Scvrla nebo

Sovražim biti prezgodnja na faksu, ko nikjer še ni žive duše in se še dan ni dodobra naredil.
Ampak, ko si vezan na vozni red nekako nimaš kaj dosti izbire...

Danes je bilo tako zabavno sproščeno pri samih predavanjih. Nekako smo bili prav živi v zadnjih vrstah.
Dejansko nas ni bilo za ustavit.
Ovca in žolna. Zelena rdeča in gazela. Nemogoče povezave se včasih povežejo v velike misli in nekaj zabavnega. Kako smo se smejali.
Naredila nisem prav ničesar. Pametnega. Ali česarkoli.

Baby, baby, oh. To se mi je danes vrtelo na radiu v avtu. Zgroženo sem prišla do dejstva, da poznam večino besedila po parih poslušanjih. In originalne Biebrove verzije ne prenašam. Ima tak mali glasek in mala serica je.

Kolikokrat sem se danes od vsega srca nasmejala.
Bili sva malo preglasni na trenutke, ampak tako ali pa tako je bilo vseeno, ker je bil ostal svet postranskega pomena.
Ne morem verjeti, da bom takle čas pojutrišnjem v popolnoma drugačnem okolju.
Uživam v najbolj kulj-sproščeno-zabavni družbi, ki se iz dogovorjenega načrtovanj, spremeni v priložnostno nakupovanje in nato v klepet ob čaju. In trenutki tišine niso več nezdravi.
Hvaležna sem za vse skupaj, čeprav nimam tako dobrih vez z vesoljem. Kako jih pridobiš? Saj se ni za pritoževat, ampak nekako ne morem iz svoje kože. Pa tudi nekateri imajo več sreče, nasplošno, ali pa se to samo tako zazdi. Mene verjetno moja se čaka.

Sama sebi se smejim. Allstarke imam.
Ironija, da večje ni.

Glee - Baby

Zvedavo

Resno. Kako je to neumen izraz.
To je bilo dane slišati nekje med predavanji. Kot krohotanje. Zvedavo. Nulta. Enta. In podobno.

Čeprav sem s temi ponedeljki kar zadovoljna, ko se ni potrebno zbujati ob pol sedmih zjutraj. So mi malo nenavadni.
Da sedimo na predavanjih, ko se zunaj vidno mrači in ko noč nastane med enim in drugim prikazom nečesa na platnu.

Danes se je vse skupaj vrtelo okoli pojma 'dizajn' in 'dizajner'. Da nihče ni več samo eno. Vsi poskušamo biti več in vse.
Dizajner ni samo grafični oblikovalec, ni samo modni oblikovalec, ni samo arhitekt. Je nekaj in vse.
To se pojavlja na različnih področjih.
In trdi, da je oblikovanje skupek umetnosti in znanosti.

Blazno mi je všeč plakat za letošnji Life festival. Sploh v večerni podobi ostvetljenega.
Tu se moje današnje misli končajo. Vožnja z vlakom v trdni temi mi je škodovala.

Usher - Burn

Barva sivine

Te dni sem utečena v ustaljene ritme. Nič ni razburljivega. Nič ni opisljivega.
Dnevi tečejo po istem kopitu. Če bi bili barvna lestvica, bi bili enake stopnje nasičenosti. Kot ena sivina skozi črno-belo.
Nekaj časa bi to, nekaj časa bi ono.
Vsaka stvar mi malo zamenja razpoloženje. Vsaka misel, ki pride skozi možgane vzpodbudi drugačno mišljenje.

Sem zmedena in dolgočasna.
Sem nezanimiva. Sivina današnjega dne.
Dan mi poživi zgolj ganljiv sms. To je to. Tukaj se vse konča. In se jutri upam, da bolj zanimiv dan začne.

Tom Petty - Free Fallin'

Nova rumena

Stena. Oziroma stene.
Nekako so danes rumeno zaživele.
Ko se mati lotijo pleskanja, jih ni za ustavit.

Od celega seznama serij, ki jih spremljam me trenutno najbolj impresionira ena. Revenge.
Pa malo Housa danes. Ker sem nekje vmes bruhnila v močen smeh.
Za tem dvema se znajde Pan Am. Potem sledita dve krajši in komični. How I Met Your Mother in The Big Bang Theory.
Ostale pa gledam zgolj iz navade. Ker očitno moram biti na tekočem. In rabim nekaj v ozadju, ko barvam in rišem. Če ne se začnem dolgočasiti.

Domača proizvodnja tončkov. Fino dober posladek.
Pecivo z družinsko tradicijo. In razpravljanje te ob trenju orehov.

Nekako sem spodnji spot danes že prevečkrat videla. Rupert. In to.

Ed Sheeran - Lego House

Veja gaj napadla

Zjutraj je bila pokrajina še popolnoma bela in zamrznjena.
Ko sem se popoldne vračala domov in bilo ne duha in sluha o tem, da je včeraj zapadel sneg.
Kako hitro se stvari spreminjajo.

Še en konec sveta je bil napovedan za danes. Pa mislim, da smo še vedno živi. Smo?
No, razen enga velikega pesnika štirih, ki se je poslovil. Tone Pavček.
In njemu na čast ta pesem, ki se nekako prav dobro bere danes. Zasledila sem jo že na nekaj koncih.

Ko hodiš, pojdi zmeraj do konca.

Spomladi do rožne cvetice,
poleti do zrele pšenice,
jeseni do polne police,
pozimi do snežne kraljice,
v knjigi do zadnje vrstice,
v življenju do prave resnice,
a v sebi – do rdečice
čez eno in drugo lice.

A če ne prideš ne prvič, ne drugič
do krova in pravega kova
poskusi
vnovič
in zopet
in znova.

(Tone Pavček)

Dan je minil kot vsak drug. Malo zaspan. Malo razigran. Precej običajen.
Če ne bi še trajal, bi pozabila, da je bil.

Ne blestim ravno, ampak sem dovolj dobra. To je nekaj. Včasih je fino vedeti.
Da pač ni vse tako brezpomensko.

Rihanna - We Found Love

Palačinke parti

Sneg oktobra. Resno?
Sicer pa ne vem, če bi komu verjela, da smo še vedno oktobra. Vsaj danes ne.

Predvideno sem obula škornje za dež. Nisem pa na glavo postavila očal. Rokavice pa so ostale v avtu. V mojo škodo.
Pikica pri pikici. Danes je bil svet precej pikčast.
Od dežnika do škornjev. Do srajčke, ki se je pojavila na hodniku. Do šala. Še enega dežnika in naloge, ki smo jo pacali skupaj na faksu.
Pikica pri pikici, saj pravim. Svet je bil pikčast in če danes kaj pikčastega sanjam - se ne bom čudila.

Vreme je prineslo sneg. Prav zares. Začelo se je nekje v Ljubljani med časom vaj, ko smo vsi zrli skozi okno na desni in ugotavljali ali res sneži.
Najbolj ironično dejstvo je, da se je razpravljalo o kepanju, ki je bilo skrito nekje v današnjem Žurnalu.
Zanimiva naključja. Ali pač?

