Dušbeg

Lahko ti že navsezgodaj pokvarijo dan. Takšni profesorji, ki so egocentrični in se tako nosijo naokoli, da mislijo kaj so in potem ti odgovarjajo na emaile, kot da si zadnji izmeček na svetu. Res hvala...
Že tako nimam čisto nobenega veselja ali pozitivnega mišlenja o tem faksu in potem mi še bolj zbije, kar je sploh še ostalo.
Najrajši se nikoli več ne bi prikazala tam.


Ampak na srečo je potem vsaj moj mali kosmatinec prišel do mene. In mi z navdušenjem pokazal, da bi šel ven. Pa je bil svet takoj drugačen.
Kakšno veselje znajo psi prinesti. Čisto tako mimogrede.
Pa sva izkoristila dan in se odšla namakat v bližnjo reko. No, Ron je navdušeno skakal, jaz sem samo uživala v navdušenju in metanju palice v vodo.
Koliko veselja. Človek sploh ne more verjeti. In to znova in znova.


Palica povzroči veselje. Valjanje po mivki pa evforijo. In potem iz labradorca za nekaj trenutkov nastane še en mešanec z ovčarjem. Ko se zmoči pa je spet moker črn pes.


Ko se vrnem domov pa spet zapadem v rutino v katero sem se ujela v zadnjih dveh dneh. Popolnoma nič mi ne gre od rok.

Kylie Minogue - Heaven and Earth

Kroglasta funkcija

Nekje na poti domov. V napol zamišljenem stanju, se je pred menoj pojavila oranžna vrečka. Pred menoj se je pojavila Urša Jerkič. Vsebino svoje torbe je nič kaj sramežljivo razkazovala širni Ljubljani. Pardon vrečke. Potem pa je v križišču izginila v drugo smer.
V njeni roki se je pozibavala druga modna pregreha novodobnih modnih blogerjev. Jil Sander plastična vrečka/torba.
Pod prvo štejem Candy bag, Furlino prozorno barvasto plastično torbo. Če se vam sploh sanja o čem vam pripovedujem. Ne bom pa se spuščala kako neuporabni se mi ti dve vrsti torb zdita in grozno dragi. 130€ za plastično vrečko. Resno?
Sedaj sem pa pokvarila cel trenutek pripovedi.
Sicer je pa to čisto včerajšnja novica. Da se Ellina kolumnistka sprehaja s kričeče plastično vrečko po Ljubljani.




Tole je bilo čisto preveč podatkov o Ljubljanskem utripu ulice. Sedaj se vračam k sebi.
S prevozom zjutraj. Z obupanim izrazom na obrazu, ko sem poskušala slediti, ko bi vedela čemu.
In ja, šele ko obupaš se zgodi. In asistentka za matematiko se na koncu po pol ure čakanja končno prikaže. Ko smo rekli, da bomo šli rajši na kavo. Pa nič.
Ah, ta faks. Kot miška sem se hitro počasi izmuznila.

In malo manj kot debelo uro potem čakala na vlak. In že nisem vedla, kaj bi sama s seboj. Noge sem stegnila. Pokrčila. Naslonila. Nabasala sem se na steno. Se odmaknila. Pograbila knjigo. Malo brala. Malo poslušala ljudi, samo noben ni pretirano govoril. Malo sem prazno strmela pa sem bila doma še prej kot bi si mislila.
In si naredila okusno kosilo. Lepo v miru in počasi. Ker za večerjo sem dobila palačinke. In se jih občutno prenajedla. Za danes.

Zavrtela sem si nov del serije in si rekla, da bo jutri nov dan ter se odrinila naprej.

Kelly Family - Ares Qui

Prekleta okna

Preklela sem Windowse. Preklela sem Microsoft in še Billa Gatesa zraven.
Čisto nič. Res čisto nič normalno ne dela na teh "oknih". Sam prepih je. In nikakor se jih da nadgraditi ali pa zamenati za nove. So ravno takšna, kot tista, ki se zračijo še kot te ni doma. Ker takrat nastane še večja štala.

