraja.
Tu kuža pokaže svojo naklonjenost in ti razvedri še tako siv dan. On je tisti, ki navdušeno čaka pred vrati in ki ti pride s smrčkom pod roko povedati, da bi šel ven.


Poglabljala sem se v fiziko. Pa mi ne gre niti najbolje. Že pri resničnih vijakih imam težave s smerjo - pri navideznih, teoretičnih so še večje. Na začetku je bilo vse bolj preprosto, sedaj niti zanimivo ni.


Potep do jeza. Kjer se je odvilo pasje veselje. Takšno z lovljenjem palice. Plavanjem. In mokrimi tačkami. Na vroč sončen dan.
Mak.


Zjutraj se je na liste jagod nabral prav zanimiv vzorec. Kapljice vode so se ujele na konice.

Eva Sršen - Ljubi Ljubi Ljubi

Sezona rojstnodnevnih praznovanj

Mesec maj, ki se počasi preveša v junij je kot sezona rojstnih dni. Pri nas se pojavi to obdobje, ko nas veliko praznuje in letos ta mesec delim še skupaj z Američani, saj imajo tudi oni enak mesec.
Dvojčki smo na vrsti. Ni kaj. Po horoskopu.

Mati danes praznujejo. Za kar smo jo obdali z katalogi obljubljenih dežel. Samo destinacijo mora določit. In masažo.

Opremila sem se z olji za masažo. Samo toliko v vednost.
In še natanko en teden je do mojega. Tiste dvajsetice pred katero se skrivam že od začetka leta. Še en teden. En teden! Fak.

Kaj si želim?
Hm...
Začeti najbolj noro v tole dvajestico. Z dejanskim športanjem - DM tek je ravno takrat.
Torej posledično se ne bi branila španske lepotice -Seat Ibize. Kdo bi se branil enoletne uporabe.
Še vedno se poigravam z mislijo na Diano Instant Back. Takšno vintidž inspirirano z velikim flešem in možnostjo polaroidnih fotkic. Oh, kako super kombinacija.
Ob tem bi mi še tista obleka iz Pimkie-ja prav prišla. Da bom lahko pekla pito. Z biseri okoli vratu. Kot Julie & Julia.
Potem sem si ogledovala Moleskinovo beležnico, ko sem se v vseh prostih urah potikala po Mladinski knjigi. Po Konzorciju. Tisto na kateri piše Recipe Journal. Za vse recepte. Da bi jih lepo napisala notri in imela vse na enem mestu spravljene.
In ko se že potikam po knjigarni se moj pogled sreča z malim princem.
Poleg tega pa ne vem če sem že omenjala, tako za mimogrede - Harry Potter knjige so znižali. Kar me je skoraj vrglo na rit. In to celo za več kot 50%.
Kar me spomni na to, da še vedno pogrešam prvi in drugi del, ki nikoli več ne bosta videla moje knjižne police. Šestega, Gradišnikovega pa samo grdo pogledam. Hočem prebrati prevod Kende. Nekoč.
Če smo si ob prvič prebrani sedmi knjigi rekli - ah, saj bodo še filmi - se čas blazno hitro izteka in voda nam pošteno teče v grlo.
In kaj bi blo najbolj fino - čas. Za kakšno popotovanje z mojimi ameriškimi prijatelji - tako malo naokoli. In da bi me Štefko Bratkovič kje srečal in mi napolnil tank.


Nekaj stvari pa je takšnih, ki jih ne moreš kupit. Ali povedati na glas. So samo želje. Poslane utrinkom. Neizpolnjene.

To je sedaj že veliko stvari. Ampak, če bom obdana z vsemi poznanimi ljudmi, bo to vse.

Adele - Rolling In The Deep

Barni

Kdo bi razumel, zakaj se vedno znova in znova postavljam pred prazno stran na računalniku in se trudim spraviti nekaj skupaj. Res, kdo bi razumel to. Še jaz ne in to počnem že skoraj tri leta.
V vseh možnih trenutkih in situacijah.

Ni vse briljatno, ker ne more biti . Je pa nekaj vsaj zanimivega vmes. Dobrega.
Niti ne vem zakaj se sedaj v to spuščam. Verjetno zaradi prazne strani pred nekaj trenutki.