Danes je vse skupaj sam en velik del naključij. Tak občutek sem dobila.
Čeprav, ko sem prišla domov - tam je bilo šele snega.
Mislim ne toliko kolikor ravnokar pretiravam, ampak nekaj snežink pa definitivno več kot v Ljubljani.
Avto je bil bel bel. Še bolj kot ponavadi.

Na cesti se je vse skupaj premikalo predvsem po polžje. Čeprav je avto že primerno obut za zimo.
Pa ravno danes, ko nisem bila pri volji za 'cijazenje' po cestah.
In to ni bilo edino. Še enkrat zvečer sem se vrnila v Ljubljano in to je bilo nekaj.

Zunaj je bil mraz. Obdal je moje roke, stopala in nos.
Drevesa so se pod težo beline pomešane z vodo klonile k zemlji. Naredili so se loki. Izgledalo je, kot da se klanjajo. Kot da žalujejo.
Vse skupaj je kot opozorilo. Zdi se mi, da gre počasi nekaj hudo narobe.
Avto naju je poškropil z druge strani ceste. Z druge strani!

Pač, stvar je taka in stoji tako. Noč. Dež pomešan s snegom. Megla. Vidljivost v k. Brisalci na vsak drug zamah učinkoviti. Preklopila sem si na radiu. In kaj slišim.
Vest o tem, da se na gorenjski avtocesti med odsekom Torovo in Vodicami nekdo vozi v nasprotno smer. In kje sem se jaz nahajala. Malo pred Torovim.
Skratka. Mislim, da sem malce otrpnila za volanom tisti trenutek. Ampak to je bilo to. Nekako sem raje imela en avto pred seboj. Skratka tako oprezna verjetno še nisem bila. Čakala sem, da se vsak čas pred menoj pojavijo luči. Pa na srečo nič ni bilo. Verjetno je bilo mimo malo prej. Na srečo, saj pravim.
Ampak je bilo nekaj zelo napetih trenutkov. Ni kaj. In baje ni bil avto ampak še celo motorist. Grozno.

In potem sem v tej svoji preplašenosti avto tako parkirala, da se reče Vi.
Spravila sem ga bočno v luknjo, ki je bila dokaj kaj večja od dolžine mojega avtomobila. Z vidljivostjo enako nič. Zarošena zadnja in stranska stekla so kljub neuspešnim poskusom odrositve ostala meglena. Pa je zato šlo vse skupaj bolj kot ne po občutku.
Rezultat. Tako parkiran avto, kot tisti zelen iz Fordove reklame. S sistemom za bočno parkiranje. Ampak v razdalji, ki je prikazana v drugi sceni, ko avto že miruje. Ne prvi, ko je le-ta veliko večja.
Kaj mi bo tak sistem, ko pa imam tako dobre gene.

Aja "Pancake Party" pri Američanih. Ja.
Bilo je fino. In vse.

Samo za trenutek, en sam trenutek, ko sem sedela na kavču, kjer sem sedela že velikokra poprej, se mi je zazdelo, da vidim znane obraze. Da slišim znane glasove in da bom, ko bom vstopila v kuhinjo videla vse ljudi, ki sem jih gledala lansko leto. Ampak realnost je kmalu prišla nazaj v mene in sem se zavedala, da je to zgolj nehvaležna iluzija.
Saj je drugače. To je pričakovano.
Ampak to ne pomeni, da je slabo. Ljudje zgledajo v redu. Zapadli smo v nekaj zanimivih debat in nekateri so res prav kul. Kako se bo obrnilo, bo prinesel čas.
Ampak občutek po druženju s prejšnjo skupino še vedno obstaja. Super je bilo.
Palačinke. No, nisem ravno pristaš ameriških. Preveč je zame. In po sirupu mi je slabo. Mislim, da se bom z največjim veseljem držala naših.

Dean Martin - Let it Snow

Študentska arena

Jebeš vremensko napoved. 'Pardon my French'.
Zjutraj sem jo za 'zihr' preverila in pisalo je, da bo delno oblačno, mogoče oblačno. Da bodo temperature dokaj normalne in da bo deževalo na primorskem.
Pa je res?
Ne, pridem iz faksa in kaj me čaka. Dež!

Jaz pa z risbami in drugimi stvarmi lutam po Ljubljani. Pa še zmenjena sem bila.
In to ravno danes, ko sem se zavestno zjutraj odločila, da tako ali pa tako ne potrebujem dežnika, ker ne bo dežja.
Očitno takšnih odločitev ne smem več sprejemati. Saj imam sedaj dodaten dežnik.
Mogoče pa vremenarji delajo zaslužek prodajalcem dežnikov ob blagajnah v večini trgovin. Kdo bi vedel v katerem grmu tiči zajec.

Rišem.
Samo to lahko rečem. Danes je bila moj motiv Audrey Hepburn.
Zjutraj na troli pa klepetam in izmenjam vse novice in novosti, kje je kdo, kako je kdo in podobno.
Kam nas pot nese...

Semafor ima definitivno najboljši sadni čaj.
Danes sem to razjasnila še gospodični, ki prihaja iz vetrovnega mesta. Ashley.
Poleg tega sva ob vseh dogovorih in domači nalogi odtavali do Gospodarskega razstavišča, kjer je bila še ostala zasedba. Skoraj v celoti.
Jutri je baje Pancake party. Mmm.

Ne maram vremenarjev. In vedno, ko poslušam napoved se ne konča dobro. Brezveze.
Obula bo škornje za v dež. Na glavo postavila sočna očala. In si nadela rokavice. Tako. Pa bom kot tri vremenski taft.

Enrique Iglesias ft. Ludacris - Tonight

Zaporedje spontanih dogodkov

Blazno fin dan. In res je bilo kot je v naslovu navedeno - zaporedje spontanih dogodkov. Vse je odvilo čisto mimogrede. Brez truda. Brez načrtovanja. Samo nekaj pritrdilnih odgovorov je bilo potrebnih in malo akcije.

Calling A Friend...

Danes sem prišla do sklepa, da mi je risanje ilustracij pravo sproščanje. Da se zabavam in mi je všeč. Nekako se sama sebi nisem nikoli zdela kot nekdo, ki bi bil kaj takšnega sposoben. Mislim, saj ni čisto tako kot bi se zares počelo, ampak so risbe ilustracijsko navdihnjene...
Narisala sem želvico. Polža. Žabico. In žabica je imela kva d fak pogled.
Kva! Žabica... štekaš!?
Sama sebe zabavam s tem dejstvom.

Od spontanega dneva je bilo samo eno dogovorjeno druženje. Vse ostalo je bilo zgolj presenetljiv obrat.
Vključno s poplavo v moji torbi. Ni bilo tako hudo kot je slišati in vse stvari so v dobrem stanju.
Gledala sem polaroidno kamero od blizu. Mislim, da bom nekje kupila en film in preizkusila ali naš star fotoaparat še dela. Prav mika me. Saj tak načrt je bil že podan, ampak ko so mi na Petrolu razložili, da nimajo filma zame sem vse skupaj malce pozabila.

Pot se je začela pod samim Prešernom. Na sončku. In informacije kdo se kje nahaja so so se z ljudmi širile naokoli. In namesto dveh zbranih nas je bilo na koncu kar pet. Kot bi se po koncu dneva v Križankah družile v popoldanskem času. Pet čisto naključnih zgodb se je takrat znašlo v eni pripovedi. Ob pici. In Milki s hruško, ki ima okus po tistih čokoladno-žele bombonih, ki so takšne sploščene okrogle oblike.
Danes se mi je zazdelo, kot da ne mineva že drugo leto.

