Brez besed

Kaj je?
Je dovolj, če odgovorim, da je četrtek. Da je zadnji oktobrski dan. Da je dan reformacije.
To je danes.

1Q84. Uspelo mi je prebrati še zadnji del. Tretjo knjigo oziroma tretji del. Saj vem, brala sem počasi. Kakšno stran ali dve. Včasih malo več, ampak res se mi nikamor ni mudilo. To je bila res počasi in z užitkom prebrana knjiga. In zgodba pritegne, čeprav postane zapletena, oziroma rahlo znanstveno-fantastična. Pa se vrne.

Kremšnite sem pekla. Kuhala in hladila. Ker smo imeli listnato testo, poln hladilnik jajc in en recept za njih v moji knjižici. Sedaj stojijo v hladilniku še skupaj s smetano. Še kremšnite v lončku sem naredila, tiste so bile brez smetane, in jih nesla za preizkusit. Vmes pa sem dostavila še brata.

The Script - No Words

Med tovornjaki

Kaj je to?
V zadnjih večerih sem popolnoma izmučena. Ožeta in izčrpana.
Zjutraj pa se zbujam že pol ure pred budilko in sem potem čisto naspidirana vse do trenutka, ko skoraj zaspim nazaj med predavanji. Vlečejo se kot jara kača in so zanimiva zgolj eno uro. Potem je za crknit in mučno. Saj ni tako zelo nezanimivo, samo težko, je štiri ure sedeti na blazno neudobnih stolih in se poskušati koncentrirati na povedano. Preprosto gre vsa koncentracija po petnajstih minutah.

Odkrila sem lastnico črnega avtomobila. In ta informacija ne kaže nam v korist. Sploh ne.
Vem samo, da s potjo tja in nazaj po "stari" cesti bolj doprinesem kot, če se v drugo smer vozim po obvoznicah in avtocestah. Menda bom do potankosti naštudirala ruto in porabo in stroške. Očitno.
Danes sem se vozila med tovornjaki. Danes smo se vsi vozili med tovornjaki. Nekaj časa nisem imela osebnih avtomobilov okoli, samo s tovornimi vozili sem bila obdana. Tudi z nasprotne smeri so prihajali. Ne vem kakšen dan je bil to.

Čudna energija je vladala. Precej neprijetno. Še vedno jo čutim. Pa nisem bila prisotna. Ampak zasidralo se je v zidove. Zasidrala se je v vse vogale. Rada bi samo še potonila v svet sanj.

James Blunt - Bonfire Heart

Eksaktno

Čajasto, luštno in polno dogodivščin.
Fini dnevni so ti pred menoj. Malo naporni, ampak so fini. Trenutno sem v zen delovnem vzdušju. Že dva ali tri dni. Čisto. Taki "work mode" sem vklopila. Cel čas samo še gruntam, kako kaj narediti. Če pa ne gruntam, pa verjetno delam tisto, kar sem prej skušala sprocesirati. Eksaktno pa je definitivno beseda dneva. Sploh ne bom štela kolikokrat sem se danes zapazila, da sem jo izrekla. Na koncu se mi je zdelo že malo butasto in sem se nazaj držala ter iskala sopomenke.

Gozdna vila.

Country podlaga je trenutno moja najljubša podlaga na poti. Tako fino se vozi po vseh teh regionalnih cestah. Ni mi jasno kdaj nisem uspela ujeti novice, da je po novem hitrost na hitrih cestah 110 km/h. Jaz sem bila do pred enega tedna prepričana, da je 100 km/h. Dobro, da brat dela CPP-je.

Kolektiv pridnih. Res smo prve na faksu. Ampak to samo z enim taktičnim namenom - dobiti parkirišče. Čeprav danes se je izkazalo za zapleteno potezo. Ko ji zaparkirajo avto, ampak do te mere, da obstaja način, da ga spravi iz parkirišča. Samo s pomočjo štirih, da stojimo vsak na svoji strani avta. Po dolgih minutah premikanja po centimetrih in neprenehnega popravljanja smo tudi tist kratek rdeč avtomobil spravili na cesto. Sedaj moramo samo še ugotoviti kateri izmed profesorjev oziroma zaposlenih vozi črno Ford Fiesto. Jutri bomo na preži.
Kdor prvi pride prvi parkira - ne velja pa puščati avtomobilov sredi vsega.

Fotografiramo čaj.

Pridni na kvadrat, da smo dobili še dodatno nalogo. Kot, da smo bili mi vsega krivi.
Ampak, ker smo prej končali je bilo to za izkoristit. Kosilo v mongolski. Jaz sem bila prvič tam, čeprav je to zelo popularna destinacija med sošolkami. No, vsaj lani je bila, ko je bila tam blizu.
Po vrteči mizi in obilnem kosilu pa sva se namenili v center. Šla je prevzet čaje in ker sva bile ravno v čajni hiši, sva šle na čaj. Kakopak.
Jaz sem pila aromatiziranega črnega, ki sliši na ime "gozdna vila" in je bil prav fin. Z mlekom.
Skratka zaklepetali in začvekali sva se tako zelo, da je tista ura in pol, kolikor sva vplačali parkiranja, minila, da sva se obe čudili. Če ne bi v nekem trenutku pogledali na uro, bi verjetno še klepetali naprej.

Ugotovitev z vprašanjem dneva. Zakaj imajo fantje vedno čas, res skoraj vedno in se lahko zmenijo za kavo v trenutku? Zakaj ženske pri tem tako zelo komplicirajo ali pa kompliciramo, saj ne vem, in se moramo zmeniti za datum mesec ali dva vnaprej in še pri tem je možnost odpovedi. Kaj je tu razlika? In zakaj je tako?

Skype klepet in skype brainstorming. Prišle nismo nikamor, ampak smo vsaj malo poklepetale. Kot, da ne bi bili pol Evrope vsaka oddaljeni.

Carrie Underwood - See You Again

Kot enosmerna avtobusna vozovnica

Danes sem prav fino razpoložena. Že zjutraj sem bila. Zelo.
Ko prideš v Trzin in imaš nasmeh na obrazu, se zna zgoditi da precej izstopaš od okolice. Imela sem en razlog in eno fino vožnjo.
Podrla sem svoj rekord. Poraba - tri cela dva. Svojevrsten dosežek, ni kaj. Imam še dokazno gradivo.

To pa je nekaj. Skratka naračunala sem, da me to stane 1,20€ v eno smer. V drugo pa še enkrat toliko, ker vzamem daljšo pot, ki gre po avtocesti in je časovno krajša. Torej vse skupaj še vedno nanese kot ena vožnja iz Kranja do Ljubljane z avtobusom. Tri evre in šestdeset. To je to. Ka čing.

Pravijo, da sem pridna. Na šolskem projektu res pridno delam, saj sem še profesorico pustila brez besed, in se je poskušala prav potrudit, kaj bi mi še naložila za delo. Saj imam še zaključek pred seboj. In nekaj pisanja. Priznam, da se prav zanimivo odvija projekt.
Potem potihem ustvarjam spletno stran. Počasi.
Doma pa sem imela še za pet ur dela pri čuvanju printanja. Šele po sedmi sem se dokopala do zgornjega nadstropja in za trenutek počila. Imam še nekaj za narediti potem pa vidim samo še posteljo.
Še pisati bi bilo fino.
A to pomeni, da sem preveč "pridna"?