Nostalgično sem obujala spomine na risanke, ki sem jih včasih gledala.
Še sama jih ne znam vseh našteti, čeprav jih v trenutku, ko jih zagledam kristalno jasno znova vidim pred seboj, kot takrat, ko so se še vrtele po televiziji.
In z vsakim člankom ali pa zgolj objavo nekje - najdem več in več risank, ki sem jih gledala. Tako z veseljem. In nekatere od njih do bile kul, druge zanimive in tretje zgolj čudovite.


Slavila sem pri remiju. Ponovila kako se igra žandarja in se do sitega najedla.
To sem počela danes. Počutje je še vedno obupno, ampak veliko boljše kot včerajšne.
Gre na bolje. Vsaj nekaj.

Prepevala sem si Barnijevo pesmico. Od tistega kuža, ki je bil nekoč junak TV zaslonov. Tisti, ki ga je poznal vsak otrok.

Vzamem rumeno palerino. Kariraste škorenjce. In se odpravim ven v noč. V hladno, malo deževno noč z razmočeno ulico. Po kateri počasi stopam, ko mi veter seže vse do kosti.
Kljub vsemu se počutim odlično in občutek, ki ga nosim seboj je skorajda filmski. Z rumeno palerino, ki je našla svoj prostor na obešalniku na vratih.

Vlado Kreslin - Pustite nam ta svet

Melisa in jagoda

Bila je kemija zgodaj zjutraj. Za to sem rabila zbrati moči in se spraviti tja do daljne Ljubljane.
Zanimivo sem vmes izgubila glas in začela bolj kot ne krilit z rokami in se prebiti naokoli s šepetom.
Na srečo pa sestavljam del teama, ki izgleda prav utečen v celotno stvar in sem poleg glasu še zelo hitro zaključila s celotnim postopkom.
Samo še enkrat.

Jagode in češnje sem si prinesla za zajtrk. Prav tako so bile uporabne tudi za "podkupovanje", ker sem na koncu dobila prevoz do Tivolija.
Še nikoli nisem bila tako pogosto tam.

Še nikoli nisem slišala oddaljenega zvoka saksofona, ki je potoval od tistega drevesa tam čez, kjer je dekle igralo. Še nikoli se nisem usedla na pomol pri čolnarni in smeje opazovala race.
Sem pa že slišala krike otrok, ki so švigali nekje za menoj mimo ali pa se igrali tam čez na igrišču. To sem definitivno že slišala.


Še vedno sem vztrajala pri jagodah. V obliki jogurta v kombinaciji z meliso. Pa maslenimi štručkami za čez. Ob tej priložnosti pa me je poneslo kar preko centra in naplavilo na nabrežju Ljubljanice. Kjer se je ravno odvijal otroški festival z nekaj glasbenimi točkami. V tem trenutku sem razumela, od kje se je v Ljubljani znašlo toliko otrok.


Poglej ga zlomka. Med čakanjem na dekle po imenu Melissa, je do mene pristopila neka druga oseba. No tukaj gledam zlomka - bilo je dekle, ki je nedolgo nazaj opozorilo, da me je videlo nekje med hitenjem do končnega cilja. Alja se je prav prijazno predstavila in meni se je zdelo tako blazno fino, da lahko kje naletiš na bralca tvojega bloga. Kaj takšnega si nikoli nisem mislila, da bi doživela. Takšne traparije počnem ponavadi jaz osebno. A, ne. Danes sem bila jaz tista oseba, ki jo vprašaš če je ta pa ta. Oh, šokirana sem. In hvala Alja.

Pa se je tudi moja kulj ameriška prijateljica nekaj trenutkov kasneje prikazala. In končali sva tam na vrhu Nebotičnika. Na kavi z razgledom.
Ljubljana je bila videti prav prikupna ob takšnem vremenu in letnem času.
Če bi lahko razložila kako kul so vsi in vsak posebej, bi izzvenela zlajnano.
Dve urci sproščenega klepeta in deljenja marsikatere zgodbe včasih mineta tako hitro.

Sicer pa nikoli ne veš kaj imaš, dokler tega ne izgubiš.

Manjkala je le rdeča šminka. Počutila sem se kot ob drugačnem času, ker je bila podoba v moji glavi ustvarjena tako.
Muha je odšla na popotovanje. Od Ljubljane do Kranja.
Jaz pa sem zadremala vse do trenutka, ko sem se zbudila.
Nočem vedeti, kakšne primerjave mi dodajajo.