... in London.

Zjutraj ni nič kaj optimistično kazalo na današnji dan. Prebudila me je močna bolečina.
In da sem prišla k sebi, sem potrebovala kar nekaj časa.
Vlak je bil sveže premalan z grafiti in je bil moj pogled na zunanji svet nekakšna mešanica svetlobe in temine.

Potrebno je določiti lokacijo vintage trgovine nekje okoli Poljan. Nekako mi je vse ušlo z glave.
Če kdo ve, mi lahko to prijazno sporoči.

Obožujem današnji dan. Druženje. Prepevanje oziroma bolj pomrmravnje in dokončevanje enega refrena.
Fin dan. Fin dan, ni kaj.

A Friend in London - Calling A Friend

Hippasus

Teli ponedeljki so prav čudni. Ker se jutro raztegne v dopoldne predno se poberem iz postelje.
Ker potem se dan zazdi, kot bi se vikend še malce raztegnil. Čeprav tekam gor in dol po hiši, da opravim vse.
Čas pa leti.
Pečem pito. Ker je včerajšnja izginila v trenutku. Iščem motive. Nekje vmes gledam nove dele serij.
Vse počnem.
Še mlečen riž sem nekje vmes skuhala, pa me je čas prehitel. In v naglici sem odhitela proti prevozu do Ljubljane. Ostal je na mizi. Še vroč in ravnokar narejen.

Nisem se zavedala koliko je ura. In gledala sem napačen vozen red.
Ampak vlak mi kljub vsemu ni ušel izpred nosu in prispela sem v živahno Ljubljano.
Če povem, da je bilo pol štirih, potem si lahko predstavljate množico migrantov, ki hiti proti domu z vsem kar se vozi.

Dobila sem raznobarvne A3 mapice. Ker imamo povsod toliko dela, da rabim za vsak predmet svojo.
Ampak tam v Konzorciju so se vsi tako počasi obračali, jaz pa sem skozi okno opazovala kdaj mi bo dvajsetica odpeljala.
Prej je bilo obratno. Ni bilo ne duha in sluha o njej. Na ekranu pa se je '6 min' pojavljajo kar nekaj dobrih minut.
Od Pošte do Kardeljeve ploščadi smo potrebovali natanko pol ure. Grozno.
Ravno toliko, da sem se šla lahko akademskih 15.

Ob živce me spravlja ta profesor. Imam tak grozen občutek besa, kot sem ga imela takrat, ko sem priletela ven iz tistega prostora, kjer je nekdo pridigal in mi je iz nosnic uhajala para. Ne dobesedno, ampak tako risankasto si lahko predstavljamo.
Danes sicer v malce bolj omiljeni obliki. Me je pa našlo to razpoloženje.

Sicer niti ne vem zakaj natančno. Ampak verjetno nekje vmes med videoposnetki, njegovimi komentarji, odgovori na vprašanja in trditvijo, da ena in ena ni dva. Čeprav je seštevanje poskušal dokazati z množenjem.
Še vedno ne vem kje vmes se je zgubil. Čeprav tista teza oziroma predstava, da ima diagonala kvadrata luknjo je kar zanimiva. Glede na to, da se koren iz dva nikoli ne konča.
Mislim, da si ne znamo predstavljati neskončnosti in to nas neznansko muči. Vse bi imeli oprijemljivo. Čeprav 'to ni pipa'.

Janis Joplin - Piece of My Heart

Sladkarije

Ni vrsten važen red.

Misija povabi jih na piškote se je obrnila čisto v nepričakovano smer. Na koncu sem bila jaz tista, ki sem s piškoti bila povabljena/se povabila/spontano končala pri ljudeh, ki sem jih povabila.
Saj veste, če Mohamed ne more h gori, bo šla pa gora do Mohameda. Ni panike.
Baje je to najbolj pogosto ime na svetu. Tako za mimogrede.

Če me spomin ne vara se še nikoli ni zgodilo, da ne bi prišla do Domžal brez neke ovire na cesti. Vedno nekje kopljejo, prenavljajo, gradijo, podirajo. Vedno!
Včeraj sem se soočala s problemom zaprte glavne ceste in sem se izgubila nekje na poti.
Sicer se mi je orientacija, zahvaljujoč tolikokratnem obisku različnih stvari v mestu in dobremu spominu za pot, prišla prav da sem se znašla. McDonalds. Šoping center. Pikčast Mercator. To so bile moje izhodiščne točke.
Vmes sem preklela vse ležeče policaje. Ne vem kaj jim je takšno veselje postavljati povsod kjer se pokaže petdeset metrov ravne ceste brez ovinka. In to najrazličnejše vrste. Od najbolj brutalnih do tistih, ki jih komaj čutiš.

Čajanka. Nadaljevanje. Drugi del. Kakorkoli.
Kar na kovčku sredi postelje. Z zeliščnim in sadnim čajem. Ali nekaj takšnega. Nisem več prepričana. Vem, da je bil en zelenkast, drugi pa bolj temno rdečkaste barve. Tako.
Niso manjkali tudi moji čokoladno-kapljični piškoti. Ja, to bo moja slovenska verzija. Pa, če se postavite na glavo.

Čeprav sva se potem udobno namestili in poskušali gledati film Footloose. Originalna verzija.
Ko naju je pri dobri koncentraciji na film, nekdo precej pošteno prestrašil. Gospodična, ki se je prikradla na obisk nama jo je precej zagodla, da sva malce skočili po konci.
In človek se sploh ne čudi, če mu reče da je vzgojiteljica, ko naju je neprestano poskušala animirati. Kot dva mala otroka.
Nekako se prvi film ni izšel do konca in smo nadaljevali z drugim. Prom. Kjer sva pridobili nekaj dobrih minut tišine in neanimiranja.

Nekako je nastala gneča. In odločitev je padla. Kar na tla.
Potem je šlo vse do jutra. Spanje.

Enodnevni Cene.
Dvajsetletna Kaja.

Pot domov pozno dopoldne je šla lažje. In še predno sem se zavedala je bil avto parkiran pred domačo hišo.
Na mizi pa me je že skoraj čakalo kosilo. Skoraj.
Piščanec in tri vrste krompirja. To si lahko privoščiš le v nedeljo.

Počasi je nastala tudi jabolčna pita, ki se je potem hladila zunaj na okenski polici.

Zvečer sem pa dobila obisk. Ki je prišel na čaj in piškote.
Vedno najdemo neke zanimive stvari na računalniku, ki jih ena ali druga najde na svetovnem spletu in potem  tisto komentiramo. Seveda z vsemi najnovejšimi trači in spremljanjem Slakonje v Misiji Evrovizija.
Danes so bile končno pokazale nekakšne potencialne predstavnice Slovenije na Evrosongu. Takšne, ki si jih lahko predstavljaš v vsem spektaklu, ki se dogaja. Sestri Prusnik.
Zaključile smo pa z vsemi videospoti, ki so nastali med serijo The Glee Project.

Kenny Loggins - Footloose

Oda jutru

Nadaljujem odo jutru. Ker so ta osupljiva in čudovita.
Sobota se je začela presenetljivo zgodaj in aktivno.