Sestre - Čez Ljubelj

Predolg dan z dodatno uro

Cel bioritem mi je zbegala ta "dodatna" ura. Dobesedno se mi vleče dan. Čeprav je bil čisto zapolnjen z vsemi drobnarijami in delom. Zakaj pravzaprav to počnejo? Zakaj pridejo ti dnevi, ko se ura prestavljala naprej in nazaj? Zakaj je svet tako blazno kompleksen.

Čudovito.

Danes sem potihem doživela mali "zastoj srca", ko se datoteka ni hotela odpreti. Takšna datoteka v katero sem vložila že nekaj ur dela. In sem nekaj preveč "pritisnila" in je nastala cela zmeda. Potem sem imela več sreče kot pameti in sem rešila zagato. Ravno po tistem, ko sem se na nek način vdala in skoraj obupala. Ampak preizkus še zadnje možnosti je prinesel optimizem. Za razliko izbrisanega imenika na telefonu od ata.

Stanje v katerem sem trenutno je popolna odsotnost. Zberem se toliko, da kaj naredim potem pa me preprosto ni več tukaj. Ves čas sem v svoji glavi. Kaj sem?

Za povrh vsega pa sem izgubila še prav vse igre remija. Super zaključek tedna. Bravo!
Upam na boljše čase. Resnično.

OneRepublic - I Lived

Čudežna krpica in mušice

Četrtek ni bil kaj dosti prida. Če gledam s stališča zainteresiranega bralca. Moje dogajanje je bilo omejeno na meje računalnika in moje zmožnosti. Pet odprtih programov in ogromno preklikanih momentov. Saj pravim, živ dolgčas. Na kvadrat.

Zato se sploh nisem spuščala v pisanje. Sem si pa ta petek naredila toliko bolj zanimiv.
Že od zjutraj naprej. Res zjutraj. No, ne toliko, ampak zame je bilo zjutraj. Tisto, ko še vidiš osem in nekaj zraven na uri.
Skratka bila sem taksi z dostavo. Oddajala sem papirje in pisala emšo, ki sem se ga naučila na pamet. Poleg svojega, seveda. En kup odločb in sprememb in podobnih stvari. Nekaj bo.
Potem sem bila doma toliko, da sem pojedla zajtrk in v naslednjem trenutku sva že imela že pasjo družbo z našim kosmatincem. Pa smo šli en krog. Tako hitro čas mineva, da je mesec takoj naokoli in potem morava nadoknadit vse kar se je dogajalo in zgodilo.
Ko potegneš črto, ugotoviš, da nekaj pa se je zgodilo v preteklem mesecu. Nekaj finih stvari.

Lepi, lepi v sončku.

Očitno sem ob petkih dostava. Tokrat me je pot zanesla do Gamelj. Po vseh ovinkih sva se vozila z malčkov v družbi navigacije. Zabavna reč. Mislim na splošno imam z navigacijo bolj kot ne slabe izkušnje. Se mi je že uspelo izgubiti s pomočjo nje, parkrat. Nenavadno, ne?
Ampak tokrat se razumeva malo boljše. Ker je zanimivejša. Presenečena sem nad vsemi možnostmi, ki jih ponuja.
Skratka eno škatlo sem odpeljala in drugo pripeljala. Pa še prostoročno telefoniranje me zabava. Uživam v vožnji. Res.

Vmes sem imela čas oprati avto. Postavila sem se skoraj na sredo ulice prala avto. Bolj kot ne sem se vsega skupaj lotila s čudežno krpico. Napad nad vse mušice, ki so naredile samomor!

Saj nisem bila dolgo doma. Kmalu sem bila že na poti. Najprej na pošti. Kjer sem bila presenečena, ko je ženska pred mano želela "Mojci", dobila pa dve nagrobni sveči. Kdo nagrobno sveče poimenuje Mojca? Kdo?
Potem pa sem se zopet obrnila proti Ljubljani. Za podporo. Za družbo. Za crklanje.

Zjutraj, ko sem odtavala do kuhinje, sem skozi okno videla reflektorje. Ko sem se bolj približala, sem videla da nekaj snemajo. Spet. Očitno je to nov slovenski holivud. Ker kasneje so se premaknili dol po ulici. Sklepam, da bo spet kakšna reklama. Nazadnje, ko sem videla, da snemajo nekaj, sem potem enkrat ugotovila, da je bil nekaj sekundni posnetek neke reklame.

Gor in dol se vozim. In samo še o tem potem govorim. Joj.
Čudovit sončen dan se je zunaj sestavil. In ob takšnih trenutkih je čudovito opazovati okolico. Še posebej, če se potem sprehodiš skozi njo. Ob vseh sončnih žarkih, ki pronicajo skozi jesenske barve listov. In na vsake toliko se jih cel kup vsuje nate in ustvari čudovit trenutek.

Neki se snema.

Kako sem končala pri tem, da sem pokosila vrt, ne vem. Vem samo, da je bilo grozno vroče. Lani smo imeli sneg enkrat tak čas. Vsaj lanski maraton. Ampak je fino. Okoli skakati v kratkih rokavih ob koncu oktobra. Saj vem, v naslednjem trenutku bomo v bundi.
Družinsko obarvana sobota z večerom družabnih igre. Tipično.
Malo sangrije in mama je danes obvladala stvar.

Ko noč zaspi pika si. Kmalu.

Calvin Harris feat. Ellie Goulding - I Need Your Love

Duma duma

Za dobro jutro in dober dan me je pozdravila in pospremila mavrica. Čeprav je bilo še bolj zanimivo jutro, ko sva imela oba precej pestre sanje in je kar izbruhnilo iz naju. Res. Ampak je bila zunaj mavrica. In ko sem čakala v križišču, se je pred menoj pojavila še ena. Tako, da sem videla dve mavrici. No, če sem natančna samo dva konca ene mavrice, ampak pustimo malenkosti. Kamorkoli sem se obrnila, povsod je bila pred menoj. Dobesedno.
Peljala sem se v mavrico.

Mavrici na Lavrici.

Lahko bi rekla predavanja, ampak bi lagala. Bilo je štiriurno klepetanje o nakupovanju. Dobesedno. In vizualci smo zelo zapostavljena skupina, ki se drži v ozadju in odgovarjamo samo v primeru, ko je vprašanje namenjeno samo nam. Drugače se res ne trudimo. Notranja pa kar govori in govori in govori. Brez konca in kraja. Profesor pa čisto navdušen.
Jaz pa sem cel facebook obrnila okoli in še nekaj blogov in novic pregledala vmes. Plus to, da sem si zapisala, kar se mi je zdelo zanimivo. No, spisek ni bil pretirano obsežen.

Preostal čas je šel prehitro mimo. Ko je bilo kosilo narejeno, sva s psom odpeketala in se spravila do gozda ter en krog naokoli. Srečala sva le Olija, ki se je sredi gozda ulegel na tla. In oba sta potem veselo mahala z repki, čeprav je naš nekaj javkal. Čuden pes. Čuden, ni kaj.
Potem je čas še bolj izginil in v naslednjem trenutku sem bila parkirana pred knjižnico.

Same fine informacije.