Uradno je. Vročino imam.
Že cel dan se počutim ogabno. To je najboljša beseda, ki je sposobna opisati situacijo.
Očitno gre vse za menoj in sedaj je izbruhnilo na plano. V obliki pretiranega zavijanja v odejo - pri nočem-vedeti-koliko-stopinjah. Gore robčkov. In občutka izčrpnosti.
Saj bo bolje. Vedno je bilo.

Glee - Still Got Tonight

Stežaj

Imam najbolj nemogoč tajming. Vedno si izberem zgolj napačen trenutek. Najdem ljudi ob napačnem času.
Ko sem sama prosta, nihče drug ni. Ko imam jaz čas ga nima nihče drug.

Kolokvij. Nikakor nisem bila pri stvari.
Znašala sem se v učilnici, kjer se je kopičilo matematično znanje. Vsi zagreti. Vsi so več ali manj zrli v svoje liste in postopoma reševali naloge.
Jaz se nisem morala pripravit do tega.
Nisem uspela biti tam. Bila sem povsod drugje razen v tej učilnici ob tem času.
Saj, če bi obstajal predmet, ki bi bil zanimiv bi še preživela. Tako pa tukaj ni prav ničesar.
V prostoru in času, kjer se zdi vse zaman.

Prišla sem do doma in se samo zavlekla na kavč in zaspala.
Psihično sem se tako namučila, da mi je v fizični obliki udarilo ven. Ni mi uspelo niti sedeti. Hropem, kašljam in sem malo brez glasu. Moje grlo trpi. Skratka izčrpana sem. Do konca.

Nekje med spanjem in budnim stanjem sem zaključila z Glee do jeseni in pogledala nekaj epizod Prijateljev. Potem pa potonila nazaj v spanec, da sem si vsaj navidezno nabrala nekaj moči.

Imamo nov gospodinjski aparat v kuhinji. Mešalnik. Tisti s katerim lahko ustvarjaš smoothije. In vsi ga navdušeno uporabljajo.

Glee - Pretending

Integral

Mučim se. Z matematiko.

Ne razumem prav ničesar. Pojma nimam za kaj se gre. In noben ne zna razložiti. Pa jutri zjutraj to snov pišem.

Golo veselje.

Zadnje čase ne razumem nobene stvari več. Predvsem tisto, kar je bilo popolnoma samoumevno.

Dobila sem sliko z morja. Tako za zdražit. Svoje noge pa sem namakala kar v Kokri. Skupaj s psom, ki je užival v vodi.

Točno tam, kjer sem izgubila pokrovček objektiva. Točno tam, kamor sem ga potem odšla iskat in ga našla.

Kukavico sem slišala trikrat. Nič denarja nisem imela pri sebi.

Za celo pest jagod z domačega vrta.

Tale blogec sem prevajala z Google Translatam v angleščino in španščino. Prav zabavno, moram reči.

Po drugi strani pa je moč besed včasih presenetljiva.

Zunaj mi pere avto. Zunaj se je utrgal oblak. Nevihta je.

Odlično prikazuje moje razpoloženje.

Grem občudovat vsaj to moč narave, ki izgleda kot filmska kulisa. Kot sodni dan.

Getter Jaani - Rockefeller Street

Večernica

Skratka vračam se nazaj. Nisem sama kriva, kriva je Siolova škatla, katero je scvrlo med zadnjo nevihto. Kljub strelovodu na strehi. Ampak ni bilo nikjer nobenega, tako da tudi te zagate nismo morali pravočasno rešiti.
In to ravno, ko razlagam kako pridno pišem blog, potem pa 3 dni ni nobenega glasu od mene. Smešno.

Skratka. Tudi, ko ni interneta sem pridna in imam že vse napisano, tako da so vsi posti za nazaj napisani. Predvsem objavljeni.
Kako sem se potepala po Škofji Loki.
Kako sem se zabavala na Pepermintovem pikniku.
Kako sem se peljala na izlet na Jezersko.
Bodo tam, kjer so bili namenjeni.

Vse to se je izgubilo nekje med treskanjem in prekinjenim tokom interneta.
V takšnih trenutkih je "zabavno" ugotoviti, kako malo pomeni sam računalnik in kakšen del predstavlja dostop do svetovnega spleta. Poleg tega je šel pa cel trojček ne samo "okno v svet".