Prva stvar, ki mi je zjutraj padla na pamet je bila, da sem vstala in šla skozi okno pogledat, če je zunaj slana. Po ugotovitivi, da je, sem se spravila nazaj v posteljo. Poskušala spati nadaljnjih 10 minut in zopet vstala. Tokrat še bolj zbujeno in "zares". Nekako sem se odločila, da bom za družbo pri običajnem jutranjem sprehodu matere in kuža.

Sprehod v jutranji svetlobi in pokrajini obdani s slano in osvetljeni z vzhajajočim soncem.
En fotoaparat. Velik.
En kuža. Črn.
Dve dekleti. Premraženi.

Ovčke sem srečala. In z navdušenjem so pozdravljale. Prav prikupna bitja so.
Še bolj sem se jim posvetila nazaj grede. A le toliko, da nisem pustila druščine neučakane.
Lumpi je skakal in pozdravljal. Dejansko obstajajo štiri vrste labradorca. Še bel z rožnatim-rjavim smrčkom. Oh.

Ne vem ali še kdo to počne, ampak midve z mami obredeva večino trgovin. Tudi zaradi ene ali dveh stvari. In pot je šla nekako tako... Hofer. Lidl. Mercator. Špar. Lidl.
Upoštevajmo dejstvo, da sta bila Lidla na popolnoma drugačnih koncih.
Zgolj zaradi kovčka z pripomočki za risanje. Ker ga v enem niso imeli in sva morali na koncu pogledati v drugega. Kakšna pustolovščina.
Sedaj bomo barvali! Mislim, bom barvala.

Krmil. Kruh. Kakšno vezo ima to?
Kaja ne zna pravilno brati zapisanega na listu. Smeh.
Čeprav pisanje na nakupovalni listič včasih ni najboljše, kadar pozabiš kaj napisati in se ga držiš kot pijanec plota.

Pomivalno sredstvo za posodo se nekako ni znašlo na njem. Čeprav je bilo pred menoj cela gora posode v kuhinji.

Pekla sem. Po dolgem času. In še zraven sem se zabavala s prav posebnim projektom.
Poleg sem snemala video. Kako ustvarjam čokoladno kapljične piškote. Chocholate chips cookies, da smo si bolj na jasnem.

 
Najbolje pa je, da sem čokoladne kapljice izdelovala najdlje. Zaradi same zabave s pacanjem in estetskega videza.
Na koncu pa je tako ali pa tako vseeno kaj narediš. Vse nastane ena velika zmes in packarija. Res pa je, da je to najboljša masa/zmes, ki jo z malce slabe vesti ukradeš vmes. Tako slano-sladka je.

Grem na pot, dostavit piškote.

Ben Kweller - Better With You

Vogalnik

Danes se je v jutru odpiral čudovit pogled na svet. In danes je bil mali zeleni fotoaparat prav dejavna stvar. Poslikala sem večinoma vse kar je prišlo pod roke.

Ne da je bilo neverjetno, prav magično jutro se je raztezalo nad polji. Zlatorumeno sonce se je dvigovalo nad nizkimi meglicami med drevesi, ki so osamljeno stali v kulisi čudovitega, naravnega čudesa.
Oh, jutra.

Torej kratek sestavek včerajšnjih učenih in prisiljenih predavanj.
Pasivna vizija o stvarnosti. Abstraktna vizija udejanjena z likovnimi sredstvi. Kozmični zkoni oblikovanja materije. Paralela. Intuitivne vednosti. Mimetično. Konstrukcija notranje podobe. Zaznava odprtosti. Senzibeliteta. Senzibilnost. Energetska dimenzija umetnosti. Kromovno. Koncept. Monokromatska slika. Abstrahiranje sveta. Stilizacij. Reprodukcija.
In še polno tega je bilo. Skratka, ko cel čas poslušaš takšne stvari se ti počasi začne spati.

Svet je bil polno prazen. Vsa množica ljudi, vsi tujci naokoli.
Na faks že tako pridem prezgodaj, zaradi razporeda vlakov, ampak danes vse do zadnjega trenutka ni bilo žive duše.

Zdi se mi, da sem se naučila cenit to kar imam letos. Ker drugače dojemaš stvari, ko si se po enem letu vpisal, kamor si si zares želel. Kot tisti, ki so preprosto prišli že takoj notri in se jim zdijo stvari popolnoma odveč.
Ne zdi se mi odveč iskati oblike. Iskati teksture.
Ker pač tukaj razvijamo način, ki nas ne uči neposrednega risanja, pač pa skušamo gledati na drug način. Pa naj bi se to zdelo še tako butasto in nezanimivo.
Meni je vseeno. Vsaj zaenkrat še no.

Ampak je res, da imamo celo goro domače naloge. In da sem včeraj le-to delala do poznih večernih ur. Je pa bilo narejeno in na koncu se mi je zdelo prav simpatično. Čeprav bi profesor od mene zahteval več različnosti, mi je bilo tako blazno vseeno kaj je trdil. Samo, da je dal kljukico in me je pustil na miru.

Nazajgrede sem se znašla še v večji množici kot zjutraj. Polni nadobudnih srednješolcev, ki so za petek zaključili zgodaj.
En vlak mi je speljal pred nosom. Očitno nekako z namenom, saj sem srečala naš avto, ki je pripeljal mlado druščino na željno šoping dogodivščino v Ljubljani. Potlej pa se je hitro znašel v mojem vzvratnem ogledalu in me zasledoval nazaj do doma.

Študentski boni in Buf nekako ne gredno najbolje skupaj. Vedno nekaj pride vmes. Danes na primer to, da jim nikakor ni uspelo, da bi omogočili delovanje tistih aparatov.

Fino je dremati na kavču. Pozno v popoldne.

Zunaj leden mraz, ki povzroča rdeče nosove. Svetla in jasna noč. Izrazite zvezde in dobro viden Orion, ki bode v oči na vzhodni strani neba.

Agnes Obel - Riverside

Izgubljen naslov

Kako zanimivo. Mislim, danes sem slišala neko dejstvo o tem, kako lahko tujci dojemajo Slovence.
Slovenci ne maramo Italijanov. Ker je Trst naš.
Ne maramo Hrvatov. Ker nam kradejo morje.
Ne maramo Avstrijcev. Ker so si prisvojili Koroško.
Ne maramo Madžarov. Ker nam niti lastne manjšine ne pustijo.
Regije se med seboj ne marajo. Saj veste, kako nanese beseda, ko pride do Primorcev, Štajercev, Gorenjcev, Dolenjcev in sploh Ljubljančanov.
Ne maramo sosedov.
Tudi družinski odnosi v osnovi nekako pešajo.
Do tujcev znamo biti nestrpni.
Torej nauk te zgodbe je, da Slovenci v osnovi ne maramo nikogar, ne zaupamo nikomur in smo podrejeni sistemu že stoletja. Kot hlapci.
Če pa pridemo na vrh, nam to stopi v glavo in še predno se zavemo pribijemo grobo ob tla.

Samo zgolj zanimiva misel, ki se je pojavila danes nekje med pogovori.
Izgubila sem naslov. Za današnjo objavo. Že dvakrat. Mislim, nekje v mislih se je izgubil.

