Po poteh poeta

Danes je tisti dan, ki ga praznujemo kot praznik slovenske kulture. In še vedno sem mnenja, da je to najbolj primeren dan, da slovenski narod nazdravi. Ampak ne, na ta dan se vsi zgrnejo po muzejih in v Vrbo.
Vsi hočejo okusiti kanček kulture in se brezglavo potikajo okoli in prikimujejo z glavo, ko vidijo velika dela, ki jim ne pomenijo čisto nič.
Takšni smo Slovenci in zavist je šele na četrtem mestu. In kot je rekel tisti radijski voditelj - torej se lažnivost znajde na prvem?


Pa slavimo tega velikega pesnika. Poeta, ki je spoštovan za časa našega življenja. In še veke vekov po tem.
Ampak v resnici je bil samo še ena strta umetniške duša, ki je svoje misli prelivala na papir. Katalizator pa je bila pijača.
V filmu Pesnikov portret z dvojnikom je bilo kar nekaj zanimivih citatov, ampak so mi vsi bolj kot ne zdrsnili iz glave. Bilo je nekaj v zvezi s cerkvijo in narodom, ker je iz mojih ust priletelo tisto o 500 milijonskih dolgovih Mariborske župnije in da smo na tem področju že tako in tako pogubljeni. Ker Cerkev... res škoda besed.
Saj župnik zapravi par milijonov, gre k spovedi in je odrešen vseh grehov. Ravno po takšnem principu to deluje. Ali pa zlorabi par mladih osebkov, gre k spovedi in zmoli par Zdravih Marij in je odrešen vsega. To se gremo?
Spet me je odneslo.


Pot nas je vodila od Kranja do Vrbe in v Ljubljano. Samo še v Ribnico nismo zašli pa bi obredli vse Prešernove poti. Smo srečali dva Ribenčana, to šteje ane?
In vse to je bilo zgolj naključno. Oče je tekel maraton, midve pa sva bili spremstvo. Ker je bil čudovit, topel nezimski dan.
In štart iz Kranj, nekateri malce kasneje, je vodil do cilja v Vrbi. Ker se kulturo da združit s športom in rekreacijo. In za mini maraton se vedno najde nekaj.

Kranj.

Za čar tistega časa v Kranju kot so na veliko oznanjali organizatorji smo bili čisto prezgodnji. Zato smo naredili en sprehod gor in dol. Slišali pete pesmi in videli izgubljeno dušo iz 19. stoletja na ulicah 21.
Vsi so se čisto počasi pripravljali. Lajnarji so bili na poti. Stojnice so dobivale še zadnje popravke. In listine so se tiskale. Vse za dober štart.

O VRBA, SREČNA, DRAGA VAS DOMAČA
O Vrba, srečna, draga vas domača
kjer hiša mojega stoji očeta;
da b' ùka žeja me iz tvoj'ga sveta
speljala ne bila, golj'fiva kača!

Ne vedel bi, kako se v strup preobrača
vse, kar srce si, sladkega obeta;
mi ne bila bi vera v sebe vzeta,
ne bil viharjev nótranjih b' igrača!

Zvesto srce in delavno ročico
za doto, ki je nima miljonarka,
bi bil dobil z izvóljeno devico;

Mi mirno plavala bi moja barka,
pred ognjem dom, pred točo mi pšenico
bi bližnji sosed vároval – svet' Marka.

Vrba.

Ne glede na dejstvo, da so opozarjali kakšna gneča bo na cesti in da so zastoji na izvozih, smo mi komaj kakšen avto srečali. Ker smo se peljali po poteh, ki so včasih vodile do te gorenjske vasice.
Še v Begunjah, po domače Begnah, sva gledali kje je tista "opevana" norišnica. In ugotovila sem da imamo pred Dobrim Poljem še Malo Dobro Polje. Kako zabavna imena krajev.
In pohodniki so se vrstili kot tudi tekači.
Sendvič z mortadelo je sedel. In cilju sva bile bljižje kot sva mislili. Čeprav sem Vrbo opazovala bolj kot ne od daleč. Nekako nisem videla Prešernove hiše od blizu pa tudi mikalo me ni najbolje. Sem jo nekoč nekdaj, ne danes.


In počasi so tekači prihajali skozi cilj. Pohodniki so se zbirali na hribu pred cerkvijo mi pa smo slišali zvonec v daljavi in se vrnili proti domu.
Mislila sem, da sem videla NLP, pa je bil samo motorni zmaj.