S sedenjem ob Ljubljanici lahko slišiš marsikaj zanimivega. Lahko to, da ko vidiš čmrlja ne bo več pozebe in mraza.

Ali pa veter s Prešernovega trga ponese Dan ljubezni po valovih vodne gladine do mojih ušes.

Malčki pri igri so svojevrsten pojav. Iz tistih rumenih rutk, ki so jih včasih nosili prvošolčki so sedaj nastali florescentni slinčki.

V njih lahko vidiš vzorce, kot jih vidiš pri odraslih. Lahko se zabavaš in ugibaš v kaj bodo zrasli po kakšnih poteh bodo šli.

Toliko o čudežih. Toliko o tem, kako bi danes ogenj z neba obravnavali kot komet in ne kot dokaz obstoja. Seveda so tukaj. Seveda so prisotni, ampak jih ne vidimo, ker vedno najdemo neko razumsko razlago. Mogoče so samo naključja, ki jih ni.

Na tak način te misli popeljejo po vsem kar vpliva na tvoje življenje in kako se vrti. Po tem, ko se znajdeš na predavanjih in pri učenju predmetov kot so matematika, fizika in kemija. Takrat začneš zgubljati vero v znanost in ti vsak dan pomeni vse manj.

Saj ne rabijo vsi verjeti, da mali čudeži obstajajo. Nikoli niso in nikoli ne bodo, le to jih dela tako nedojemljive.

Sama verjamem. Verjamem v utripajočo lučko na nebu, ki jo opazujem v pridušenem smrkanju. Alergije in to.

Pojavila se je tam. Kar naenkrat. Na nebu somraka. Obstaja velika verjetnost, da je le večernica, pa vseeno. Ta trenutek je bila vse prej kot astronomska razlaga vzhajajoče Venere.

Kako prezreti, če si enostavno bombardiran z vseh strani. Na vsakem koraku. V vsakem pogovoru. Pesmi. Na televiziji.

Pač ne gre.

In potem fraza "saj bo" zazveni tako, kot prikrito pomilovanje. Saj bo. Kakšna smešna besedna zveza. Kaj bo? Bolje?

V Ljubljani sem bila od pol osmih skoraj do desetih. Skratka, predolgo. Sedaj sem totalno izčrpana. In že pri Američanih sem danes na pol spala. Samo na pol. Ker sem se sladkala z mafini/piškoti. Skratka pecivo, ki se mu reče 'scone'. Igrala sem eucre, jukr. In gladko izgubila. No, sva izgubila. Potem pa sem sesula še Jengo.

Bolje mi je šlo zjutraj v laboratoriju, kjer nisem čisto nič sesula ali še enkrat ponavljala vajo. V dvojicah je lažje delati. Ter hitreje končati.

Slišala sem tisto, kar sem rabila slišati. Videla, kar sem hotela. Ter čutila čisto nič.

Cher - Love Can Build a Bridge

Krakarjev memorial

Krakarjev memorial. Nekaj takšnega, kar se je kolesarilo na Jezersko.


Tja daleč gor po ovinkih. Kjer je bilo samo ene igrišče polno klopc.
Naštela sem 49 kolesarjev gor in 14 kolesarjev dol. Na dirki pa jih je sodelovalo skoraj 150.
Skratka namen je bil postavit štant in biti ob jezeru. Pa ni bilo nič od tega.
Bilo je samo grozno vroče. Malce naveličjivo.


Samo Štefan je ponosno stal na soncu. Vse dokler ga nismo ekspresno razstavili, saj nikoli ne veš kako lutka reagira na dežju.
Pa še plakat sem naredila. Jeeej zame. Kot te ikonce tu na desni.


Internet je šel. Pa smo preživeli celo popoldne zunaj. Z mamo in atom. Tako mimogrede ob klepetu.

Atomik harmonik - Hop Marinka

Pepermintov piknik

Bi. Ne bi. Šla pogledat. Tja v Tivoli, kjer so se danes blogerji zbrali, da bi počastili ta enkraten dogodek.
Kdaj pa kdaj se je treba igrati z vsem, kar so nam knjige dajale in vsa domača branja.