Šla sem na razstavo in predavanje. Pogovor z ilustratorjem Petrom Škerlom in avtorjem Petrom Svetino. Skratka dva Petra na kupu. Vse skupaj pa je vodila pisateljica in poznavalka otroške ilustracije Tatjana Kobe Pregl. No, to je sedaj prepisano. Vse skupaj pa je bilo izredno zanimivo. No, jaz sem vse precej radovedno poslušala. Tistih pet okoli mene pa ne vem. Tako ali pa tako sem bila najmlajša oziroma skoraj najmlajša, ker so bili še trije malčki. Vsi ostali so bili že ati in mame ali pa vsaj tete in strici. Jaz pa študentka. Izvedela sem en kup stvari. Zanimivih, koristnih in malce manj lepih, pa vseeno. Res sem vesela, da sem se udeležila. Imam celo stran popisano z raznimi nasveti, ki so se vmes utrnili. In vse skupaj je naneslo na takšno situacijo, da sem se morala nazaj grede ustaviti na parkirišču, ker se mi je utrnila ena ideja in sem jo morala zapisati. V tistem trenutku. Drugače bi šla mimo.

Dire Straits - So Far Away

Predavanja šestega Brumna

Koliko različnih seznamov lahko pregledaš na IMDB-ju preden ugotoviš, da ni nobene pametne serije pri kateri bi se oba strinjala in jo začela gledati. Na koncu sva se bolj kot ne odločila za Orange Is the New Black. Ki je ob tem, ko prej pogledaš še How I Met Your Mother - mali "reunion", to se prava mala obletnica, Ameriške pite.
O seriji? Nimam nobenega pretiranega navdušenja. Mogoče bi morala še kakšen del ali dva pogledati. Tale uvodni del ni bil prida prepričljiv.

A sem že omenila, da boste lahko zopet gledali Dinozavra!
Za vse, ki ste zamudili premierno predstavo in bi si radi ogledali moje gledališko besedilo v realni obliki - se vidimo čez dober mesec v Kranju. Označite si na koledar soboto, 23. novembra ob 18.00 ali ob 19.00 ali nedeljo, 24. novembra ob 11.00. Lahko tudi vse tri, po želji. Ampak vabljeni! Vsi!

Čudovita Ljubljana.

Čudno je priti v prazno stanovanje. Čudno je, ko se vrata ne odprejo in te nihče z nasmehom ne pozdravi. Saj sem se hitro namestila in zavzela kuhinjo. Popolnoma. Z nakupovalno vrečko sem prišla tja in pripravila večerjo. Tortilje. Spet ja. Pa palačinke za sladico. Same zavite stvari. Vino z zanimivo nalepko oziroma napisom. Morala sem ga vzeti.
Luštno.

Zjutraj sem bila v Ljubljani. Na predavanjih v Kinu Šiška. Tisto Od ia writerja do pariškega teatra – predavanja 6. Brumna.
Bila sem na prvih predavanjih. Člana letošnje žirije za letošnji grafični bienale sta predavala o svojih podvigih. En je urejal revije, druga je izdelovala grafične podobe za različna gledališča po Franciji. Zanimiva se mi je zdela predvsem ta druga Anette Lenz. Način kako se je lotila in lotevala različnih projektov, iz kakšnih zornih kotov je gledala in kako je vkomponirala podobe mesta v podobe gledališča. V brošure in plakate in podobo.

Znašla sem se pred starim vijoličnim faksom. Čisto podzavestno. In sem se sprehodila naokoli. Po stari Ljubljani oziroma po centru, ki ga že nekaj časa nisem videla. Luštno se je bilo sprehajati. Potem v takšnih trenutkih spoštuješ te malenkosti. Tudi s sirovo štručko, ki jo poješ na Kongresnem trgu in opazuješ kako ljudje hitijo mimo ali pa zgolj posedijo naokoli.
Že sem imela beležko v roki, ker se mi je utrnila ideja. Potem pa so samo še zvonili telefoni.

Kavica in čaj pod skalco. Vračamo se nazaj in poslušamo kako zvoni šolski zvonec v Križankah. Vsako leto je bolj daleč in daleč stran to, ko smo hodili tja. Zdi se mi, da se ne bi več vrnila nazaj v te čase. Saj je bilo čisto fino, saj je bilo luštno, ni nam bilo hudega. Ampak vsako leto bolj se oddaljuje od mene in jaz od tega. Tako, da pravzaprav se ne bi vrnila.
Dobila sem veliko od vsega, ampak sprejemam in sedaj grem naprej.
Tako se mi je zazdelo. Tako sem začutila.

Mumford & Sons - The Cave

Country podlaga

Nov začetek tedna. Nov ponedeljek.
Kaj je z jutri? Kar ležala bi v neskončnost. Katere bi se sicer precej hitro naveličala, pa vseeno. Tisto zbujanje ob pol osmih mi sploh ne gre. Saj ni tako zelo zgodaj, ampak jutro vedno prehitro pride, kljub približno osmim uram spanca. Brezveze.

Vsaj v vožnji s country podlago uživam.
Razgled na gore, pokrajina beži mimo. Prav fino za na pot. Res.
Lučka ne sveti več. Sedaj vem, da je poraba pod pet, dva pod pet in da očitno precej burno odreagiram, ker sem si določeno stvar malce drugače zamislila. Vseeno pa hvala za tistih dvajset evrov. Čisto čudna sem.

Štiri ure sem prestavljala stvari po zaslonu sem ter tja, da bi ob tem imela kaj za pokazati. Pa sem imela kaj?
Saj se nekaj pozna, ampak počasi bo treba zaključiti s tem projektom, ker smo imeli na voljo oziroma še imamo, zgolj mesec dni časa.
Seveda pa bi rada preveč stvari naenkrat in se ne znam več osredotočati. Res se ne.

Prejemamo maile o parkiranju po Trzinu. Kaj še želijo!?
Obup!

Kako življenje?
Pa gre. Vedno nekam naprej.
Jutri grem na predavanja v Ljubljano. Uuuu, tudi to je nekaj.
Prava mala "šolska ekskurzija".
Danes pa sem klepetala ob čaju. Naložila pol prtljažnik papirja in obsedela na kavču in gledala poker. In nakupovanje.
Obojega malo. Eno je vesteren drugo pa komedija.
Maverick. Confessions of a Shopaholic.

Simon Morgan, Simon Casey, Lynn Hilary and Rebecca Winckworth - Phil the Fluter

Štrudl, mafini in pečenka

Kako se začne sobota?
Tako, da porabiš pol dneva od trgovine do trgovine. Od tržnice do knjižnice in na eni otvoritvi kavarne.

Ko je dopoldne še sveže, se vsi napokamo v avtomobilčič in se spravimo proti mestu. Mati smo spravili za volan, da je imela malo treme. Malčka še ni vozila okoli.
Prehodili sva mesto po dolgem in počez. Še Kranjčka sva srečali. Domači jogurti in grobo mleta koruza za polento.
V knjižnici sem se zapodila med knjige za otroke do 8 let. Kot počnem sedaj že nekaj mesecev. To je moje študijsko gradivo, kaj naj. Vsi nasveti kažejo na to, naj čim več stvari preberem. Da sem seznanjena. In delam. In delam počasi in postopoma. Vsaka napisana beseda več nekaj šteje.

Toj ta igra...

En krog za vse, kar nam manjka v hladilniku.
Do kavarne Krtina, kjer je potekala otvoritev. Malo z zamudo. So se pa ves čas pladnji polni dobrot sprehajali med nami. Na enem finem čajčku in s polnim želodcem dobrot smo končali.
Potem pa še en krog po trgovini, ker smo ob klepetu izvedeli, da "imamo za izkoristit" 20% popust. Dva para kavbojk in dve trenirki smo nabrali. In prišparali.

