Nič se ne oglašam. Vem.
Pisanje je zadnje čase zadnje na vrsti in to posledično pomeni, da ga potem preprosto ni, ga izpustim. Rajši sem padla v posteljo, kot da sem si vzela še tiste pol ure pred računalnikom.
In je šel teden naokoli.
Nedeljo sem tradicionalno preživela na pustni povorki na Viru.
Letošnje povorke izgubljajo na originalnosti in izvirnosti. Najbolj pristni so bili tisti zombi pirati, za ostale pa skoraj ne vem več kaj so bili. Bilo je sicer precej Kekcev. Ampak nobenih zimskih športov ni bilo ali česar tako atraktivnega.
Jaz sem se kot miška potem s košarico v kateri so bile sestavine za kosilo, odpravila naprej.
Miška je morala ponagajati mačku.
In ko smo pri miškah. Saving Mr. Banks sem si pogledala. En tak izredno simpatičen film, prav navdušena sem nad njim. Nad tem konstantnim prepričevanjem in obljubo, ki jo je dal Walt in obljubo, ki jo je posledično izpolnila gospa Travers. Miki miška in Mary Poppins.
Začel se je nov teden in Oskarji so bili podeljeni večer poprej. Ogledala sem si posnetek tekom dneva in bila navdušena samo nad Ellen. Kdo drug še naroči pico na takšno prireditev in jo potem dejansko razdeli med nominirance, ko jo vsi precej z užitkom pojedo.
Ampak to je šlo res tekom dneva, ker se je zunaj naredil lep dan in sem imela super idejo - sprehod. Ideja se je realizirala, le sonce se je skrilo. Ampak sva šla vsaj na sprehod, malo po vasi pogledat.
Naslednji dan so bili na vrsti spet smučarski skoki. No, popoldne. Še prej sem bila na predavanjih iz tipografije, ki so bili vse prej kot to. In na predavanjih o diplomi, kjer je bila sicer tema o absolventskem stažu. Očitno je boljše vzeti še en letnik, kot diplomirati.
Skratka pečen krompirček in gratiniran brokoli sta se pekla medtem, ko sem pripravljala še puranje zrezke in zabavala veliko večje številko gostov, kot jih je bilo najavljenih. Tudi kuža smo imeli na obisku. In vsi smo spremljali skoke, pa čeprav so naši vse prej kot navdušili. Še bolj kot nad skoki naših sem bila razočarana nad komentatorjema na Planet TV.
Sreda je bila odlična za martinčkanje v središču Ljubljane. Po dolgem času v centru, na čaju in na potepanju do Konzorcija. Kakšen užitek se je sprehajati med knjižnimi policami in pregledovati naslovnice. Sicer pa z veseljem delim to navdušenje še s kolegico.
In za vsako izmed naju se je našla ena lepa misel.
Brez knjig nisem zdržala prav dolgo, ker sem bila že popoldne v knjižnici.
V četrtek smo se dogovarjali, da bomo imeli polno sredo in četrtek prost. Poleg petka. Dogovarjanja so pristala na plodnih tleh in sedaj hodimo samo še trikrat v Trzin. Ali tako nekako.
Rezljali smo in skupaj lepili kot kakšni majhni otroci. Ustvarjali kolaže z vzorci.
Zvečer pa sem bila družba na tortici na Brionih. Materi sem delala družbo, če bi se tudi njej kaj podobnega pripetilo kot meni in sem se javila za tortico. Pol malinove in pol rahlega gozdička. Ampak nisva bili sami. Vse tete so klepetale o vseh pripetljajih.
Petek je bil tudi tak sončen in odličen za sprehod, ki sva jih pridno izkoriščala s pasjo družbo, ko sem bila doma. Potikala sva se čez vse ovire v gozdu in zasledovala srne. Lovila sončne žarke in nabirala zvončke na vrtu. Joj, koliko jih je.
Pogledala sem tudi film The Artist, ki ga imam že zelo dolgo na seznamu in je končno prišel primeren trenutek. Zelo zanimivo je gledati nekaj, kar ni več običajno med filmi dandanašnjih dni. Črno-beli in nemi. Ampak ni kaj, dobrodošla sprememba. Kjer se moraš posvetiti sliki in gibom in se lahko zgodi, da v kolikor pogledaš proč, zamudiš prizor.
Sobota je vedno nabavna. Ta je bila še takšna, da je bil dan žena in sem dobivala rožice. En rdeč nagelj, eno vrtnico v lončku, eno orhidejo. Prav res so me zasuli. In ni se kaj za pritoževati. Luštno mi je.
Zabavali smo se tudi z igranjem enke, takoj po tistem, ko so oni odigrali en človek ne jezi se in sem jaz pridno sestavljala skupaj članke in revije. Tako da je prav prijala sprostitev za igranjem ups enke in čokoladnim pudingom z malinami in piškotom. Drugič moram več skuhati, ni kaj.
Končali pa smo skupaj na kavču ob gledanju Eme. Tinkara Kovač je zmagala, Majo Keuc pa bi morali še enkrat poslati na Eurosong. Res…
Pa je tu tudi že konec tedna, ko sem zopet v nakupovalnem centru in sem družba bratu, ki izbira darilo za punco. Pravi, da je čudno, da sem jaz starejša, ko se znam obnašati kot največji otrok. Ups.
Ampak jaz sem končala na obisku, da malo pogledam kako je, da se malo pocrkljam, da mi je fino. In že cel dan imava precej nenavadne debate. Če sem na koncu dneva prepričana, da se mi je malo zmešalo, to ne bo čist nič čudno ob letečih ribah.