Skratka, pepermintova gospodična je zopet sklicala piknik ali nekakšno vrsto druženja in vse pozvala k udeležbi. Pa sem si rekla, zakaj pa ne. Mogoče bom pa enkrat kočno odkrila kdo vse se skriva za temi blogi in lepimi slikcami.
In sem.
Pri tem odštevam mojo skeptičnost in samo dejstvo, da sem skoraj trikrat obrnila avto. Ampak ga nisem. Samo v mislih, za trenutek šibkosti.

Do teh stvari se včasih porajajo skeptična vprašanja. Takšna, ki se z dvignjeno obrvjo sprašujejo – ali v resnici sploh hočemo vedeti, kdo se skriva. Ali hočemo dati svoji podobi ali samo občutku podobe, resničen obraz.
Je ideja, je misel, je podoba. Ampak ali "pokvariti" resnično podobo s fiktivno.
Takšni problemi se najdejo tudi pri prenašanju knjig na filmska platna. Tako vprašanje je bistveno v filmu V for Vendetta.
Poleg tega pa tu v kompletu dobiš še to, da imaš malo treme, ko se znajdeš med samimi popolnoma neznanimi ljudmi.


Takšen miselni dvoboj se je v glavi odvijal, ko sem se vozila proti mali Ljubljani. Po bočnem parkiranju v petem poskusu. Po savni v avtomobilu. Po polnjenju prazne škatle s pecivom. Po menjavi baterije. Po tretjem teku v hišo in nazaj v avto. Po dostavi majice mojemu bratu. In ravno takrat, ko bi v krožišču izbrala katerikoli drug izvoz, sem čisto podzavestno izbrala pravega.


Kolikokrat pa v resnici dobiš takšno priložnost? To je na koncu pretehtalo vse. In srečelov. Hh.

Od parkirišča do Čolnarne je pot, ko zibaš v roki vrečko v kateri počiva dekca za piknik, presneto dolga. Zavlekla sem se v senco. Po nekaj sekundah k sebi prišla in poiskala številko za nujne primere, ki bi morala ležati nekje v torbi. Pa ni. Na koncu dneva sem jo našla na tleh avtomobila, samo toliko za informacijo. Ampak vedno je pri roki internet in je bila tam podana, za takšne izgubljene primerke kot sem bila v tistem trenutku sama.


Postava je že od daleč z mahanjem nakazala na lokacijo srečanja in ti sem se previdno približala. Izgledalo je obetavno, vsa prva srečanja pa imajo v sebi malce nerodnosti. Ampak že po prvem vtisu sem bila bolj kot pričakovano navdušena nad tisto, ki se skriva za Pepermintom in tisto, ki se skriva za Ninoleno. Lahko bi rekla, da je daleč preseglo vsa pričakovanja in nekakšne podobe, ki jih je bil sposoben ustvarit moj um. Za ostale pa nekako ne vem, kdo je kdo, ker sem bila s toliko informaciji seznanjena v tako kratkem času.


Mesto izbrano. Punce pripravljene. Piknik deke pogrnjene. Hrana na planu.
Dokončno podobo so dodale zastavice, viseče iz ene veje na drugo. To. To je bil pravi pravcati piknik, na kakršnega pomisliš ob tej besedi.
Malo nerodnosti smo počasi potiskali na stran in jo hoteli skriti pod dekico. Nelagodna tišina je neizogibna, zato pa je poslavlanje na koncu toliko bolj veselo, ko veš da si spoznal cel kup finih ljudi.


Pa še srečelov je bil. Odnesla sem vrečkico domov. Pa še veganske piškotke. To pa je prismuknilo na dan prav iz Uglašene kuhinje, ki ima spletni naslov 'lakotnikov brlog. Kot je to pisalo na listku.
Jaz pa sem podarila en cekarček. Tak s šparglji.
Vse ostale bom pa še pregledala, če bom kje kakšne linke našla.


Skratka, na koncu se je izkazal za en super dan. Še dež smo držali visoko v oblakih.
Zahvale pa gredo kar gospodični, ki je poskrbela, da smo se vsi znašli tam, malce od Čolnarne na travi.
Hvala, Katja.