Imam maratonsko risanje. Niti nisem prepričana, če je vse skupaj vsaj približno podobno zahtevanemu. Ampak bo kar bo. Jaz imam še vedno goro dela pred seboj.
In že sedaj me vse boli. Sklepam, da se to samo še stopnjuje.

Luna ima velik radij okoli sebe. Ponavadi tista mala meglica pomeni, da bo slabo vreme. Ampak kaj pa ta velikanska? Za razširjeno dlan velika. Izgleda kot opozorilo.

Naša predavanja zvenijo zelo učeno in strokovno. Ampak to na precej prisiljenem nivoju.
Danes sem se pri drugi polovici namreč zabavala z vsemi besedami in besednimi zvezami, ki jih je izrekla.
Mislim, da bom seznam pustila za jutrišnje razvozlavanje. Delo me čaka. In spanje!

Teli četrtki me ubijajo.
Četrtek ni moja noč.

Switchfoot - Enough To Let Me Go

Po enem tednu

Če mi kdo reče, "kako kaj faks po enem tednu", ga naprej čudno pogledam. Potem razmislim in ugotovim, da je res še en teden. In potem se moj odgovor giblje nekje od dobro do v redu. Ampak še vedno se pri vsem tem sama sebi čudim, kako za vraga je lahko minil zgolj en teden.

Vsak dan ustvarjam toliko, da komaj zase vem. Sem polno zagnana in čisto notri padla.
Režem črke. Izrezujem podobe. Sestavljam sporočila.
Ko je vsega skupaj konec, pa se samo kup narezanih lističev pomeša v moji mapi.
Tako gre to.

Tudi pridno sem bila družabna in šla na kavico. Pardon, čaj.
Na mesto, kjer smo nekoč bili. Križanke.
Slovenščina je blazno zanimiv jezik in razširjen besedni zaklad je zakon.
Pa že.
Prav zabavno se je izražati z besedami, ki tako mimogrede padejo na pamet in ki so povlečene nekje iz ozadja.
Hecna je ta reč, ni kaj.

Polna luna pravijo da je. Po sirenah sodeč je res.

The Vaccines - Wetsuit

Zumba

Vsa sem premražena. Kaj je s tem?
Odeta v toplo jopico s štumfki na nogah.
Ti letni časi so me popolnoma zmedli. Čeprav toplo je fino. Blazno fino.

Danes sem bila na zumbi. Tako za res. Ker nazadnje sem našla posnetke na youtubu in se po tistem raztegovala.
Kar je zanimivo je, da delaš povsem osnovne korake in sploh ne veš kdaj tako zakuhaš, da vse teče s tebe.
Šele jutri bom videla pravi učinek. Predvidevam, da se bom komaj dvignila iz postelje. Kaj šele priplezala dol.
Smo pa imele kul zumba majčke, ki so bile narejene iz na vrat na nos. Včeraj ideja, danes izvedba.

Ljudje na vlaku so vedno bolj glasni in vedno bolj klepetavi.
Včeraj so se štiri dekleta dobesedno drla čez cel vlak. Ko so sestopile z njega na postaji Litostroj je bilo takoj jasno kam spadajo. Potem je bilo glasno in živahno med čakanjem na predavanje. Pa še na poti nazaj z vlakom. Pa danes zjutraj so me predramili zvoki ljudi zatopljenih v pogovore.
Poleg tega si človek ne more kaj, da ne bi malo vlekel na ušesa.
Sploh se ne da izognit, ko glasnost prekaša mejo normale.

Mislim, da sem šla iz enega ekstrema v drugega. Pet dni v tednu sedaj samo rišem.
Saj to ni mišljeno kot, da bi se prav pritoževala, ampak samo tako hecno-čudno mi je.
Kdo bi pričakoval kaj takšnega.
Mogoče se sedaj vsaj počutim kot, da dajem nekaj od sebe.

Jutra so mrzla. Popoldnevi so jesensko topli.
Vreme na današnji dan je bilo fino. Že jutro je bilo prelepo.

Elvis Crespo - Suavemente

Pishchanec

Življenje brez mobitela te na to malo čudo opozori predvsem, ko ga ni ravno na voljo.
Saj ne da bi ga zares potrebovala, samo nekaj bi stikala po njem. Občasno.

Ponedeljek je čas, ko se začne nov teden. Ko se datum in mesec ujameta.
Ko se z razlogom in brez človek ponovno znajde na licu prestolnice.

Danes sem železniško postajo obhodila najmanj trikrat. Trikrat v obe smeri.
Smukala sem se naokoli in kamorkoli sem se namenila, me je na koncu pot nesla tja. Ker imajo toliko ur, jaz pa nisem imela nobene. Vedno pa je fino vedeti koliko je čas.
Čeprav dobro, da še kakšno drugo tehnologijo vlačim sabo in se na fotoaparatu tudi izpiše čas. Tako, da sedaj vem, da potrebujem do faksa slabe pol ure.

Skratka v Ljubljani sem bila tako ali pa tako prezgodaj. Za faks. Ravno prav za druženje.
Claire je bila tista, ki sem jo videla po dolgem času. In še dva nova prišleka, ki sta se to leto znašla tukaj v tej deželici na sončni strani Alp. Če sem si prav zapomnila, potem sta to Sally in Steve.
Facebook potrdi meni v prid.
Zastavljeno nam nekako ni uspelo, ker pač dveh računov naenkrat človek ne more imeti. Najlažje je, če prideš iz konkurence.
Tako, da smo bili mi tisti, ki smo srkali čaj in belo kavo v Corsu.
Debata se je vrtela okoli slovenščine, hrane. Naneslo je tudi na avtomobilske znamke in smešne izgovorjave. Vse do naročanja mesa v trgovini. In piščanec potem zapišeš v njihovo beležko, kot pishchanec. Ha.

Ura je vedno čas. In tu se začne zgodba, kako brskam za torbicami v H&M-u. Kako računam čas do šole, se spoznavam s tehnologijo in tratim čas na glavni postaji.
Potem se zgodba nadaljuje še s čakanjem pred Pedagoško, da sem se ponovno povezala nazaj v svet. Kjer vse skupaj zmotita dva znana obraza.
Človek se ob taki priložnosti nasmeje samemu sebi in naključjem, ki jih dan prenese. Claire in Steve sta šla proti meni. Nisem zadrževala pozitivnega navdušenja. Sploh ne potiho.
Koliko možnosti obstaja za to.
No, mene je pa tako ali pa tako povsod dosti. In imeli smo še eno lekcijo iz nakupovanja v trgovini z živili. Dokler me niso noge odnesle do naslednjega predavanja.

No, bilo bi predavanje, če bi se sploh kdo drznil prikazati v predavalnici in nam podati kakšne po vsej verjetnosti niti ne tako zanimive informacije.
Ampak smo zaman čakali. Dobre tri četrt ure, predno je cela delegacija zapustila predavalnico in jo mahnila v svet. Ja, to je pa življenje študenta.
Dobro, da nisem šla direktno na faks, drugače bi verjetno preklela vse po vrsti. Tako, pa mi je bilo vseeno za vse skupaj in sem srečno odšla proti postaji.
Kjer sem kot zjutraj, ponovno v teku lovila vlak.
Danes je bil dan za rekreacijo, ni kaj.