Ljubljana.

Potem pa je še prestolnica vabila. Vsi zastonj muzeji in vse odprte galerije. Jej.
Sicer je ob takšnih dneh bolj problem s parkirišči. Ker je bilo vse polno. Šment.
Ampak sva kaj kmalu odtavali v Cankarjev dom na bianale slovenske ilustracije. Predno ga zaprejo in ga zamudim. Zdi se mi, da je bil zadnji bolj simpatičen. Ampak sem našla tako prisrčne miške Maše Kozjek. In Metine ilustracije sem prepoznala na daleč. In sem poskakovala na mestu kot otrok, ker se mi je to zdelo blazno fino.


Narodna galerija. Po dolgem in počez. Zdelo se mi je kot, da se ne bi znašla na istem kraju, kjer sem že tolikokrat tavala saj je bila polna obiskovalcev. In to mi je bilo blazno nenavadno. Ker ponavadi smo se plazili okoli in so bila edina živa bitja naokoli zgolj varnostniki.
Ampak sem dušo napolnila s slikami Ivane Kobilice in odkrila Sternenovo Dekle z violino, katere nisem nikoli opazila. Do zdaj. Slika mi je blazno simpatična in všeč. Mogoče jo bom šla opazovat, brez gruče ljudi, ki se vijejo pred teboj. In bila sem na "evropskem" delu, kjer se mi zdi da se še nisem potikala. Tako naokoli. Čeprav se mi nič ni zdelo posebno interesantno.

Moderna galerija. Samo kratek sprehod naokoli. Moderna umetnost ni zame.
Še krajše pa je bilo na Gospodarskem razstavišču. Cena vstopnice naju je obrnila tako hitro, da sva bili doma mimogrede.


Danes je torek. Ne sobota ali nedelja, kot so nas možgani cel dan varali s temi informacijami. In to pomeni nove dele serij. Jaz pa sem popolnoma pozabila. Le kako?


Ampak najboljši del je ta, da sem šla povsod kamor sem si včeraj zaželela. Kako nenavadno.

Robin Thicke - Lost Without U

Prešernoslovci

Jutri pa bomo slavili najbolj slavnega slovenskega pijanca, ki je dobil še svoj praznik. Pa šalo na stran.
Zgornji izraz se mi je zdel blazno zanimiv, saj sem mislila, da se teta po televiziji šali. Pa očitno ne. Ker še SSKJ trdi, da to obstaja pri tem pa ga podpira Wikipedija s seznamom. Kaj se človek ne nauči vsak dan.


In ja na vsak način se trudim scitirati Vrbo pa mi nekako ne uspeva. Bom jutri znala.
Mogoče bi se bolj zgodaj izvalila iz postelje in skočila pogledati kaj se dogaja v Kranju. Enkrat za spremembo.
Še bolje pa bi se bilo potikati po Ljubljanskih muzejih, ki so jutri zastonj. Ker še vedno nisem videla bianale ilustracije. Šla pa bi tudi v Vrbo. Čeprav ne vem zakaj.


Zadnji dnevi so prečudoviti. Res.
Tako blazno toplo in sočno je. Če sem danes naokoli skakljala samo v jopici pa smo komaj začeli s februarjem.
Dve leti nazaj sem se potikala v Krškem. Kako zanimivo.


Superbad je en tak glup film. In bolj butasto od njega je samo še parodija. The 41-Year Old Virgin Who Knocked Up Sarah Marshall and Felt Superbad About It. Z najdaljšim naslovom.
Čeprav igrata Michael Cera in Emma Stone, ampak je vse tako nemogoče splanirano. Kako sem uspela prenesti in pogledati, ostaja uganka. Američani imajo precej čuden smisu za humor. Očitno.
Saj se samo oni spomnijo narediti parodijo na komedije, tako imenovane glupe filme. Ker vsi ti, ki so v naslovu niso ravno gledljivi. Ker če bi cenzurirali film, bi več kot tretjino besed vse skupaj samo piskalo.


Je pa bil vsaj Glee zabaven. Fine pesmice imajo.
In blazno zanimivo je, ko nekaj vidiš prvič. Ker se popolnoma skoncentriraš. Za vse skupaj se ti zdi, da traja blazno dolgo. Večinoma v pozitivnem smilu. V drugo že vse hitreje mine. Ne vem kaj je s tem. Mogoče, ker pričakuješ. Mogoče ker veš.


