Teden naokoli v Egiptu

Ko je vse vključeno, je vse preprostejše. Tri obroki, koktejli ob bazenu in v lokalu po večerji. Restavracija z odličnim razgledom, na plažo, na morje.
Sicer je začelo drugi dan že pihati, ampak sva preživljala. Jaz ob branju na sončku, oziroma v senčki ob bazenu.

Naslednji dan pa sem snemala, da sva analizirala kako se obrniti okoli svoje osi in se peljati naprej.
Izkoristila sva nekaj možnosti, ki so se nama ponujale.
Z lokom sva strejala in zdi se mi, da nama ni šlo slabo. Prav zabavno je bilo. Vsak dva strela in potem iskat puščice in zopet strel in znova in znova, kar nekajkrat.
Bila sva na masaži. Jaz sem imela tako z zeliščnimi blazinicami ali kako bi to opisala, katere so bile prav prijetno vroče. Čista sprostitev po jutranji "adrenalinski" vožnji skozi puščavo.
Saj sem rekla, da je to čisto pravi dopust, da bom domov prišla čisto sveža.

Tudi za puštolovščino je bil čas. S štirikolesniki po puščavi.
Zabavno, res zanimivo.
Dejansko sva imela "privat tour", ker sva se ta dan samo midva odločila za takšno dogodivščino.
Priznam, da sem prve pol ure mislila, da mi bo palec na roki odpadel in niti nisem imela več moči, da pritisnem na gas, ampak potem sem pogruntala boljši sistem in sem se naslednjo uro in pol zabavala.
Peljali smo se skozi puščavo, katera je bila včasih morje, kar je bilo vidno preko fosilov, ki so ostali. Kamorkoli si se obrnil si lahko v skalah zagledal sledi in odtisne nečesa, kar so bile včasih školjke in korale. Danes pa kamni in skale.
Neverjetno kako se narava spremeni.
Čez puščavo, skozi kanjon navzgor za fotke in zopet nazaj. Vodič Mohamed, če sem ga kako napačno poimenovala se opravičujem, ampak zdi se mi, da je bil Mohamed, kot vsak tretji. Skratka ta vodič Mohamed je imel že vse naštudirano. Stala sem z iztegnjeno roko, ko je on prav posrečeno fotografiral kot, da držim skalo. Potem sva skakala nad vsem svetom. Ampak nekaj je uspelo po tretjem poskusu.
Pri beduinih smo se ustavili na čaju in šiši. Ko je otrok, kot vsak drug, okoli letal z mobilnim telefonom in se igral.
Polna peska sva se vrnila v štab in od tam nazaj proti hotelu.

Puščavske dogodivščine.

Jaz sem izkoristila čas za eno osvežitev v bazenu. Za malo pavze in potem še en koktejl ob bazenu. Pred masažo.
Vse skupaj je bilo že kot z neke druge zgodbe, z nekega filma. Ampak resnično je bilo. Tam pred nama. To kar vsi ponujajo.

Včasih je pomembno kako se zjutraj zbudiš.
Če sva že bila tam je bilo potrebno izkoristiti čas za wake-anje. Mene sicer niso uspeli prepričati, sem se pa prav ležerno namestila na ležalnike in se lotila risanja v skicirko. Nekaj za nalogo, nekaj zame. In list so počasi prekrivale vse hiške, ki so bile tam pred menoj.
Kookse, One Republic in Kings of Leon so vrteli. Začudena sem bila. In navdušena.
Na kosilo sva uletela v zadnjem trenutku. Ko sva si samo še naložila hrano in potem so vse skupaj pospravili in pripravili za večerjo. Ampak je uspelo. Po vsem čakanju in preračunavanju koliko časa imava in ali nama uspe.
Jaz sem vzela pavzo in si pogledala skoke. Preko nemškega programa seveda. Mogoče bi se lahko naučila malo te nemščine s katero se srečujem precej redno. Kaj pravite?

Po vsem tednu in vseh večerih v lokalu, sva končno uspela priti do praznega biljarda, da sva odigrala dve igri. Vedno se mi je zdelo, da mi gre precej boljše kot potem v resnici pokažem. Šment.

Na palubi.

V soboto sva izkoristila še eno priložnost, ki se nama je ponudila. To je bil izlet z ladjico do "hiše delfinov" in snorklanje. V resnici tega še nisem počela, čeprav sem. Ko sem bila majhna.
Skratka malo sem imela morske bolezni, ampak sem preživljala. Predvsem, ko smo opazovali delfine enkrat na desni, drugič na levi strani, kako so skakali pred nami. Izginila je tudi, ko sem se namakala v vodi in opazovala korale ter ribice pod menoj. Nepozabno doživetje, ko jata rib plava čisto blizu tebe. Ko so korale, ki izgledajo od zunaj čisto bednih rjavkastih barv, v resnici precej bolj žive in polne življenja. Vmes se je našla tudi kakšna takšna, ki je bila električno modre barve.
Čudovito podvodno življenje.
In imeli smo še en tak postanek. Kjer si lahko sredi morja stal na peščenih tleh.

Imeli so poker night, imeli so večer trebušnih plesalk, imeli so večer glasbe iz 80ih in latino glasbe. Potem pa so za zadnji večer vsi "penzionisti" zažurali, ko je bila na vrsti "živa" glasba in polno plesišče.
Midva pa sva okupirala tiste štante, ki so bili tam čez, ampak ugotovila, da sva se vsega skupaj malenkostno prepozno lotila, saj so bili zaprti. Vsi razen enega.
Saj ne vem ali je imel on srečo ali midva. Skratka na koncu sva odnesla celo vrečo in se še dvakrat vrnila. Očitno smo vsi sklenili dobro kupčijo, ko je na koncu kar dodajal stvari. Volk sit in koza cela.

Zjutraj, predno sva šla.

Zadnje jutro sva bila prva na zajtrku, ker je bilo vse skupaj tako organizirano. Prevoz do letališča s prtljago na strehi. Od tam pa čakanje za čakanjem. Vse do poleta, ki je potekal gladko. Veliko lepše kot prvi. In tudi jaz sem imela veliko več teka kot na prvem in so tisti piščančji medaljončki izginili v trenutku. Tale Austrian Airlines je res super sopotnik. Cel čas ti nekaj strežejo, ne tako kot na Ryanairu, ko ti samo nekaj ponujajo in nič ne dajo. Še prestice v obliki oblačkov imajo. Kako prikupno.
Ampak tisto kar pa nisem razumela je to, da smo preleteli Gradec, pristali v Linzu, šli dol z letala v nalivu in nazaj gor. Na isto letalo. Ne razumem tega dela, zakaj smo morali dol z letala, čez celo letališče in nazaj z avtobusom na letalo. Hecna reč.
Potem, ko smo dodobra vzleteli, smo pa že pristajali. In s postankom v McDonaldsu, sva bila v naslednjem trenutku že skoraj doma.

Kings Of Leon - Be Somebody