Tipkarski stroj si bom umislila ter polaroid in bom živela srečno do konca svojih dni brez elektronike. Še vedno mislim na pisano Diano F+. Z instant hrbtom.
Ampak to tako ali pa tako ne funkcionira, saj si prisiljen sodelovati s sodobnim načinom življenja.

Luna je sedaj polna in še vedno zija iz istega mesta kot včeraj. Le da je žareče rumena. Oh, luna.
Poleg tega pa sem tak bloker, da človek komaj verjame. Da jaz komaj verjamem.

Meseci, katerih število izrečeš na glas, ko so še na začetku - se zdijo grozno dolgi. Ampak, ko je enkrat mimo in gledaš nazaj, ne veš kdaj je pravzaprav minilo.
Ja, Američani so uradno nazaj. Tako uradno, da sem namenoma naletela na njih na Čopovi. Za nekaj dobrih minut.

Hurts - Stay

Nekje sem zgubila vso motivacijo. Da bi naredila tisto kar bi bilo potrebno. Da bi se lotila česarkoli. Za karkoli, na primer faks.
Ne, jaz cel dan odsotno preživim in niti ne vem kaj počnem.


Skrila bi se pod 'kovtr' in tam ostala.
Zakaj človek preprosto tega ne more narediti. Počakati, da mine.
Ker že tako ali tako dovolj čakamo, kaj bo še en trenutek več. Kaj bo to v življenju polnem čakanja.
Kaj pa, ko ne veš kaj čakaš? Ali pa kaj, če ne dočakaš?
Kaj pa potem?


Luna spet dobiva polno obliko. Kako hitro se je premaknila iz enega konca okna na drugega, ne vem.
Samo vem, da bom morala v Ljubljano zjutraj in uro in pol preživeti pri najbolj butastem asistentu, ki je poln samega sebe in samo teži svojim kolegom. Če ni to čisto veselje...


Zakaj ni preprosteje?

Moje misli niso sposobne sproducirati popolnoma nič. Morala bi napisati svoj del seminarske, pa je pred menoj še vedno prazen dokument.
Nisem sposobna narediti prav ničesar.


Vse, kar je dalo še kanček življenja v mene je to, da so Američani nazaj.
Pa dejstvo, da bo kmalu tu sobota.


Dve mali prisrčni bitji, ki sta s sprehoda prišli popolnoma umazani. In sta iz črnega in belega prešla na rjava.
Kako zabavni so ti ujeti odnosi med njima. En bolj navihan kot drug.

Poleg tega smo si pa po kosilu privoščili današnjo sladico s kepico vanilijevega sladoleda. Omamno.

Chicago - Mr. Cellophane

Pridih mornarske

Izlet v Avstrijo. Celovec.

Fino se je peljati. Malce na izlet. Čez mejo, ki se zdi zabrisana.
Na obetavno sončen dan in nepričakovano polne ceste proti Ljubelju.

Adidas outlet. Človeku se začne blesti od treh črt. In priznam, sem se kot pristaš tega. Teh treh črt.
Ljudje so na pult pri blagajni polagali cele kupe oblačil in obutve.
Ob dejstvu, da je vsak prišel ven z vrečko in da je bilo polno ljudi, sva bile sami nad seboj presenečeni, ko sva se vrnili proti avtomobilu z vrečko.

Ljudje imajo kar precejšne težave s speljevanjem v klanec.
Res precejšne.
Pravijo, da se je včasih učilo tako, da so dali jajce pod gumo ali kakšen krhek, vreden predmet. Potem je bila vsaj motivacija.