Doma sem ostala na kosilu in sem spekla mafine potem pa sem bila že na poti. V Ljubljano.
Zadnje dni se samo potikam naokoli. Sploh ne mirujem. No, mirujem, samo okolica okoli mene se neprestano menja.

Šla sva na obisk. Fin obisk.
Delo in zabava. Skupaj. S prej spečenimi mafini in štrudlom. Aja pa še kokice so bile v igri. Midve sva klepetali ob delu in iskanju različnih rešitev. Ob manjšem brainstormingu, medtem ko sta fanta igrala igrice. Fifa pa NHL pa GTA V. Pri tem sem se jima pridružila in se vozila naokoli. Tekla in plavala pred policaji.

Fin večer s finim jutrom. Ki se je razpotegnil v dopoldne. Ampak potem so pogruntali, da je pečenka v mojem avtu in sem morala domov. Ja, mrežna pečenka je ostala v avtu pod sedežem. Ne vem kako je to mogoče, ampak jaz sem se smejala v telefon, ko so me klicali in mi to oznanili. Se zgodi?

Kaj je sledilo doma? To kar se gremo tiste vikende, ko smo vsi doma. Partija ali štiri remija.
Jaz sem zbirala trojke in dvojke. Dobesedno.
Ampak, ko potegnemo črto tudi jaz odnesem del dobička.

Boston - More Than A Feeling

Krota

Dan pol iger, smeha in druženja.
Če sem se zjutraj še vsa zaspana sprehodila po hodniku, ko sta na kavču ležale dvoje postav in sem takoj dobila delo, smo se ob večeru kar pošteno nasmejali.
Dan, ki je šel mimo je bil zanimiv. Izredno zanimiv.

Kar nekaj prepričevanja z vseh strani je bilo, da se šole pač preprosto ne "šprica" in na koncu, smo ugotovili kako scrkljani so fantje. Prevoz sem in tja. To je lažje, ko imaš avto ali ko imaš svoj avto. Predvsem takšnega, ki ga vsi samo hvalijo.
Joj, samo še o tem govorim…

Preživljala sem čas z bratovo punco, ko je on moral v šolo. Nama so pa takoj našli del in hitro sva našli skupne točke, kar je pomenilo, da se je vrtela božična glasba sredi oktobra. Michael Bublé.
Do industrijske cone Komenda v Lidl in v "pravi" Lidl po kruh. Po poti sva našli še nekaj skupnih glasbenih točk. Predvsem, ko v avtu presenečeno ugotovi, da se ravnokar vrti Celtic Women in potem z navdušenjem opisujeva katere pesmi so nama najljubše. Tudi gledališče je skupna točka. Zanimiva odkritja. Brat pa cel užaljen, ko je ugotovil, da je bil za trenutek ignoriran.

Tortilje za kosilo. Zopet. Tokrat v dveh menijih.
Vsi so popolnoma navdušeni nad tisto, ki sem jo sčarala skupaj in je smetanova-sirova omaka in piščanec. Pa še kombinacija začimb. Ena za drugo so izginjale s krožnika, kar pa je ostalo pa je šlo za paketek "za domov".

Stiskali smo se na kavču in gledali nove in stare dele komičnih serij. The Big Bang Theory in How I Met Your Mother sta bili na tapeti. Sami luštni in smešni trenutki. Ko je en avtobus odpeljal, se je vseeno našel čas za partijo remija. Ni bil v zasedbi, ki smo jo pričakovali, pa vseeno. Nismo pa končali pri tem, saj smo se skoraj do sedaj igrali še Activity. Vedno zabavno. Vedno smešno. Vedno se kaj novega naučiš.

Celtic Woman - Spanish Lady

Zbilje v sončku

Izgleda kot, da se samo potepam zadnje dni. No, saj je delno res. Ampak tisti drugi dela pa sem res malo pridna.

A to res izgleda kot, da se samo še potepam zadnje dni? Mislim, saj je delno res. Poleg tega pa ne bom rekla, da imam kaj proti. Čisto preveč sem navdušena nad prevoznim sredstvom.
Vse preračunavam. Statistiko si beležim. Cel čas strmim v številke in podobno.

Prvi del dneva sem preživela na delavnem mestu. Čas sem koristila na način - koristno s prijetnim in ob "čuvanju" tiskalnika prebirala slikanice. Na današnjem seznamu se je znašel mrož z očali, miška s skrivnostjo, soimenjakinja z družino, zaljubljen Paco in baba žaba. Nad prvo Mrožek dobi očala sem čisto navdušena. Nad zgodbo in ilustracijami, ki jo res dobro pospremijo. Paco se zaljubi je tudi luštna, kot Velika skrivnost, ki je čudovita. Tako preprosta, da je že genialna.

Po kosilu, ki je bilo hitro in preprosto. Tortilije in piščančje meso z bučkami v smetanovo-sirovi omaki, mimogrede. No, po kosilu sem šla pokazat avtomobilčič še atu in mami.
Skupaj smo se peljali na izlet. Do Zbilj.
A veste koliko je polovica stoletja. Precej! Saj še manjka nekaj, pa vseeno.
Skratka sonček. Barve jeseni. Palačinke in lep dan. Kratko in jedrnato.

Mandinga - Zeleilah

Ta komad se mi je zasidral v glavo zjutraj, ko sem se zbudila. Od neznano kje.

Petsto kilometrov in lisička

Petsto kilometrov sem naredila v dveh dneh in še enem popoldnevu poleg. Ta avtomobil je res vozen. Do Trzina sem imela porabo 3,8 l/100km. Nazaj grede, ko sem pa naredila še en ovinek v Ljubljano in skozi Kranj do doma pa je računalniček naračunal 4,3l/100km. Fino, ne.
Ni čudno, da je imel že nekaj kilometrov, ko ga je tako fino voziti naokoli. Prav uživam na poti.

Toliko se ukvarjam s temi stvarmi, da imam komaj čas opaziti, da se je vse že čudovito obarvalo. Jesen dam pred pomlad. Potem poletje in zimo. Ali zimo in poletje. Ne. Poletje in zimo, tako.
Jesen. Pomlad. Poletje. Zima.
Jesen je res čudovita. Ta oktobrski del. Ko je že malo hladnejše. Ampak so ti dnevi, ki so obsijani s soncem naravnost čudoviti. Šele takrat zares opaziš vso živahnost barv.
In ko se sprehajaš skozi gozd, ko zapiha veter in ga odnese z dreves ter te obda. Čudoviti čarobno.
Takšne trenutke se splača doživeti. Res.

Na faksu pa smo štiri ure poslušali življenjsko zgodbo našega novega profesorja. Ampak saj je bilo zanimivo, na nek svoj način. Predaval je čisto iz svojih lastnih izkušenj. Nobenih teorij.

Kako se oglaša lisica?

Ylvis - The Fox (What Does the Fox Say?)

Spet izlet na Bled

Kar nekaj mojih "prvič" se je odvijalo v smeri Bleda.
Prvič sem avto peljala malo dlje kot do prvega ovinka, ko sem naredila izpit. Na Bled.
Zmenek. Na Bledu.
Izlet s sošolkami in novim avtomobilom. Na Bled.

Zanimiva destinacija, ki se prepleta z mojim življenjem. Pa se do sedaj nisem niti zavedala.
Same lepe stvari se dogajajo na Bledu.