Cher Lloyd feat. Mike Posner - With Ur Love

Domače naloge

Ne past na past.

Kot kakšen osnovnošolček delam ob nedeljah domače naloge za naslednji teden.
Vse barvne kroge, lestvice, kolaže in podobno.
Do komolcev v barvah, revijah in podobnem.


Kolač da se vika. Ni izpod mojih rok, ker naredim preveliko svinjarijo v kuhinji.

Vmes sem nekje v ozadju spremljala en kup filmov.
Še sama ne vem kaj vse sem pogledala.
Pač prišla sem do dejstva, da so vsi filmi dolgočasni. Da niso zanimivi. Da ne pritegnejo.
Vse pritegne samo kot reklama. Kot predstava. Nič drugega.
Mogoče sem sama kriva, da je tako. Da nič ne dojemam kot zanimivo. Kaj pa jaz vem.

Svet je samo bolj mrzel. Zares mrzel.
Zunaj se voha sneg. Zunaj piha oster veter. In moj nos je čisto premražen.

Caro Emerald - Stuck

Sfumato

Prvi sneg. To sezono.
Ta se pravzaprav sploh še ne bi smela začeti in naj bi vladala jesen. Ampak očitno smo prešli na samo dva letna časa. Na dve definiciji zunanjih okoliščin. Vroče in mraz. Ne toplo, hladno. Vroče in mraz.
Če smo se dva dni nazaj še kuhali na soncu, smo včeraj občutili neznansko ohladitev in prve snežinke.
To ni normalno. No, saj bi bilo v redu, če bi se temperaturne spremembe dogajale v razponu 5°C, ampak te drastično nihajo za vsaj trikrat toliko.
Zjutraj zmrzuješ. Popoldne se kuhaš. Zvečer zmrzuješ. Vmes pa prehajaš v nekaj minutah iz enega v drugo stanje. Ne razumem... kam gre vse to?

Rada bi jesen. Še zadnjo toplino. Hladen vetrič, ki ovije prve plasti okoli tebe. Čudovite barve.
Ampak očitno bo vse prej pokril sneg. In od tu naprej bo samo ena dolga, mrzla zima.
Nič nimam proti razgledu na zasnežene gore, ampak ne še oktobra.

Packarijo sem naredila. In iz tega barvni krog.
Za nameček moram narediti še en kup nalog in barvnih študij.
Ampak jutri je nov dan.

Kuža mi je podaril objem. Dobesedno. Ko je skočil name in tačke naslonil na moj hrbet. Precej zabavno je bilo vse skupaj.

Končno sem se lotila filma Friends with Benefits. Nimam ravno pripomb in ne skačem od navdušenja.
Malo pušča hladno, na trenutke je zanimiv.
Čeprav ne vem, ali sem No Strings Attached pogledala do konca.
Zadnje čase vse več podobnih filmov izhaja isto leto. In vse več dajejo na znana imena kot na dobre filme.
Le tu in tam se znajdejo izjeme.

Semisonic - Closing Time

Vijoličen orbit

O joj. Joj. Joj.
Nekako nimam komentarja in trenutno se sama sebi malo gabim.

Toliko za danes. Več tako nisem sposobna iz sebe dati. No, ne bi o tem.
Skratka, danes me ni. Jutri bo morda bolje.

Rihanna - Cheers

Pesem je precej ironična izbira. Zanalašč. Nejasna podoba večera.

Vizionar

Danes je preminil Steve Jobs.
Očitno bomo v letu 2011 izgubili precej velikih ljudi.
To je bila prva novica, ki me je zajela zjutraj in sedaj mi odgriznjeno jabolko sploh ne gre z glave.

Že štiri dni zapored smo tempirani z iskanjem idej in skiciranjem le-teh.
Čeprav me je med samim predavanjem malo zmanjkalo, smo med vajami napenjali možgančke do konca.
Saj smo morali, še za en projekt, ki se bo odvijal na Gospodarskem razstavišču v kratkem. In tako smo bili soočeni z mislijo, listom papirja in fotografskim objektivom.
Zanimive stvari so nastale, rezultati pa bodo zares vidni takrat. Še obvestim.

Drugače pa gre. Danes se mi toliko zeha, da mi bodo usta razpadla.
In niti ne vem zakaj me pravzaprav spanec lovi. Jutri bo verjetno šele kriza. Ko jo mahnemo nazaj v študentsko življenje zdajle.

Pa še nekaj. V Ljubljani je res kriza z boni. Danes sem v domačem mestu s tem opravila v dobrih dveh minutkah. Skoraj nobene žive duše ni bilo. Pa še prijazna gospodična mi je morala razjasnit, da je to to, ko sem še vedno začudena stala pred okencem.

Lady Antebellum - Our Kind Of Love

Mastne črke

Ostrina jesenskega hladu je potrkala na vrata. Zunaj se je čuti, ko se zareže ob kožo.
Vreme v jesenskem in spomladanskem času je prav muhasto in nenavadno. Pravzaprav ni čisto nič po godu.
Zjutraj se grejem ob toploto same sebe. Popoldne pa me skuha do konca in ne vem kaj bi naredila. To ni normalno! Temperaturne razlike za 15, 20 stopinj.

Preklete linije.
Nikjer noben jasno ne pojasni, kaj za vraga naj bi katera predstavljala. Pomojem še sami ne vedno in jaz naj sedaj odkrivam svet.
In zaspala bom z glavo na listu. Sem že dovolj lisasta od prejšnje kompozicije in sem na koncu izgledala kot zebra po rokah.
Vse mi gre blazno na živce in nič ne najdem kar bi morala. Ali kar iščem.

No, čez dan je bilo vse skupaj malo drugače. Sedaj pa čutim samo en velik pritisk in nisem za prenašat.
Ni važno...

Vse skupaj gre očitno samo v moji glavi precej hitreje kot se v resnici dogaja. Šele tretji dan. Tretji! Jaz pa sem, kot bi šel že en mesec naokoli.
Danes je bilo nekaj na splošno v povezavi z našim nazivom in načrtovanjem. Saj je bilo super zanimivo, samo se nekako ne spomnim zakaj se je pravzaprav šlo.
V glavi mi ostajajo neke blede podobe ovitkov za zgoščenke, celostnih podob, ovojnic za knjige. Mislim, da so to naši projekti za letos. No, ko bo prišel čas za to.
Zaenkrat je bilo predavanje zanimivo. Z vsemi dodatki o parkiranju pred šolo. Ampak je šlo nekako že ven iz moje glave.

Uredila sem še mesečno vozovnico. Sedaj me čakajo samo še boni. Sploh se mi ne da lotit tega, ampak očitno bo enkrat potrebno.
Ker prehranjevanje je trenutno prešlo v slabo navado. Le, ko utegnem in takih trenutkov v dnevu ni prav veliko.
Pomojem me bo to leto še bolj izčrpalo kot lansko.
Vse izgleda tako individualno in kot da ljudje sploh ne želijo navezati stikov. Saj ne da bi jaz delala kaj v tej smeri. Preprosto se mi ne da ukvarjati z ljudmi.
Pač so tam. Se pozdravimo in potem smo tako ali pa tako vsak soočeni s svojo belino papirja.
O joj. Če bi sama sebe poslušala, bi se zgrozila.