Zmelkoow - Bit

Škofjeloški izlet

Sobota se je začela ravno tako, kot se vsak dan lahko začne. Z bujenjem. Z vstajanjem iz postelje. Po tistem dolgem dremežu, ki nastopi v sitaciji, ko se zaveš koliko je ura in koliko časa je še na voljo.
Ne glede na to kaj naredim, koliko se potrudim in prej vstanem – na koncu se mi vedno mudi.
Stvari sem zmetala skupaj – en, dva, tri. Ampak po tretjem teku po stopnicah, ko sem še nekaj pozabila, po tem se mi je končno uspelo odpeljati od doma.
Trdila bom, da se pot od Kranja do Škofje Loke neznosno vleče, ampak če poslušaš pesmi, ki naredijo pravo vzdušje med vožnjo potem gre vse lažje. Poleg tega pa se mi uspe še zgubiti. Tako da, volila. Tu je dogodiviščina. Ko se kot velik otrok rešim izpod zmotane količine cest, se pojavim na napačnem kraju ob napačnem času. No, vsaj na napačni postaji. Jaz sem na železniški, oni pa čakajo na avtobusni.
Parkirišče je lažje najti kot v Ljubljani, a to je vedno zapletena naloga. Vseh muk me pa odreši nasmeh že zbanih ljudi, ki v pozdrav na daleč nestrpno in z veseljem mahajo in krilijo z rokami.
Šele tu se znajdem ob pravem času na pravem mestu.


Loke nisem vase vsrkala že nekaj let. Če me spomin ne vara, sem ene počitnice na pol preživela tu. Pri tem seveda obstaja velika možnost, da me spomin še kako vara. Um je tako svojeglav.


Neravne ulice. Skupaj nagnetene hiše. Privdih zgodovinskega. In barvna pročelja. Ljudje pa postajajo na klepetu. Ob kavi.
Lahko se pomakneš nazaj v čas in vidiš srednjeveško podobo. Ko pa znova pomežikneš, se ti prikaže sodobnost današnjega življenja in hitro, še zadnji trenutek odskočiš pred avtomobilom.


Poslikale smo prav vsako malenkost, ki nam je skočila v glavo. Ki je zgolj pritegnila pozornost.
Z gradu smo zrle na cerkev. S cerkve nazaj na grad. Navkeber smo šle prevečkrat, a vedno uživale v razgledu.
Naša “vodička” nam je razkazala vse. In naše ameriške prijateljice so bile navdušene. Vedno znova so impresionorane nad sestavo mest. Nad starim mestnim jedrom. Nad kavarnicami.


Nekje na klopci pod gradom je bilo napisano: "Spomni se tega dne, ko sem ti rekel, da te imam najraj. In vedi, da te hočem nazaj. Spomni se tega dne, ko si me nežno poljubila, ko si mi dala konec in napako naredila.
Pozabiva na stereotipe, poskusiva na novo začet, verjamem da, da se še lepše kot včasih imet."
Žal mi potem zmanjka klopce na sliki. Čeprav je tole pisano v nekrajšani verziji.
Noge smo v vročem, prevročem dnevu namočile v mrzlo Soro. Na gradu smo prikrito opazovale poroko in v parku snedle mao peciva. Stale smo na Hodičovmu mostu in ob cekvici na gričku imele fotošuting.
Spihale smo vsa semena z lučk ter zrle v veliko Kaščo. Vse to smo počele. In vedno se je vsa Škofja Loka znašla pod našimi nogami. Tako hitro.


Po vsem tem, si je potrebno privoščit kosilo. Palačinke s Planico. In pico. Jaz sem prvo, na ostalih krožnikih pa se je znašlo drugo. Danes sem zgolj za sladko.
Čas, ki se je iztekel na ledeni kavi je minil hitro. Dopoldne je šlo mimo v trenutku in jaz sem imela v mislih novo misijo za danes. Samo še vedno sem tehtala vse odočitve, ko sem se vozila proti mojemu mestu, ki je bilo do zadnjega kotička zabasano s črnimi oblaki.


Tu se konča prvi del dogodivščine. Dneva, ki se je razvlekel na dva zanimiva dela.