Izlet na morje?

Zjutraj sem se kljub objemu in crklanju, iz katerega se najraje ne bi izvila, spravila na pot proti Trzinu. Tokrat z novim prijateljem. Joj. Še vedno ne morem verjeti kako grozno prikupno prisrčen je. Mala luštna stvarca.
Skratka odlično se znajde na takšnih poteh. In še boljše ga je spravit v parkirišče. Pred faksom. Čeprav "naj ne bi smela". Ignoriram. Ko jaz pridem, je še večinoma prosto. Kaj naj.

Skratka. Grem v pravo smer, kar se naloge tiče. Očitno se skriva nek potencial ampak počasi z rednimi korekturami bom pa nekam prišla. Mar ne?
Še vedno ustvarjamo tisto za kar nas je navdihnil film La vita è bella.

Celotna predavanja smo se pregovarjale o tem kam gremo. O tem kdaj gremo. O tem kdo gremo. Skratka...
Vse možnosti smo pretehtali. Različne ideje in različna mnenja so bila na planu. A na koncu je bila odločitev takšna, da gremo. In da gremo na Bled. Na kremšnito. Na izlet. Da se imamo fino.
Skratka po končanih predavanjih smo se štiri dekleta napokala v mali avtomobilčič in se odpeljale proti Gorenjski.

Sonček nas je spremljal kot tudi smeh in fino nam je bilo. Smejale smo se nerazumevanju stavka, ki smo si ga poskušali zapomniti zaradi lastnega veselja. Verjetno je napisano narobe.
"Dj šorde u takvin pa takvin u boršo."

Nekaj o denarju, denarnici in torbici.
Pica za kosilo. Ker se je lakota razširila in ker si "lačen ful drugačen".
Vedno pa se najde še prostor za kremšnito. Za tisto šmonovo. Mislim, da imam poseben žepek za takšne stvari, ker sem jo z največjim veseljem zmazala.

Ko mi niso vse pospale v avtu, smo se zabavale z izgledom navigacijskega programa in s prikazom potovalnega računalnika. Zvesto smo spremljale porabo, ko se je povprečna spustila pod štiri in pol. Na koncu mi je kazalo štiri in tri. Čisto noro!

Mati so se drli in razburjali med "fuzbalom". Nenavadno. Komentator je rekel: "Kakšna drama!"
Mati pa so pripomnili: "Kaj drama, to je tragedija..."

Taylor Swift - The Lucky One

Volkswagen up!

Noro. Luštno. Neizmerno neverjetno. Še kaj naštejem?
Prevozila sem ogromno kilometrov za en dan. V različnih avtomobilih. V različnih smereh.
Skratka dan sem začela v Trzinu. Pokazati sem morala vse kar sem naredila, kar sem naredila v dneh, ko se nisem potepala naokoli. Pridni smo morali biti - od začetka do konca. Čeprav interneta kar ni bilo. Res. Delal je kot modem v starih časih. Skoraj ni.
Vedno se najde še kaj, kar lahko nadgradiš. Kar lahko dodaš. Ali odvzameš.

Moj novi spremljevalec.

Svojo "formulco", "fitipaldija" oziroma Hyndaička sem peljala še na zadnjo vožnjo.
Dejansko sem se avtu zahvalila, da me je spremljal na vseh mojih potepanjih, da mi je super služil in da si zasluži malo počitka. Preden ga brat ali kdo drug dobi v roke. Super spremljevalec je bil, le malo preveč je pil.
Nisva bila sama, ker sem še eno poznano spotoma pobrala, ker je šla v mojo smer tako, da sva lahko poklepetali.
Še preden sem se dodobra zavedala je bil brez tablic. Petnajst petinsedemdeset c.
To je bilo to. Hvala Hyundai.

Papirologije, da kar glava boli preden sva dobili v roko nove tablice in z materjo odšli na štajerski konec po avto. Kr ma.
Stal je tam na parkirišču. Čisto sveže opran. Čisto "spucan". Čakal je name.
Še zadnji podpisi. Zadnji stiski rok. In ključ v rokah.
Avtomobilčič.

Malček je z novo tablico in kranjsko registracijo prav zaživel. Nova priložnost. Nove dogodivščine. In sva odpeljala s parkirišča. Na pot proti domu, da se bolje spoznava.
Sprejela sem ga z navdušenjem in ga pozdravila. Mu povedala, da upam, da se bova imela fino in da bova dobro izkoristila vse prepeljane kilometre, kot sva jih s formulco.
Najprej sva se "zabavala", ko kar ni in ni šlo odpreti tistega predela za gorivo, ampak napolnjen je lažje švigal.

Poskočen malček. Izredno živahen, ampak obenem pa izjemno krotljiv. Res sva švigala po avtocesti, ko naju je njegov veliki "bodigard" zvesto zasledoval. Včasih sva našemu zelenemu enoprostorcu, ki je zvesto vozil zadaj, malo ušla. Pa se je zopet pojavil zadaj. Da čuva, to malo zverco.
Ni kaj. Jaz sem nad njim popolnoma navdušena, upam, da se tudi ta mala zverca dobro počuti v mojih rokah.

Presrečna sem bila. Oče pravi, da dobro, da imam ušesa, drugače bi šel nasmeh kar naokoli. S ključi sem veselo mahala in ga pustila skoraj na sredi ulice, da so ga vsi videli. En krog smo se takoj peljali. Še v klanec poln avto odlično povleče.
Same dobre stvari.

Proti Ljubljani, da ga seznanim. Peljal ga je en krog in ga z največjim navdušenjem odobril. Ni kaj, tudi fant je navdušen nad njim. Pa še presneto luštno izgleda.
Poraba za ta dan pa štiri in pol. Hudo.

Vse se zgodi ob pravem času, na pravem mestu - z razlogom.
Tako sem slišala.

The 1975 - Chocolate

Še enkrat. Čokolada.

Budimpešta

Igen. Igen. Igen.

Petek.
Pester dan. Kako pa naj ga še drugače opišem. Začel se je kar ponoči z odhodom v Budimpešto in končal z izgubljeno-najdeno hotelsko kartico.
V roku meseca, ali tu nekje, sem obiskala vse naše sosednje države. Hrvaško v Poreču. Italijo do Benetk in nazaj, Avstrijo z nakupovanjem v Celovcu in prvič nasploh Madžarsko z obiskom njihove prestolnice.

Štartali smo, ko se je po uri začel nov dan in z mojim spanjem med in skupaj s postanki prispeli do Budimpešte in prvega cilja okoli osme ure. Najdlje smo rabili skozi gost promet na drugi konec v mestu.

Kaj smo se naučili?
Ko imajo Madžari dovolj za delovni dan bodo prej veseli, da so se znebili potencialnih kupcev, kot da bi izkoristili priložnost in dali vse od sebe. Še linija najmanjšega odpora se prikaže kot preveč ilustrativen in pozitiven opis. Tukaj ni bilo niti najmanjše, tu je bilo nasploh nič. Če izpolniš kvoto za teden, kot smo se šalili, potem odkloniš kakršnokoli priložnost. Dobesedno.
Niso nam želeli in hoteli prodati nič več. Čeprav je bil poln avtobus ali pa vsaj tretjina tistih, ki bi zares nekaj kupili. Še sami bi si zrezali tiste metre, samo račune bi lahko izstavili. Pa niso bili nič kaj elastični. V petek se očitno ne dela več.

