Praznični vikendi in delavni tedni

Na vrsti je vikend, ki po dolgem času ni prazničen. Že trije praznični vikendi so za nami. No, ta zadnja praznika nista padla na nedeljo ampak na podaljšanj vikend. In potem so vsi veselo objavljali slikce iz morje.
Fouš? Čisto malo, predvsem zato, ker sem del dneva zavita v deko na kavču preležala z robčki v rokah. Alergija s prehladom, se mi zdi, da je diagnoza.

Dejansko sem se trudila, da ne bi preveč ležala, ker ko moraš, je naporno. Pa saj bi izkoristila, ko sem sama doma, ampak samo se nič ne bo pospravilo.

Vsak dan znova in znova se zdaj vračam na vrt, kjer vse že zelo optimistično raste.
Predvsem tisti moj sadni del. Borovnice so se na polno razcvetele to leto. In sedaj že kažejo optimistično letino. Malin zgleda kot, da jih je vsak dan več. Jagode pa so čisto ponorele! Ne vem kaj se je zgodilo s temi jagodami letos, ampak tako bogato cvetijo, da se mi malo smeje. Predvsem gozdne. Noro!
Sedaj moram samo še ugotoviti, kako se spraviti nad polže.

Še en pregovor iz rokovnika.

Imeli smo pestro za tisti vikend, ko je oče praznoval rojstni dan. Kdo bi rekel, da je bo mama prevzela takšno pobudo in se bo potem prikazal pri nas na pikniku. Za nekaj trenutkov sem se malo pogreznila v tla, ampak bilo je kot, da je vseeno kaj rečem, ker je vse samo zanimalo zakaj ga ni.

Praznične vikende smo izkoristili tudi za učenje in posledično igranje taroka. Pri takšni zgodovini kvartopirstva v družini, sploh ne vem kako se je zgodilo, da še nismo igrali taroka. Škis, mond, pagat in še vedno se srečujem iz igre v igro z novimi izrazi. Ko že misliš, da si slišal vse pride na vrsto čisto nova verzija igre. Pestro.
Ampak vsega je bilo v tako kratkem času čisto preveč, tako da še nisem razvila posebnega navdušenja nad igranjem. Ampak počasi, iz igre v igro. Nekoč bom že imela plus v seštevku.

Potem so seveda prišle počitnice, ki pa so minile, kot da jih ne bi bilo. Če me vprašate kaj sem počela, nimam preveč dobrega odgovora. Bila sem v centru Ljubljane po dolgem času. In me je v tistem času, ko smo čvekale na pijači opeklo po nosu in čelu. Pa še neka šala je bila na račun sončne kreme, in glej ga zlomka potem zvečer ugotovim, da imam res malo bolj pordelo čelo.

Za vikend smo bili sami doma. No, to je tako zgledalo, da sva imela z bratom boljši polovici na obisku. En dan smo vsi štirje nažigali tarok.

Potem pa zopet malo v Ljubljano. No, skoraj.
Ravno toliko, da sem naredila plan, kako ob obilici dela lahko izkoristim en večer in dopoldne in grem potem zopet nazaj biti pridna.
Izkoristila sem večer.
In naslednje dopoldne sem se z dekleti zopet dobila na pijači. V prelepi sončni Ljubljani. In smo kar klepetale in klepetale in zasedba se je nekajkrat zamenjala, ampak potem je napočil čas, da sem se odpravila proti domu, ker sem vedela, da bo dneva prehitro konec.

Ni jim videti konca.

V sredo nisem bila na Škisovi, dejansko mi še nikoli ni uspelo iti, bila sem zgolj na faksu. In to pohvaljena. Ker imam preveč narejeno in potem lahko vsakemu pokažem, kako in kaj. Zadnje čase imam rada, da so stvari narejene že pred rokom, ker potem je samo en kup nepotrebnega stresa, kot če sproti narediš malo po malo. Ta sistem mi bolj odgovarja.

Priznam, prejšnji dan se je izvil krik veselja ob sporočitvi, da je Slovenska ekipa s Tinkaro Kovač na čelu prišla v finale. Upala sem, in držala pesti, da se bo prav to dogodilo. Zveneli smo odlično. Zdelo se mi je, kot da je naš nastop malo izstopal v včerajšnjem polfinalu. Čisto malenkost se mi je to dozdevalo.
Vsaj na prvi stopnji smo pomedli z lastnimi kritikami, da spet ne bo nič iz nas. Ah, dajte - mogoče pa vsaj Evropa verjame v nas, če že ne moremo sami vase. Ni čudno, da propadamo.

Ta teden je bil zelo pester. Predvsem kar se mojega športnega udejstvovanja tiče. Ne samo, da so na sporedu vsakodnevni treningi, ne na tisti dan, ko je na vrsti trening za okrevanje, sva šli teč en krog. Teči, ja. In dejansko sva lahko s hitrosti sprehoda, presedli na hitrost tako hitrega teka, ki omogoča normalen pogovor. Malo hitreje kot tisti "ta počasen" tempo.
Najbolj presenečena sem bila sama nad seboj, ker je šlo vse skupaj precej lahkotno. Kot, da ne bi šla teči. To sem imela samo vmesno pavzo in se potem vrnila za računalnik.

Na koncu tedna je bilo vse postorjeno. Sprintano. Sešito in oddano.
Da sem lahko mirne vesti naredila en kratek skok na obisk in sva si vzela čas in skupaj nadoknadila vse kar nama je ostalo delov serij za pogledat.
Ker sem bila toliko pridna v firmi, je šele danes napočil čas, da sem se spravila v knjižnico in komaj prinesla količino knjig do avtomobila. Še naprej delavno, ampak za faks delavno.
Potem pa bom stiskala pesti. Za Slovenijo. Za Tinkaro in za Round and Round. Pa za Nizozemsko. Definitivno skladba za vožnjo z avtomobilom.

The Common Linnets - Calm After The Storm (The Netherlands)