Danes pa imam tako preveliko fotografij, ker mi je bilo škoda kakšno izločit. Od malo čez 200 posnetih. Pa se mi je zdela kolekcija tistih s soncem povezanih prav interesatna. Nekako se mi zdi, da brez teh fotografij sploh ne morem.


In nekdo je v gozd navozil fine lepe take vintidž kovčke. Čeprav se mi zdi, da so že napol razpadle - se to ne dela. Prav!?


Palačinke sem pekla. Take male in debele s koščki čokolade. En čokoladni Miklavž je doživel svoj kruti konec, ko sem ga grobo zdrobila na koščke in zmetala v maso. In izpadlo je super. Še enega imam za porabit. Ker mi čokolada, ki je v teh miklažvih in božičkih ne gre najbolje. Ampak na ta način je pa še kako uporabna.

DEBELE RAHLE MAJHNE PALAČINKE
En recept na hitro:

• 1 jajc
• 1 lonček moke
• 1 lonček mleka
• 3 žlice sladkorja
• 1 žlica pecilnega praška
• 1 žlica vanili sladkorja
• 1 zdrobljen miklavž od lanskega prenajedanja
• malo olja
• ščepec soli

To bo nahranilo vsaj dva. Pri nam je imela cela družina nočni prigrizek. In s smetano so božanske. Ker, če bi bili v Ameriki bi polili tono sirupa, pa ga nimamo in nismo tam. Tako, da je alternativa veliko boljša. In na ponev za palačinke pridejo tri male palačinkice. Kako? Z nekaj vaje. Moje še vedno niso okrogle, ampak gredo pa v slast.
To je samo zato, ker vem, da bom spet iskala recept.

Glee - Bills, Bills, Bills

Romarka

Dnevi postajajo bolj in bolj spomladanski. Kar mi je vedno bolj všeč.
Kmalu se bomo lahko znebili vseh plasti zimskih oblačil in ne bomo vedeli kaj nase navleči.


Promenade sprehajalcev so se vrstile povsod. Ljudje se radi priplazijo ven, ko posijejo toplejši sončni žarki.


In tako smo se na pot pod soncem podali tudi mi. Slikovita druščina, ki bi se imenovala midve z mamo in pes. In pot je bila dolga.
Osel me je čakal. Tisti sivček, ki je tako prikupen.
Pranje psa med potjo se izkaže za enostavno, ko se ta kar namoči v vodo. Kot moji z blatom prekriti škornji.


Končni cilj je bil nekje daleč proč pri mami in atu. Ampak pot do tja je bila podaljšana in psov je bilo na pretek. Tudi bel, dobesedno bel labradorec. Len.


Brskala sem po kuharski knjigi, katere oddaja se je predvajala medtem, ko smo igrali našo partijo remija.



Tisti krajec lune, ki je še ostal je bil čudovit videti. Ker se je v zahajanju obtično povečal in oranžkasto zažarel. Prekrasen prizor. Kot jasno nočno nebo.

Christina Aguilera - I'm a Good Girl

Burleska

Zdi sem mi, da mi ti ogledi filmov povzročajo prav neverjetno veselje, ker jim občasno namenim kar celo objavo.
Tisti, videni v kinu. Ko se dejansko spravim kam. In pogledam film na zelo velikem platnu. Zelo naglas. Na žalost občasno všteto z odvečnimi komentarji in nažiranjem ljudi okoli mene.
Ampak danes ni prišlo do slednjega. Bil je samo fin del.
Burlesque. Tisti težko pričakovani blesteči film, ki ga osvetljuje polno luči in oprav.
Pomankljivo oblečena dekleta z dodelanimi nastopi.
Zasedba je znana. Verjetno je to posledica že toliko videnih filmov. Cher. Christina Aguilera. Cam Gigandet. Kristen Bell. Stanley Tucci. Peter Gallagher. Eric Dane. Dianna Agron. Sicer sem nekaj imen "pošpegala", ampak je bil pristen odziv bolj tak - a veš to je tist "tazlobn" iz prvega dela Twilighta. To je oče od Setha v O.C. To je tist iz Hudičevka v pradi. Ta je Veronica Mars. A veš to je tista noseča navijačica v Glee. No, skratka tako nekako je bolj zgledalo. V glavi.
Film mi je blazno všeč. Tako posrkajoč je bil. Ker sem se za trenutek znašla tam. V ritmu pozibavala nogo in strmela predse.
Ko te zgodba vzame vase in ko zgodbo vzameš za nekaj realnega. To so ti edinstveni filmski trenutki.
Ko te nastopi navdušujejo. Ko ob glasu Cher in Christine dobiš kurjo polt.
Kostumi. Scena. Žarometi. Sijaj. Ritem. Glas. Gibanje. Dogajanje.
S tem zadihaš in za trenutek oživiš. Tam na odru. Tam za mizo. Na balkonu. V zaoderju. Povsod se pojaviš za kratek čas.
Vse to je tisti čar filmske industrije. Ko ti predstavijo zgodbo, ti jo ponudijo na pladnju in posrkajo del tebe za zameno.
Presenečena sem bila predvsem na Cher. In Kristen se bolje znajde v vlogi zlobnega dekleta. Christina pa v zgodbi Coyote Ugly pomešano z mjuzikli.
Sanje se sanjajo povsod. Sanje pa se uresničujejo samo nekod.