Manevriranje z avtobusom. Centimeter za centimetrom nazaj in naprej. Dobesedno. Med količki, preozkim zavojem. Trajalo je precej dolgo, je pa bilo izvedeno. No, skoraj. Saj se je šaljenje ob skorajšnjem uspehu izkazalo za prenaglega in smo obstali ob cesti z živčnim lastnikom. Povzročili smo celo atrakcijo in privabili mimoodoče ter ljudo na nekaj oken. Avtobus, ki se zatakne v ulico. V ulico na ovinek s stebrički preblizu.
Saj se ne bi čudili, če bi začeli pobirati stave, ampak o Madžarih nekako nismo niti več videli takšnega potenciala.

Spoznavali smo mestno jedro. Glavno ulico gor in dol. Bili smo v slaščičarni po imenu Gerbeaud. Vse smo dobili točno tako izgledajoče, kot je bilo na fotografijah. Okusno in izvrstno.
Mogoče sem malo "nora na palačinke". Tega se nisem zavedala, dokler nisem imela za kosilo, dvakrat, palačink. Prve so bile res dobre. Polnjene z orehovim nadevom. Z pomarančnim sestavkom, džemom ali kakorkoli je že tisto bilo, plus preliv s čokolade in okusen vanilijev sladoled.
Druge so bile takšne polnjene s sadjem in vanilijevo omako.

Prehodili smo center. Gor in dol. Pa še tržnico. Prišla sva domov z salamo Pick, ki smo ji doma vedno rekli kar "madžarska salama" ali samo "madžarska" in z vrečko začimbe sladka paprika. Jaz sem dobila še pisan etui za vizitke. Kateri je koristil, ko sva z očetom pospravljala dobljene.

Obiskali smo kitajsko četrt, kjer imajo ogromno improvizoriš pokrito tržnico. Najdeš verjetno vse. En Arabec naju je cel čas prepričeval, da bo zrihtal in našel vse, kar sva želela. Čeprav je na plano res privlekel vse kar je imel in bil ves čas še na telefonu, nisva dobila tistega, kar bi morda imel. Ampak smo bili na "my friend" sistemu.
Imela sem počitek pred večerjo in potem sem se zbudila komaj do konca večerje. Mislim prebujala sem se med tem, ko sem večerjala.
Samo še fino jem. Zelenjavne juhe s koščki kruha. Kuhan in pečen krompir in riž na prilogo. Imeli smo male krožnike in vsakega sem res malo naložila. Za okus. No, dva mala krožnika. Pa pečenko, pohan file ribe in pečena bedrčka. Za sladico pa mousse in še ene male biskvitne slaščice. In nisem imela dosti, ko sem pojedla še tri slive. Napokana na polno. Ampak, če je bilo pa fino in smo tam kar sedeli in sedeli in klepetali in se smejali. No, saj kasneje smo se prestavili. V lokal čez cesto na češko pivo. Ne, nisem se zatipkala. Vodičko smo srečali že vso veselo, ki je pila najboljše pivo. Pa smo še mi vsak svojega. Na majhni površini se nas je stlačilo, ampak res stlačilo devetnajst in smo se nasmejali do solz.
Šofer nas je nasmejal.

Sobota.
Kot ubita sem spala do jutra oziroma dokler si nisem po nesreči s komolcev prižgala glavne luči nad seboj. Stikalo sem imela poleg vzglavnika in v določenem trenutku sem se nerodno obrnila in potem mi nič ni bilo jasno.
Zajtrk. Potem pa ogledi. Napokani na avtobusu, malo čez uro odhoda smo jo krenili en krog naokoli potem pa na grajski grič.
Nisem poslušala nič kaj dosti. Sem se smukala naokoli in vse malo poslikala. Nekaj je bilo cel čas o kralju Štefanu o Matiji Korvinu oziroma kralju Matjažu in princesi Sisi.
Po potepanju in ekskurziji po grajskem griču smo imeli še en postanek za kosilo v mestu. Z očetom sva končala v madžarski restavraciji, mislim da takšni bolj turistični, pa vseeno. Jaz sem dobila tiste že prej omenjene palačinke s sadjem, oče pa je jedel neke goveje medaljone s čips krompirčkom in satarašem. Rekel je, da je bilo odlično. Jaz pa sem malenkost zavihala nos pred tipično madžarsko hrano, ker v tistem trenutku se mi je kar obrnilo, ko sem pomislila na kaj takšnega.

Proti domu smo imeli dva postanka še na madžarski strani. Eno ob Blatnem jezeru. Vreme smo imeli čudovito oba dneva in razgled je bil fin. Le škoda je vseh propadajočih hišk okoli, kjer smo se vozili. Drugi pa je bil še v nakupovalnem centru, da smo porabili še zadnje forinte. In smo jih. Sva jih. Dobesedno. Z zadnjimi sva kupila še čokoladico.

Do doma pa postanek na skoraj vsakem drugem izvozu. Tako presneto dolgo je trajalo, da smo prišli do Ljubljane. Čisto predolgo.
Z najboljšim prevozom po moj avto. Da sem mu izročila še tisto, kar sem mu prinesla z izleta in potem sem bila taksi do doma.

Nedelja.
Naspala sem se. Čeprav sem imela zjutraj en sprehod do wc-ja in nazaj spat. Potem pa delo in delo. Za jutri. Ker bo še pester dan. In sem si stvari pustila še, da jih danes malo končam. No, skoraj sem jih.

Glee je bil solzav. Mislim naredili so slovo Finnu. Slovo od Coryja. Ampak, ko to gledaš te preprosto prešine in te misli zanesejo. Potem ugotoviš, da si ne želiš biti v takšnem trenutku, ker niti sam ne veš kako odreagirati.

Glee - Seasons of Love

Do tretje popoldne

Do tretje popoldne se čas kar porazgubi. Pa narediš to in ono in se že obrneš naokoli, ko je potrebno kosilo pripravit in kaj pojest, preden se odpravim na pot. Z različnimi postanki.

Od doma. S postankom v Komendi, ko sva imela z bratom slalom med kokošmi, ki so se prosto po Prešernu sprehajale po cesti. Mogoče bi morala vzeti kakšno "za po pot".

Trzin. Na predavanja. Še drugič in zadnjič nam je predavala Violeta Bulc. Če komu ta ime, kaj pove. Izredno zanimiva predavanja, tu ni nič za pripomnit. 

Najbolj pa me je impresionirala igra, ki smo se jo igrali. Naslov nosi "Učitelj, ki ga vidim v tebi". Človeku nasproti sebe si moral v dveh minutah razložiti, zakaj ga vidiš kot svojega učitelja. Ne glede na to ali ga poznaš ali ne.

Čeprav je v prvem trenutku grozno. Mislim, ker niti ne veš kaj reči. Ampak potem sem se prepustila svoji intuiciji in sem sestavljala zgodbe. Videla sem zgodbe. Enega sem videla kako v avtu sedi in posluša glasbo. Drugo sem videla v sprehodu v naravi. Tudi meni so morali enako povedati. Skratka v očeh sem videla zgodbe. Lahko sem prebrala. Postali so knjige. Ena mi je rekla, da sem že prerokovalka. Ena in druga stran je bila pozitivno presenečena nad rezultati.