Resno je prav smešna beseda, kar je čisto resna ugotovitev danes.
Izpadi smeha. Sežiganje. Čajčkanje. To je bila tematika današnjega obiska tam blizu glavne točke, kamor se da kam priti s trolami.
V starem ljubljanskem stanovanju. Kjer so vrata mogočna in kukala magična. Kjer se prostori zdijo kot labirint, ki te vodi v neznano.

Pred tem sem se pa znašla še v trgovini. H&M, kakopak.
Zadnjič sem na internetu zasledila lušten plašček in danes se nekako morala preizkusiti lastno srečo. Kako pristaja v živo.
Povem, da je bil rezultat več ko dober, saj sedaj obdaja stol v moji sobi. Še prekmalu bo mene, ko se temperature nevarno spuščajo.

Ko mi je uspelo priti domov sem pa končala še na enem finem sprehodu.
Tako - dve punci, dva psa, dva mobitela. In svet srčkaste oblike.

Sunrise Avenue - Fairytale Gone Bad

Plapolajoča rdeča zavesa

Kako ganljiv konec današnje epizode Gossip Girl. Oh...
Lonely Boy and Queen B.

Danes sem bila že večkrat prepričana, da to ni drugi dan. Verjela sem, da je že drugi teden. Pa so me ljudje vedno znova morali prepričati v nasprotno.
Zdi se mi kot da je že neskončno dolgo odkar sem se vrnila nazaj v Ljubljano. No, ne ravno dobesedno ampak tako vsakodnevno.
Verjetno takšen občutek ravno zaradi včerajšnjega dne.

Vsak dan en predmet. Pet šolskih ur.
Smo kot bi se znašli v osnovnošolskih časih. Še naloge imamo toliko. V dveh dneh že dva seznama.
Trenutno sem najdalje prišla, da sem si nabavila dva lumpi risalna bloka. Ostalo še čaka name, a moj koledarček je počečkan z vsemi stvarmi za katere sem dogovorjena.

Danes sem se znašla v deja vu-ju. Poslušala sem o barvnih mešanjih, barvnih krogih in teh stvareh. Že tretjič.
Ker iz tega sem že naredila maturo iz likovne teorije. In iz tega sem že naredila izpit za tiskarske postopke.
Ampak v resnici to čisto nič ne šteje, tako da - jovo na novo.
Profesorica izgleda kot Kresalova in predava podobno kot so bili predavani tiskarski postopki. Mogoče ne tako "pravljično" doživeto. Ne vem kaj je s to snovjo, da se jo tako predava. Se mora?
Saj sem že omenjala, da se mi to drugače zdi izredno zanimivo.
Čeprav sem vmes slišala par nepravilnosti. To je tako, ko imam podlago - takšno s tiskarskega vidika.

Če smo na koncu v tišini sedeli dvajset minut in pogledovali od enega do drugega, ko nas ni ravno hotela spustiti domov. Ker nismo bili pripravljeni. Ker smo naredili tisto, kar je od nas želela. Ker se nam ni dalo več.
Ker sem imela v mislih samo to ali bom imela dovolj časa, da srečam moji bivši sošolki/kolegici.

Kljub vsemu se je zadnje komaj sešlo. In to še precej zanimivo.
Kje sem se znašla. Na NTF-ju. V tisti vijolični stavbi, ki sem jo nazadnje še z zadnjim pogledom nanjo - pustila za seboj.
Ta občutek je ostal. Ni bila več "moja" stavba. Ni več moj faks. Čutila sem.
To pravim samo zato, ker je sicer izgledalo kot da se čisto nič ni spremenilo. Razen jaz. Vse je isto. Dogajanje. Ljudje. Občutki prostorov. Stopnišča. Čakanje. Klopce. Smeh.
Vse je isto, le mene zares ni bilo tam. Ker prej me je tudi zmanjkovalo, ampak drugače.
Vsi znani obrazi. Vsi znani pozdravi in veliki nasmehi. Klepet, ki je krajšal čas. Ki nas je spravil v dobro voljo.
Ampak še predno smo dodobra začeli je že ura prehitela čas in predavanja so se začela.
In najboljši občutek? Ko sem se obrnila, pozdravila v slovo in odhitela po stopnišču navzdol proti izhodnim vratom. Brez kančka slabe vesti.
No, razen tega da nisem več sošolka tem kulj ljudem.

 

Iz centra sem se vrnila nazaj proti domu. Kjer me je čakal zaključek študentskega dneva. Za danes.

Snow Patrol - Open Your Eyes

Novo študijsko leto

Oh, kako pester in zanimiv dan je bil danes. Komaj sem našla čas, da sem prišla k sebi in se umirila, saj sem že cel dan leteča in na vseh koncih.
Začetek vsega skupaj je precej obetaven. Trenutno se nasmiham dnevu in ga spuščam mimo z veseljem na obrazu. Ne samo nasmehom.

Vsak dan se začne tako, da se zjutraj pobereš s postelje. Ampak redki se nadaljuje tako, da že napol hitiš proti javnemu prevozu in zamujaš.
Že pri vlaku je šlo vse bolj natesno. S časom in karto. Ker tudi, če sem imela najboljši namen se odpraviti malce prej - se ni izšlo. No, za las se je.
Komaj sem stopila gor je vlak speljal.

Luknjaste mreže na vlakih so odličen transport pajkov.

No, od tu se je nadaljevala kot po tekočem traku. Izjemno hitro in mimobežeče.
Urbana. Trola. Stric, ki je preverjal, če smo res uporabili urbano. Mala modra stavba. Tretje nadstropje. Veliko stopnic. Novi obrazi. Novi ljudje. Številka šest.
Zeleni udobni stoli. Risanje in slikanje.
No, tu se vse skupaj upočasni. Že prvi dan smo začeli z risanjem. Čeprav brez pripomočkov, razen izjem, smo se spopadli z linijo in točko. Osnovnimi likovnimi prvinami.
Če me od katerekoli teorije kaj mika, je to likovna. Edino ta teorija se mi je vedno zdela zanimiva. Bomo videli, kaj bo čas prinesel.

Neprekinjeno črto smo vlekli eno uro. Eno uro! Veljalo je le šiljenje svinčnikov.
Vse skupaj je bilo pomirjujoče, agresivno, odsotno. Skratka ob tej črti sem se malo zgubila v trans.
Oko za zaključek.

En filmski prizor.
Stopnišče polno ljudi. Jaz s telefonom v eni roki. Bela torbica udarja ob moje telo.
Stopnice ena za drugo izginjajo pod nogami.
Sonce. Jasen dan.
S skoraj opetkanimi čevlji odhitim po zelenici. V temnomodrem krilu, ki je za centimeter zlezlo navzgor in se ga trudim poravnati v bolj ugodno lego.
Parkirišče. Hitim. Lase mi odnaša veter. Lica se obarvajo rdeče in avto zapelje ven. Pred menoj. Izognem se mu v loku in stečem čez cesto na drugo stran.
Telefon je še vedno v roki in zavrtim številko. Na drugi strani se oglasi znan glas, ki mi da napotke za naprej.
Tla pod nogami se hitro spreminjajo. Okolica zbledi ob tem neznatnem premikanju.
V daljavi maha oseba. Smeji se, ve da sem na pravi poti.
Odvleče me skozi vhodna vrata v stavbo. Kjer mrgoli ljudi. Kjer odstopam od okolice.
Čez cel hodnik. Oziram se za znanim obrazom. Na osebo, ki stoji pred menoj pade svetloba, vse ostalo potemni. Kot v počasnem posnetku stečem čez hodnik in padem v objem.
Z velikim srčkastim puloverjem v mislih.