Polna vtisov filma. In še vedno krožno tleskam s prsti. Presunilo me je in navdušilo.

Planet Tuš pa postaja obupen. Sedaj greš na pijačo samo pod pogojem, da imaš osebno in ti pregledajo torbico. Kot navečji krimnialci.

Christina Aguilera - Express

Pranje avtomobilov

Danes je bil vsesplošni dan pranja avtomobilov. Očitno. Vsaj v naši ulici se je tako kazalo.
Tako tipično slovensko. Ko je sosed začel prati avto. Potem sem se lotila jaz. In še soseda. Ker glej, ko sosed pere avto, grem ga še jaz. Čepav ni bilo natanko tako. Idejo sem dobila že včeraj, vendar se naloge nisem lotla, ker me je spanec vzel nekje popoldne. In sem se zbudila na noč.
Pa sem danes posrkala vso toploto in sončne žarke ter se lotila koristnega.
Kakšna pa bi bila vaša reakcija, če bi vnukinja priskljala dol in izbruhnila z vprašanjem: "A ti lahko operem avto?". Saj pravim, ja.
Blazno fino se mi je zdelo to početi in sem. Oprala tri avtomobile. Naknadno pa so bili še posesani.
In sedaj se vsi bleščijo na pakririšču. In zdi se mi fino.


Sakljala sem naokoli z vedrom vode, veliko rumeno gobo in cevjo, ki se konča s pištolo. In brisala ter splakovala vsesplošno umazanijo. Da bo pogled v svet lepši skozi avtomobilska stekla. Če ne drugega.
Imam pa meglenko. Zadaj. Samo kaj, ko je žarnica zarjavela in noče ven. Ampak sedaj predvidevam zakaj imam gumb za meglenko pri strani.


Lepotica pod krinko. In Lepotica pod krinko 2. Vse to sem danes pogledala. In če tako posplošiš film izpade kot pranje možganov in poneumljanje žensk. Važno, da jo nakoncu spet sreča pamet.


Rdeča pentlja za vratom. Fotošuting. Lep sončen dan. Lovljenje po vrtu.


V kino. Na Burlesko. Hmmm.

Natasha Bedingfield - Unwritten

Sanšajn

O kako prekrasno jutro je bilo danes. Jaz pa sem tako obžalovala dejstvo, da sem se odločila fotoaparat pustiti doma. Sicer mi med vožnjo ne bi prav veliko pomagal pa vseeno.
Ja že zjutraj je bila cela akcija.
Bila sem že v Škofji Loki in spotoma še malega vrgla pred šolo. In občudovala v kakšen dan se je prebudilo sonce.


Na tako zamrznjeno noč je razprostrlo svoje žarke in osvetlilo vsak drugi kotiček obličja zemlje. Ter počasi tajal vse, kar mu je prišlo pod roke. Pardon, žarke.
Ob vsem tem pa so se v daljavi pojavljale meglice in sfumato efekt je bil popoln. Tipičen primer tega. Res.


Potem pa sem moje včerajšno darilo peljala k današnji slavljenki. Ker praznuje okroglo. Takšno kot jo bom jaz čez štiri mesece. Šmentana reč.
In sem ugotovila, da se je včasih pozno prihajalo na rojstni dan in se je odhajalo domov ob zgodnjih jutranjih urah. Sedaj pa se gre spat zgodaj in se pride zjutraj.
Joj, pozabila sem slikati darilo. Taka lesena škatla z napisom Tea in notri so bile raznobarvne vrečke Twinings čaja. Blazno fino za videti. In en komplet uhanov, ki so bili ustvarjeni zanjo. Prav zares.