Nekateri se res ne znajo muzat.
Pisanje je zadnje čase zadnje na vrsti in to posledično pomeni, da ga potem preprosto ni, ga izpustim. Rajši sem padla v posteljo, kot da sem si vzela še tiste pol ure pred računalnikom.
In je šel teden naokoli.
Nedeljo sem tradicionalno preživela na pustni povorki na Viru.
Letošnje povorke izgubljajo na originalnosti in izvirnosti. Najbolj pristni so bili tisti zombi pirati, za ostale pa skoraj ne vem več kaj so bili. Bilo je sicer precej Kekcev. Ampak nobenih zimskih športov ni bilo ali česar tako atraktivnega.
Jaz sem se kot miška potem s košarico v kateri so bile sestavine za kosilo, odpravila naprej.
Miška je morala ponagajati mačku.
In ko smo pri miškah. Saving Mr. Banks sem si pogledala. En tak izredno simpatičen film, prav navdušena sem nad njim. Nad tem konstantnim prepričevanjem in obljubo, ki jo je dal Walt in obljubo, ki jo je posledično izpolnila gospa Travers. Miki miška in Mary Poppins.
Ampak to je šlo res tekom dneva, ker se je zunaj naredil lep dan in sem imela super idejo - sprehod. Ideja se je realizirala, le sonce se je skrilo. Ampak sva šla vsaj na sprehod, malo po vasi pogledat.
Naslednji dan so bili na vrsti spet smučarski skoki. No, popoldne. Še prej sem bila na predavanjih iz tipografije, ki so bili vse prej kot to. In na predavanjih o diplomi, kjer je bila sicer tema o absolventskem stažu. Očitno je boljše vzeti še en letnik, kot diplomirati.
Skratka pečen krompirček in gratiniran brokoli sta se pekla medtem, ko sem pripravljala še puranje zrezke in zabavala veliko večje številko gostov, kot jih je bilo najavljenih. Tudi kuža smo imeli na obisku. In vsi smo spremljali skoke, pa čeprav so naši vse prej kot navdušili. Še bolj kot nad skoki naših sem bila razočarana nad komentatorjema na Planet TV.
Sreda je bila odlična za martinčkanje v središču Ljubljane. Po dolgem času v centru, na čaju in na potepanju do Konzorcija. Kakšen užitek se je sprehajati med knjižnimi policami in pregledovati naslovnice. Sicer pa z veseljem delim to navdušenje še s kolegico.
In za vsako izmed naju se je našla ena lepa misel.
Brez knjig nisem zdržala prav dolgo, ker sem bila že popoldne v knjižnici.
V četrtek smo se dogovarjali, da bomo imeli polno sredo in četrtek prost. Poleg petka. Dogovarjanja so pristala na plodnih tleh in sedaj hodimo samo še trikrat v Trzin. Ali tako nekako.
Rezljali smo in skupaj lepili kot kakšni majhni otroci. Ustvarjali kolaže z vzorci.
Zvečer pa sem bila družba na tortici na Brionih. Materi sem delala družbo, če bi se tudi njej kaj podobnega pripetilo kot meni in sem se javila za tortico. Pol malinove in pol rahlega gozdička. Ampak nisva bili sami. Vse tete so klepetale o vseh pripetljajih.
Petek je bil tudi tak sončen in odličen za sprehod, ki sva jih pridno izkoriščala s pasjo družbo, ko sem bila doma. Potikala sva se čez vse ovire v gozdu in zasledovala srne. Lovila sončne žarke in nabirala zvončke na vrtu. Joj, koliko jih je.
Pogledala sem tudi film The Artist, ki ga imam že zelo dolgo na seznamu in je končno prišel primeren trenutek. Zelo zanimivo je gledati nekaj, kar ni več običajno med filmi dandanašnjih dni. Črno-beli in nemi. Ampak ni kaj, dobrodošla sprememba. Kjer se moraš posvetiti sliki in gibom in se lahko zgodi, da v kolikor pogledaš proč, zamudiš prizor.
Sobota je vedno nabavna. Ta je bila še takšna, da je bil dan žena in sem dobivala rožice. En rdeč nagelj, eno vrtnico v lončku, eno orhidejo. Prav res so me zasuli. In ni se kaj za pritoževati. Luštno mi je.
Zabavali smo se tudi z igranjem enke, takoj po tistem, ko so oni odigrali en človek ne jezi se in sem jaz pridno sestavljala skupaj članke in revije. Tako da je prav prijala sprostitev za igranjem ups enke in čokoladnim pudingom z malinami in piškotom. Drugič moram več skuhati, ni kaj.
Končali pa smo skupaj na kavču ob gledanju Eme. Tinkara Kovač je zmagala, Majo Keuc pa bi morali še enkrat poslati na Eurosong. Res…
Pa je tu tudi že konec tedna, ko sem zopet v nakupovalnem centru in sem družba bratu, ki izbira darilo za punco. Pravi, da je čudno, da sem jaz starejša, ko se znam obnašati kot največji otrok. Ups.
Ampak jaz sem končala na obisku, da malo pogledam kako je, da se malo pocrkljam, da mi je fino. In že cel dan imava precej nenavadne debate. Če sem na koncu dneva prepričana, da se mi je malo zmešalo, to ne bo čist nič čudno ob letečih ribah.
Nekateri se res ne znajo muzat.
Ni komentarjev:
Objavite komentar