Če so vsi naveličani risanja in se pritožujejo čez vse, je z menoj prav nasprotno. Vsaj danes.
Po celoletni abstinenci vsakotedenskega risanja je bila to najbolj fina stvar. Prav v veselje mi je bilo. In očitno se je tudi odnos do tega kazal v samem rezultatu.
Risali smo še portret kolega, ki je sedel nasproti. Z linijo seveda. Nobenih senčenj. Nobenih dvojnih potez. Nobenega viziranja. Samo risanje. Opazovanje linij, ki potekajo po obrazu, v ozadju. Iskanje ločnice med ploskvami, ki ustvarijo občutek meje. To vse je bilo preneseno na papir. In po 45-minutah je bil rezultat kar zadovoljiv.
No, mimogrede me je profesor še čisto potiho pohvalil. Verjetno mu je bilo blazno všeč, da sem vsrkala vse informacije, ki jih je podajal in jih na papir prenesla v samosvoji obliki.
Takemu začetku se lahko samo priklonim.

In od tu naprej teče nova serija hitrih dogodkov.
Odštevanje minut. Trola. Srečanje. Hitenje. Vlak v zadnjih dveh minutah. Klub študentov. Študentski servis. Tuš. Kosilo. Odhod.

Vrnila sem se nazaj v Ljubljano na eno pijačo. Ali dve.
S kuba libre se nazdravi uspešnim začetkom.

Z družbo, ki bo konec meseca odpotovala nekam bolj zahodno v Evropi.
Sprožilec fotoaparata je pridno sodeloval, ko smo ovekovečili trenutke našega skupnega druženja.
Pogovori so potekali eden čez drugega in naše informacije so se širile med puncami, sedečimi za mizo.
Vsega dobrega je enkrat konec in v zraku ostanejo le obljube za prihajajoče dni. Ta teden sem očitno polno zasedena. In precej leteča.

Kaj če...
Ne vem zakaj me pravzaprav muči ta 'kaj če'. Ker resnici na ljubo - niti nič bilo namenjeno v takšni smeri, da bi se sedaj lahko spraševala.
Ampak, kaj če?
Ob vseh dejstvih in dejavnikih, ki niso bila naklonjena - vse izpodbija samo en kratek trenutek, ki naj ne bi štel. Tu vsa dejstva treščijo med seboj. In na plano pride čista absurdnost. Zdrav razum nasprotuje hrepenenju. In obratno. Vse nasprotuje hrepenenju... Ko je realnost irelativna, ko v domišliji vlado tisto česar v resnici ni.

Zvečer opravim še najbolj kul pogovor in potem potonem v svet sanj.
Jutri me čaka povsem nov dan.

Karma - Malo Pomalo

Balerina

Ko se na drugi oktobrski dan podaš v kratkih hlačah po zelenih ponjavah, je to že nekaj.
Letos je indijansko poletje prav izrazito. In ne vem ali sem sploh kdaj tako pozno bila v kratkih rokavih, kaj šele v kratkih hlačah. Noro.
Balerinkasto. Z rožnatimi balerinkicami. In visoko speto figo.
Tako ali pa tako so pa vsi nekako izkoristili ta vikend za morje... in z navdušenjem kazali slike sončnih zahodov.

Danes sem grozno.
Čeprav dopoldne sem bila popolnoma navdušena. In sem se z ljudmi dogovarjala za vse mogoče.
Potem se bila besna. Nase. Na svet. Na vesolje.
Nekje na travnikih obsijanih s soncem in toplino sem se pomirila in malo uživala.
Sedaj sem pa samo prestrašena. Na smrt prestrašena. Za jutri. Za naprej. Kaj bo. Kako bo. Ali sem naredila pravo stvar. Kaj naj sama s seboj...
O joj. Doživljam zlom.
Potem sem se pomirila. In šla še enkrat čez cel proces - na hitro.

Misija Evrovizija. Izgleda simpatično, ker nacionala ponavadi zna.
Za Majo Keuc sem bila skoraj prepričana, da je stopila gor Sanja Grohar - samo po videzu. Glas je takoj prepričal nasprotno.
Klemen Slakonja...
Hecni žirantje. Jonas izgleda kot postaran Bergant. Sedaj, ko se je znebil brade. Cel čas gleda v kamero.
Jeej za Tino. Z rožnatimi očali.
Danci A Friend in London na televiziji! Še bolj sem navdušena. Noro. Jeeej.
Za razliki od komercialke na nacionalki so našli sožitje med sodniki.
Spomnim se samo tistega šova Big Father. Kako fino je bilo gledati. Ne te Kmetije, Bare, Big Brotherje in podobno - ko se samo kregajo in to predstavlja cel point.
Tu znajo narediti vsaj simpatičen šov.

Jutri je nov dan.
Nov začetek.

Sandi Thom - I Wish I Was A Punk Rocker

Velik avto

Oktober. Uradno je.
Še list na koledarju sem zamenjala. In sedaj je tu Princesa Hijacinta.

In da bo še bolj uradno sem danes res bila na faksu.
Ki je bilo bolj opravek za mimogrede in nisem šla sama. Zgolj dvig potrdil, da sem zares študentka.
Sedaj sem bila nekje vmes in se mi je zdelo, kot da nimam nič otipljivega na voljo.
No, pa sem še enkrat v prvem letniku. Brucka. Nenavadno. No, takšen občutek.

Bili sva dve deklini v velikem temnem avtomobilu. Vožnja je bila nadvse zabavna stvar. Sploh, ko vse skupaj pride do krožišča v Tomačevem in osnovnih nakazanih smeri - levo, desno.
Nekje vmes me je pobralo od smeha.
Kljub vsemu se nama je uspelo uskladiti z znakovnimi signali in potovanje brez težav pripeljati na cilj.

Tam pa so ure minevale kot minute. Tam se je, po takem "naporu", utrujeno in kolegialno poležavalo. Sestavljalo.
Sestavljale so se nove sanje in začetki. Takšni - rožnati.
Še predno se je je uspelo dodobra pogledati na uro je bila ura čas. In to je pomenilo le še eno dogodivščino na poti.

Klop. Kje se je ta znašel se mi niti sanja ne.
Ne morem ga videti. Ne morem ga prijeti. Ne morem ga odstraniti.
V glavi se je podzavestno pojavil občutek slabosti in vrtoglavice. Na podlagi ničesar.
Kot če ti nekdo reče komar in te začne vse srbeti.

Presneta reč, ko mi nekdo pokaže nek video. Seveda ga moram imeti potem na blogu.
Čeprav niti ne vem, kako mi uspe vsakič najti neko pesem. In kako sem s tem pravzaprav začela. Ko enkrat prideš že tako daleč nima smisla nehati.

Enrique Iglesias feat. Pitbull – I Like How It Feels