Tako, da sva popili obilico čaja. In pojedli še več sladkega. Kot je bilo rečeno. Ter prepevali Pocket Full of Sunshine ter Goodbye Teens. In to tudi sredi gozda. Ker je bilo vse zamrznejo in so bili zaključki povezani z zdrsi po ledenih tleh.
Ampak komu lahko zameriš sprehod na tak lep sončen dan s psičko, ki je bila vsega vesela in prijateljico, ki te spremlja že ves čas. Po malem. Kdo lahko zameri?


In sprehod sem izkoristila še z drugim psom. Tistim mojim. Malim črnim navihancom. In fotoaparat sem hitro pobasala v torbo. Pa sva tavala. In opazovala svet okoli.
Predstavljati si enega psa, ki sedi ob robu polja in poleg njega lastnico, ki sedi zraven njega in oba sinhrono vse okoli njiju.
Meni se je zdelo blazno fino. In Triglav je blestel za kuliso. In vse skupaj je bilo tako slovensko. S kozolcem spredaj, cerkvijo za njim in Storžičem za ozadjem. Ali pa gorenjsko.
Pa še neverjetno nebo po sončnem zahodu je bilo. Čas somraka ali kako sem že zadnjič definirala.


Potem pa sem prespala ostali del dneva. Tako, da ja.

Emma Stone - Knock On Wood

Zviz

Čez leta sem vsrkala toliko zlate, da je zdaj udarila ven. In imam verižico. Za 1€ in zdi se mi najbolj čudovita. In kulj.
Odkrila sem tudi moje prstane. In da imam najbolj čudne prste na katere noben prstan ne paše. Verjetno jih zato ne nosim. In ker jih ne maram.


Videla sem, da bo pomlad prav prikupna. Polna rožic in pudrastih barv z močno mareličasto. Ali kakršnakoli že je ta udarna barva v H&M-u. In te pudraste barve so mi blazno všeč na čevljih. In balerinkah. Sem si jih že ogledovala. Ampak nisem pa bila toliko, da bi jih probala. Joj.

Ja, iskanje darila pobere veliko časa. In veliko koncentracije. Ker sem pol ure stara pred eno stvarjo in brskala po spominu. Potem sem iskala določeno vrsto čaja in obupala. Prišla ven in videla E.Leclerc čez cesto in ugotovila, da mi ni potrebno priti do Kranja. Pa še več izbire je.
Ampak važno, da nimajo Pickwick čajev v posamičnem pakiranju. Samo paket s šalico. To pa nočem.
Če gre kdo na Češko se močno priporočam za Pickwick čaj jagod s smetano. Saj ne, da bi bil tako fin in super, ampak to je bolj princip kot kaj drugega. In pitje čaja iz velikih steklenih kozarcev vroče vode brez sladkorja. Ko so vse srkale kavo. Belo ali črno.

Če je vse tako kot mora biti, sem danes odpisala zadnji izpit in lahko uživam v počitnicah do naslednjega semestra. Blazno kul, ne?
In zjutraj me je presenetil rezultat matematike, tako da sem dobila kar nov zagon. Mislila sem, da sem totalno pogrnila pa sploh ni bilo slabo. Še več kot prejšnič. In celo piko sem dobila pri teoriji in sem čisto ponosna sama nase. Ha.
Važno, da je meni v zadovoljstvo in veselje, ostali naj se pa sekirajo. Samo, da je pa sem srečna.

Dan se mi zdi že neskočno dolg. Ker sem bila v Ljubljani. Lutala po Rudniku. Odpisala izpit. Se učila za izpit. Pogledala nov del Secret Diary of Call Girl, pogledala Juno in odigrala remi. A ni to dolg dan?
Ja, Juno je najbolj kul film. Med nenavadnimi filmi. Michael Cera in Ellen Page sta originalna. In ni holivudski. S posebnimi efekti in scenami, ki osupnejo. Tak preprost izgleda. Pa tako zakompliciran. Ima pa najbolj zabaven soundtrack. Ker ni vse popolno in perfektno.
In na koncu sem čisto obnemela. Pa sem že gledala in vedela kaj se zgodi. Pa je učinek še vedno nastal.

Ellen Page and Michael Cera - Anyone Else But You

Urejen kaos

Ješpran. Oh, domači ješpran me je čakal doma. Pa sem ga zlila v skodelico, vzela eno kajzarico in uživala v obroku. Hvala mama.