Nakupovalni center v središču mesta se mi vedno zdi tako velik, ko stopim skozi avtomatska vrata. Toliko trgovin. Toliko ljudi, ki mrgolijo sem ter tja po nakupih. Še kakšnega psa lahko srečaš.
Zajčke so imeli. Takšne, ki so se s korenčkom vozili na vlakcu smrti. Takšne, ki so se v košaricah vozili naokoli na kolesu. In takšne, ki so se z vlakcem vozili okoli korenčka. Prav prikupno.
Naokoli pa je vse dišalo. Po prihajajočih praznikih.

Se izmučiš po vse telovadbi preoblačenja cunj in gledanja za zanimivimi stvarmi.
Sem pa dam prinesla fine stvari.
Slamnik z rožico. Sedaj se lahko mirno skrijem pred soncem in klimo.
Kopalke. Ki spominjajo na mornarske. Takšne enodelne. Meni se zdijo naravnost prikupne.
Uro. Tikajočo uro. Za okoli vratu. S pridihom starinskega.
Rožnato aktovko. Prikupna reč. Po katero sem s vrnila. S cvetličnim vzorcem.
To imam sedaj razstavljeno na mizi.

Predvajanje glasbe je bilo pestro. Upravljano s pomočjo daljinca in moteno s strani pomešanih frekvenc. Na koncu pa presedlano na CD s slovensko glasbo.

Ikea. Zdi se mi, da sva šli rekordno hitro mimo vsega. Pa saj ne da bi bila to slaba stvar, samo zgolj opazka.
In videla sem živega kuharja v eni izmed razstavljenih kuhinj. V šoku sem bila.
Dejansko je človek poskušal nekaj kuhati. Tak v predpasniku in kuharski čepici.
Saj pravim, da imajo najboljši način kako predmeti dejansko funkcionirajo v prostoru.
Samo vzklikala sem lahko v smislu - to bi imela. In ko bom velika...
Čeprav bi imela tako lepo belo kuhinjo. In bi pekla pito. V obleki v stilu 50ih ter z biseri okoli vratu. Bisere imam. Model za pito sem si ravno pridobila. Obleko v tem stilu sem pa videla v Pimkie-ju samo se mi zdi, da je bila malce precenjena.

V Ikei imajo tako prikupne stvari, da bi kar vse odnesla domov. Ampak sem vseeno prinesla najbolj prikupno termovko. Pladenj za pite ter tisto lopatico, ki si jo ogledujem že tako dolgo.
In mesne kroglice so nekaj, kar moram iti jesti, ko sem v Ikei. Čeprav sva danes končali še s sladoledom za sladico.

Čaj iz gozdnih sadežev za lahko noč.

Misty Miler - Evergreen Love

Jablana v lončku

Ko v petek malce pospiš, to izpade kot najboljši dan v tednu.
Ko ni faksa. Ko ni prevažanja sem ter tja. Samo en lahkoten petek.

Imava drevo. V lončku. Upajmo, da bo raslo.
Na s soncem obsijanem vrtu. Posajenem s takšnimi in drugačnimi rastlinami, ki vzemajo dih. Ki cvetijo v najlepšem razcvetu.

Danes sem videla pomlad. Ne, danes sem se zavedala da je pomlad. Tako za res, drugače se tega zavedam že nekaj tednov.
In Bepanthen bom začela nositi naokoli.

Shranjujem si vse kar je lepega. Ter pospravljati sem nehala na stopnji, ko sem prah obrisala s knjig na knjižni polički. Počasi sestavljam vse. In povečujem zbirko. Čeprav je tista zame neprecenljiva še vedno v škatli. Otroške pravljice in slikanice pa pod omaro.
Morda bom imela nekoč knjižno omaro. In bom vse potegnila na dan in jih občudovala in prijela v roko.
Rada večkrat gledam, berem iste stvari. Ker sem vedno znova presenenčena in pozabim male malenkosti, ki me razveselijo.