B.o.B feat. Hayley Williams - Airplanes

Četvorka

Maturantska parada.
Leto naokoli je šlo tako hitro. Danes je napočil dan, ko se je generacija za nami zavrtela.
Sama se še vedno spominjam najbolj norega občutka ob tem, ko sem se lani sama vrtela v tem ritmu.
Presenečena sem nad tem, da sem sama dobila in doživela svojih 10 minut in sem z veseljem opazovala, kako so se danes vrteli. Vendar je bilo to drugače opazovati, kot tisto leto, ko je bilo naše predzadnje in so se najstarejši na naši šoli odvrteli naprej in s tem predali nam odgovornost.
To je tisti trenutek, ko pride in gre. Ko ga z veliko žlico zaužuješ in spustiš mimo. Potem pa se z nekakšnim zadovoljstvom spominjaš nazaj.
Nič ne bi bilo narobe se še enkrat tako zavrteti, ampak vem da je ta čas sedaj mimo. Ampak noge me pa ob glasbi četvorke ne bodo nič manj srbele. In se bom sem ter tja prestopala na mestu.


Jaz grem naprej. Na ledeni čaj in kepico sladoleda.


Paket DM teka je prišel. Ogromen paket. Vreča do vrha napolnjena z toliko stvarmi, da sem jih razprostrla čez celotno mizo.
Ustvarila sem luškano stvarco. V primeru, da se jutri prikažem na Pepermintovem pikniku. Malce sem skeptična, ampak bom videla kako bo zneslo. Do takrat se bom pa potepala po Škofji Loki.

Marc Anthony - Dimelo

Vrnjeno

Svoj fotoaparat sem tihotapila v lastni torbi. Kaj takšnega.
Rezultat je bil, da je bila sumljivo težka.
Lahko sem se delala turistko, ki je radovedno opazovala okolico Ljubljane in se pri tem res dobro znašla po Ljubljanskih ulicah. Ali pa študentko, ki se ji čisto nič ni nikamor mudilo. Ali pa najnovejšo obliko človeka s fotoaparatom - blogerja. Ki radovedno opazuje svet in se mu nekje počasi mudi na faks ali kavico.
Če povzamem, sem bila prav vse troje.


"Ljubezen je nam vsem v uporabo." Nekje na Slomškovi. Ker sem pokukala v park Tabor, ampak me tista črna stoječa stvar pustila malce omotično, saj se mi je začelo vrteti, ko sem zrla skozi. zootrop/zoetrope. Takšne stvari jaz izvem od prebiranja blogov. Drugače bi šla nevede mimo ali pa se na tem koncu ne bi znašla. Čeprav sem se ravno pred kratkim, samo sem bila na drugi strani ceste. Noge od Tabora proti centru pa so me vodile, kar same. Ker smo se vsak teden enkrat znašli tu in jo maširali nazaj proti centru.


V Ljubljani sem se danes znašla zgolj zato, ker mi je bilo obljubljeno vračilo. Lepih oblekic in dveh parov čevljev s peto. Za enega bi rekla, da ga nikoli nisem posodila, ampak bi ga verjetno doma poiskala v teh dneh. Pa bi razočarano ugotovila, da je izginil. Oblekice pa natančno vem katere sem pogrešala.
Rožasto. Nagajivo. Igrivo.
Belo. Romantično. Prisrčno.
Rdečo. Kratko. Drzno.


Na faks sem se šla zgolj pofočkat in se naslanjat iz ene roke na drugo. Ja, tako izvrstno zanimivo je vse skupaj.



Presenečena sem nad spuščenimi cenami Potterjevih knjig. Lahko dobim?
Še vedno pogrešam prvi in drugi del. Če ima kdo kakršnokoli informacijo o tem, naj mi prosim zaupa. Mislim, da sta pri nekom na posoji, ampak ne bi vedela kje.
Ampak nekoč bo prišel dan, ko si bom lastila celotno zbirko.


Tivoli je pravi mali raj v popoldnevu. Tu se zbirajo vsi, ki sabo nosijo dekce. Vsi sveže zaljubljeni pari. Osamljene babice in male skupinice treh ali več ljudi, ki vihravo klepetajo.
Ampak potem pa sem jaz tam na zeleni klopi in se sprašujem - v kakšno kategorijo bi pa jaz padem?
Tudi stajliš kolesarji so tu s cinglanjem zvončkov ter mamice z vozički. Tivoli je ravno pravi oddih za vogalom mestnega vrveža.

Po vrtu sem pobirala in jedla gozdne jagode. Zalila sem rožice in nosila okoli dve kangli vode.



Posluša se mi 'Happy Ending' od Mike. In to samo zato, ker je bil v Hellcats. In mogoče imam Prijatelje za rezervo. Sedaj.

The Black Keys - Tighten Up