Izdelujem kreativne zapiske. Ker sem se naveličala suhoparnih besed.
Sedaj pa rišem gumi valje in sestavljam kroge iz sekundarnih in primarnih barv pri posameznih mešanjih. Kjer dodajam in odvemam svetlobo. To se sliši tako - vsemogočno.

En izpit je za mano in drugi me čaka. Kako je šlo, res ne znam povedati. Sploh nimam nobenega občutka. Verjetno zato, ker me preganja dejstvo, da mi za vrat diha že drugi in da je en cel kup snovi. Sicer sem vse že slišala in poslušala pa vseeno.


Hupanje je odmevalo po Ljubljani, ko sem hitela, da bi ujela vlak. Ni bilo namenjeno meni. Bilo je namenjeno vsem voznikom, ki so se lepo počasi premikali naprej. Živčni pa so se naslanjali na volan avtomobila. Ni hupati smešna beseda?
Pa 'tazabavn' stric za karte je bil. Tisti, ki je tako blazno zmeden in raztresen, da je prav fino. Vedno me spravi v smeh ali pa vsaj v dobro voljo. Tudi sprevodnik ti včasih polepša dan. Čisto nevede.
Kakšna je bila pa moč včerajšnih pozitivnih misli pa bomo videli. Ker kosilo je bilo samo eno veliko tarnanje o izpitih. Med obdobji tišine.

Ker otroci vedno udrejo na vlak ob nepravem času. In kakšna tiha tišina nastopi, ko se končno spravijo z vlaka.

Dekle na poziv se je vrnilo. Tisto s skrivnim dnevnikom in četrto sezono.

Scissor Sisters - Take Your Mama

Sto romanov

Posvečala sem se predvsem učenju. V leže. Sede. Stoje. Kot na plaži. Vse možno. Ker sem se blazno dolgočasila ob snovi. Zato sem vse skupaj popestrila z barvanjem, počrtavanjem in obkorževanjem.
Ker kdo hoče poslušati o ROMu in RAMu že pri 6 podobnem vprašanju ter nekaj nalagati o generacijah računalništva. Ker tisto, kar že tako znam, znam. Ostalo je popolnoma odveč, ker se mi zdi, da se ne bo za dolgo obdržalo v glavi.


Občutek za dneve in mesece sem izgubila. Zopet.
Če mi je kdo rekel, da je februar, sem ga čudno gledala. Dokler nisem prisilno obrnila lista na koledarju in se poslovila od Večernice ter dala prostor Zimi. Ne dobesedno, ker čakam na pomlad in toploto sonca. Toplot, ne vročino. Občudujem ilustracije na koledarju.
Poleg tega sem se zavestno prepričevala, da je danes torek in ne ponedeljek. Čisto sem zgubljena.

Danes sem bila preprosto srečna. Ko sem z navdušenjem brisala prah s knjig in brala naslove.
Imam Gospo Bovarijevo v izdaji iz leta 1964 iz zbirke 100 romanov. Pa jih je samo prvih 20. Še pri teh manjkata dva in en del. Ampak ja. Čisto presenečena sem bila. Pa prav interesatne naslovnice imajo.
Čeprav smo od naštetega brali samo Camusovega Tujca in Flaubertovo Madam Bovary. Jaz sem brala še Wildovo Sliko Doriana Graya, pri angleščini. Nekoč, nekdaj. O ostalem smo samo slišali. Ali pa bi morali brati pa že tako ni bilo časa, ker nismo nikamor prišli. Skoraj nikamor.
Šele zdaj vidim, kako velik vpliv je name nardila ta srednješolska slovenščina in prisilno domače branje. Če bi to vedela takrat, bi se verjetno streznila z mrzlo vodo.
Sedaj vem s čem se bom nekoč dajala. Nekoč.


Čeprav po drugi strani pa še vedno pogrešam dve knjigi. Prvi in drugi del Harry Potterja - če kdo kaj v o tem naj se mi prosim javi. Ker res pojma nimam, komu sem jih posodila.
Ali pa če se kdo želi znebiti celotne zbirke o Potterju se močno priporočam. Samo v vednost.


Imela pa sem čas pogledati nove epizode serij. Nekje med premori. Tako, da se mi zdi zanimivo kakšni pari se pletejo ali so se napletli pri posameznih serijah. Torek je čas za Gossip Girl, 90210 in Pretty Little Liars. Samo Housa sem pogrešala.

Citat za popestritev dneva. Kadar poštnina stane več kot sam izdelek.

Katie Herzig – Hey Na Na