Povedali so mi, da sem malo plašna. Da sem drugače zabavna. Zanimiva. Da občudujejo moj stil oblikovanja in ustvarjanja. Pa še en kup stvari. Zanimivo je bilo poslušati. Kakšen vtis daješ.

Imela sem postanek v Ljubljani, da sem počakal, da so me prišli iskat. Ker tu se je potem moja pot šele za res začela. Šla bom v Budimpešto. Ampak do takrat pa igrava poker. Klasično.

Ellie Goulding - Burn

Denar včasih ne pade

Denar včasih ne pade. Pri igri pri kateri sicer pada.
Najboljša kombinacija v tem kvizu je ta, da je en popolnoma prepričan, drugi pa največji dvomljivec. Ker ga toliko bolj zbada cel čas in to ga še bolj prepriča v svoj lasten odgovor. Tukaj se izkaže super predvsem, da tisti dvomljivec na koncu prinese odločilni pravilen odgovor in ves priborjen denar. Tistih dvainšestdeset tisoč.
Deljenje ni "bolj ziher" deljenje je večje igračkanje. Ker več izgubiš. V vsakem primeru. A ni tako, da če staviš vse na eno od štirih imaš 50%, ker lahko samo izgubiš ali pridobiš. Če pa razdeliš na tri izmed štirih to pomeni 33%, ker lahko izgubiš vse, "samo nekaj" ali dobiš vse. Ali je morda 25%? Sedaj pa ne vem več.
Ampak vedno je v glavi tisto, da je bolje imeti nekaj kot nič.

Nabiram kilometre z miško po mizi. Nabiram metre s psom na sprehodu. 

Christina Aguilera - Walk Away

Zaprta vrata

Toliko dogodkov, da sem pozabila omenit, da sem bila še v gledališču včeraj. Prevozila sem 120 kilometrov. Preživela sem nekaj ur na faksu. Zamenjala sem naročilo. Odločila sem se, da grem na testno vožnjo. Odločila sem se, da grem na obisk. Da grem do doma in nazaj. In na koncu sem se odločila še, da grem gledat predstavo. Še mati so šli z menoj.
Zaprta vrata v izvedbi Šentjakobskega gledališča. Ta drama se mi je še iz šolskih dni vtisnila v spomin. Tisto, da smo pekel mi sami in ljudje okoli nas. Tisto o odnosih med ljudmi. Tisto o tem, da smo na koncu še vedno "rajši" ujeti. Ker že ne znamo drugače. In da obstajamo toliko časa, kolikor se ljudje spominjajo oziroma pogovarjajo o nas. Potem smo prazni. Pozabljeni. Sami.
Na Bazenu ob soju sveč.

Zaprta vrata.

Ugotovila sem, da zjutraj proti Trzinu "po stari cesti" sploh ni toliko prometa. Mislim brez težav sem do faksa prišla v dobrih petintridesetih minutah. Ignoriram mail o parkiranju pred faksom. Resno! Moj je šel direktno v spam.
Te štiri ure so bile danes popolnoma nekoristne. Mislim imeli smo isti predmet kot včeraj in težko je narediti kaj produktivnega iz danes na jutri, če se celo popoldne voziš gor in dol po avtocestah. Res. Mislim tisto, kar je bilo potrebno sem sicer naredila že včeraj v preostanku časa do enih, potem pa ni šlo več naprej. Danes pa sploh ni šlo nikamor med samimi predavanju. Res nikamor.
Kakšen dan pavze in bo potem spet dobro.

Sicer pa sem pogledala vse nove epizode serij, ki so bile danes na vrsti. Nekje vmes. Spekla sem štrudelj in za kosilo smo jedli kar hrenovke v testu. Z Ronom sva odhitela en krog in tu je bil že večer. Mislim, da se bom z največjim veseljem zabubila pod odejo in prebrala še kakšno stran iz knjige. Vse pa bo ponovno prišlo na vrsto za jutri. Za danes - zaključim.

Andraž Hribar - Življenje je

Smer Maribor Novo mesto ali Kranj Koper

Same lepe stvari so se zgodile v okviru podaljšanega vikenda.

Petek je bil "faksa prost dan". Tako, da sem nekaj časa preždela tudi pred računalnikom, ko sem skupaj sestavljala moško različico majčk, ki so bile zadnjič narejene. Mislim, da še vedno čakam odgovor. Pri mojih majčkah pa se vse razvija precej počasi, ker ko sem sama za to, se zelo težko osredotočim. Oziroma počasi napredujem. Korak za korakom.

Midva se pa testirava.

Petek je bil v enem takem preblisku. Kot tisti zadnjič z avtomobilom. No, saj je tudi ta vseboval avtomobil in vožnjo v Celje. Sicer nekako nismo uspeli priti do tja. Ustavila nas je nesreča in posledično zastoj, ki je nastal tam kjer se srečata severna in vzhodna obvoznica. No, mi smo potrebovali 40 minut, da smo se od izvoza za Tomačevo znašli pri izvozu Sneberje. Tako, da je načrt zaradi časovne stiske za ta dan odpadel in smo vse skupaj premaknili za en dan.
Ampak, ko si že v Ljubljani se seveda to izkoristi. V Citypark gremo na bon jest. Pica se deli na pol, poleg pa še solata z jagodami in melonami. Ne zame, ne se ustrašit.
In ker je Rudnik skoraj na poti, s tam rabimo pa par stvari smo se tako zapeljali v tisti smeri. Obvoznice po Ljubljani so mi sedaj že čisto domače.
Luči v Bauhausu. Z materjo sva stali sredi trgovin s sončnimi očali in gledali pikice, ki se pojavijo v LED lučkah.

Zvečer sem bila malenkost nervozna, ampak je tudi spanec nekje prišel in prinesel novo jutro. Novo jutro in nov dan. Novo dogodivščino.
Napokali smo se in se spravili v Celje. Kar tako. Ker smo videli oglas na internetu. En bel malček je bil tam. Saj niti ne vem kaj naj rečem. Ne vem kaj naj si mislim. Samo opazovala sem kako se vse počasi odvija pred mojimi očmi. Je to narobe?
Ampak doma je bilo tudi zanimivo. Ko smo se do sitega najedli pri mami. Deklca od brata je bila tam. In kaj kmalu smo jo naštimali, da se je pridružila našim družinskim družabnim igram. In ko smo se gledali in si gledali v karte, smo se v naslednjem trenutku do solz nasmejali ob besedah kot je - čuvar in podobne oblike besede, ki bi morala biti čuvaj. Bilo je prav luštno.

Nedelja je minila še hitreje. Vsi smo bili pridni in čuvali tiskalnik. V izmenah, takšnih, da pri moji pade notri še kosilo. Pa dobro. Jaz sem svoje malo zamenjala, da sem lahko šla prej v Ljubljano. Tam pa me je čakal pingvin. Iiiii.
In karte za Imagine Dragons. Wow.
Pa sem brez besed in v naročju držim plišastega pingvina.

Guzlarja.

Zjutraj pa že zgodaj napoti. Da mi še kljuka pade z vrat. Dobesedno.
Na faksu se širi valj navdušenja. Vsaj s strani profesorice, če smo že študentje zombiji po malem. Delam za sproti. Delam za jutri. Delam zase. Delam za firmo. Vsega po malem. Da sem potem čisto zmedena.

Ker smo v petek med BTCjem in Rudnikom vmes stisnili še en avtosalon, smo izvedeli, da imajo v ponedeljek Up!-a na testni vožnji. Za izkoristit! Ta malček je čudovit. Prav veselje se je preganjat z njim po Ljubljani gor in dol, vse do Kranja in nazaj. Šele, ko sem se usedla v svoj avto, sem čutila kako robusten in težak deluje. Vse je izredno trdo. Ta malček pa je bil tako lepo ukrotljiv, nežen in ubogljiv.
Mislim, da skoraj nisem skrivala navdušenja. Najprej sem se pripeljala na parkirišče pred blok in ga zvabila ven s telefonskim klicem. Takoj sva naredila en majhen krog in mu je dal veliko kljukico. Potem sem še domače presenetila, ko sem tega malčka pripeljala pred hišo. Pa smo šli en zelo majhen krog, ker sem ga morala zamenjat nazaj. Za svojega. Svojo formulco.

Daft Punk feat. Pharrell Williams - Get Lucky

A'bra ca dab'ra

Niti ni bil tako napačen dan. Izvedela sem polno koristnih informacij. Predvsem v primeru, da jih obrnem sebi v prid.

Zjutraj sem se še vsa zaspana strinjala, da grem na predavanje o spletni prodaji. Takšne stvari je fino slišati in se kaj naučiti, predvsem v primeru, če imaš v mislih, da bi se česa takšnega lotil. Zaenkrat imam vse odprto, vse možnosti imam pred seboj. Samo še korak naprej je potrebno storiti in zavrteti kolesje.
Mogoče, če se dobro obrne, bi potem lahko vrtela drugačno kolesje. Imam cilj pred seboj.

Preostanek dneva je stekel mimo tako hitro ob vlečenju folije, da sem bila že kaj kmalu na poti v Trzin. Na večerno predavanje. In ker sem že ravno v tistem koncu, sem kar naenkrat postala zelo priročna dostava in prevzem. Saj se ne pritožujem, pa še fanta v trgovini sta bila blazno prijazna.

V duhu razmišljanja o poslih, sem nadaljevala dan. Z managementom.
Dejansko skoraj niti za trenutek nisem izgubila pozornosti. Cel čas sem z zanimanjem poslušala. Samo sms me je zmotil in mi narisal nasmeh na obraz.
Same fine stvari je teta povedala.
Abrakadabra v prvotnem pomenu pomeni, nekaj podobnega kot - ustvarjam, kar govorim.
Našteli smo inovatorje na slovenskem prostoru. Nekje vmes sem ujela zanimiv podatek o tem, da ji je nek teoretik krščanstva razložil, da v svetu ne obstaja prav ali narobe, ampak samo zorenje. In da je bilo to zapisano tudi v prvotnih starokrščanskih spisih, kasneje so dodali "moralo", da bi lažje krotili množice ljudi.
Ves čas na novo odkrivamo tisto, kar vemo. To mi je bilo tudi izredno všeč.
Skratka res sem z zanimanjem poslušala predavanja.

OneRepublic - Counting Stars

Mestni malček za na obvoznico

Še preden sem se dodobra zavedala, sem imela stereo zvok super prebliska, ki je vseboval idejo o novem avtu. Presenečeno sem zrla v povedano, v številke in izračune o porabi.
Če se ne bi srečali z realno situacijo, bi že skoraj kupili avto.

Mali malčki. Ne bi rabila velikega avtomobila. Rabila bi varčnega in malega, da ga lahko parkiram v vsak majhen prostor. Mestnega malčka za na obvoznico.
Preobračali smo številke o porabi, o kilometrih in o tem koliko moram mesečno plačevati za ta luksuz. Tista subvencionirana vozovnica za 20€ je tako grozno poceni, jaz pa nimam možnosti, da bi jo koristila. Oziroma nimam kaj dobre povezave.
Ker to bi še vedno pomenilo, da moram z avtom do železniške ali z avtobusom do Kranja. Od Kranja z vlakom ali avtobusom naprej do Ljubljane. Tam počakati na vlak ali avtobus, prej drugo, ker prvo ne ustreza urniku in jo šele takrat kreniti naprej proti Trzinu.
To pomeni, da dnevno izgubim ogromno časa z vožnjami in predvsem s čakanjem, da se vse "poklapa". In po tej strani se človek vpraša, če je vredno?
Zadnjih sedem let se že prevažam med Kranjem in Ljubljano z javnim prevozom in če bi seštela vse ure čakanje, bi to naneslo na kakšen mesec.

No, dejansko sem naredila izračun. Če sem vsak dan čakala vsaj 45 minut. Povprečno. Upoštevano, da sem se vozila dvakrat na dan. In če sem enkrat na dva tedna čakala še dodatno uro. Če odštejem tri mesece počitnic. To znese v sedmih letih 49 dni. Kar je mesec in dve tretjini.
Lahko realno rečem tudi mesec in pol.
Ampak dejanski mesec! V sedmih letih sem se načakala dobesedno za en mesec!

Vse kar sedaj slišim v glavi je: "Obvestilo o zamudi vlaka… opravičujemo se vam in vas prosimo za razumevanje."

Carrie Underwood - The Night Before (Life Goes On)

Eno leto in štiriinpetdeset razlogov

Komaj verjamem, da je že leto naokoli. In bilo je čudovito leto. Res. Čisto zares.
Lani sem bila tak čas popolnoma zmedena nad dogajanjem. Letos sem srečna. Letos mi je fletno. Predvsem, ko je nastopil današnji dan. Sedaj pa se lahko spravim spat z lepimi željami za lahko noč.

Nič nič je kazala ura na telefonu. Odložil je kitaro...
Lahko bi rekla, da sva prav luštna. Osladno simpatično luštna, v najboljšem pomenu. Predvsem, ko se pod zlatim srčkom skriva črna škatlica s kartami. Te pa razkrivajo štiriinpetdeset razlogov.

Uživam.

Ko je zjutraj zvonila budilka, bi jo najraje ignorirala. Najraje bi se vrnila v večer in močno upala, da mi ne bi bilo potrebno tako zgodaj vstati. Pa ta trenutek ni prišel. Samo jaz vsa zalimana v kopalnici.

Začelo se je novo šolsko leto. In mi v Trzinu.
Ja, dejansko je to sedaj resnična stvar. Ko se parkiram pred tisto rumeno-rdečo stavbo in s pomakanjem kakršnegakoli navdušenja obupano pogledam navzgor. Na moji levi pa sošolka, ki kaj kmalu ugotovi, da je tudi njo pravkar vse minilo. Mene je že, ko sem prvič stala pred to stvarjo.
Saj bi rekla, da bomo preživeli in zdržali, ampak nekako ne verjamem čisto.

Začeli smo že s prvo nalogo in v kompletu s tem je prišel tudi ogled filma.
La vita è bella. Zdelo se mi je, kot da sem ta film že gledala, pa sem se motila. Samo v spominu mi odzvanja naslov. Ironija naslova. Ko se začne super optimistično s situacijskim humorjem, gre vedno bolj in bolj navzdol. Dokler na koncu, čisto na koncu ne posije zopet žarek upanja.
Film je drugače super. Ta odnos med družino. Zabavljaški, šaljiv in neresen odnos očeta do življenja in stvari na splošno, otroška naivnost sina in neizmerna ljubezen ter predanost matere. Kombinacija, ki pripelje do nenavadnih zapletov.

Ne hvala. Res sem že jedla.

Ben E. King - Stand By Me