Za en sam trenutek pa mi je v spomin skočila Praga. Ko smo bile v grajskem parku na vrhu hriba in sem zrla dol na celotno mesto. Ostale pa so uživale v senci/soncu na klopci.
Točno ta občutek mi je skočil v glavo. Čeprav ne vem, od kje se je prikradel in zakaj je prišel. Samo zasidral se je in ostal za trenutek. Dokler se ni vtisnil. Potem je odštel.

Praga - 20.9.2010

Lahko se vsakič znova čudim, kaj je narava sposobna pričarati. V od oblakov črnem dnevu obsvetljenem s soncem. Prave male trenutke lepote. Ki se pojavijo ob sončnem zahodu.
Stoj. Opazuj. Občuduj.

Izvedela sem, da se lahko dobi Diano Instant. Oh.

Malo toplega zeliščnega čaja na mrzel večer. Mmmm.
Čas se ustavi. Razpoloženje se dvigne. In nasmeh na obrazu se razleze.

Empire Of The Sun - Walking On A Dream

Populacija lisic in zajcev

Dejansko smo prišli med matematiko do populacije zajcev. In posledično lisic. Saj se je stvar s tem zakomplicirala.
Oh, s kakšnimi stvarmi se ubadamo. Resno?
Seveda, da smo vsi pogrnili teoretični del, če ga pa noben ne razume. Tudi, ko se trudi pojasniti.

Še en dan preseden na predavanjih. Oh, kam leti vse to.
Kot so vsa drevesa ozelenela kar naenkrat. Še vedno ne dojemam.

Čez Ljubljano se je fino sprehoditi, ko te obdaja toliko zvokov. Prijetnih in malo manj. Začne se z zvokom avtomobilskih motorjev. Speljevanjem. Potem je vse naokoli čeblanje ljudi. Pa pesmi pri Nami. Prometna Slovenska. Glasna Čopova. Tisti podhod, ko greš mimo MGL-ja, kjer je vedno glasba. In čist tišina, ko se iz Nazorjeve zavije na Ajdovščino. Tam je popolna tišina v središču Ljubljana. In potem nekaj metrov naprej spet običajni vrvež mesta.

Tam naslonjena na steno vlaka končam zatopljena v branje.
Cvetovi magnolije ostajajo odprti. In svetloba sosednje hiše jih ne osvetljuje več, ko se za njimi kažejo temni oblaki noči.

Blogger/blogspot je postal zanimivejši. S funkcijo kartic, mozaika in podobnih zadevic.
konoczaspi kot mozaik

Middle Of The Road - Chirpy Chirpy Cheep Cheep

Mrzel mraz

Blazno fino je pisati, ko se ti zdi da nimaš čisto nič za povedati.
Saj se razume sarkazem.

Čutila sem mraz. Še sedaj ga, pa se skrivam pod dekco. Poleg tega pa me je veter odnesel s seboj.
Čeprav je bilo včeraj hujše, ko sem komaj lahko odprla avtomobilska vrata. Po nekaj poskusih je uspelo in vsa zadihana sem se usedla v notranjost. V varno zavetje. In poslušala pljuske kapelj ob streho.

Danes pa sem samo premraženo stopicala naokoli v napol črnih balerinkah. Ker sem gledala vremensko napoved, a nisem videla prav ničesar. Sploh nisem pogledala.

Naša, no naša sosednja hiša je tako vintidž. Z magnolijo za njo je čudovita. Z zeleno in rožnato ter zarjavelo ograjo. In gorami za kuliso.
Kaj bi si človek še želel?

Precej pestro je bilo pri nas. Psiček je dobil novo ležišče zunaj in je cela družina sodelovala. Vključno z vsemi starimi starši. Tolklo se je. Merilo. Polagalo plošče. Kopalo. Nakladalo. Računalo. Vse.
Ampak prevoz od točke A do točke B s "šajtrgo" pa je najbolj zabavna stvar.

Prebrala sem najboljši stavek: "Mnogi tekajo za srečo kot raztresenec, ki išče svoj klobuk - pa ga ima v roki ali na glavi."

Theory Of A Deadman - Heaven (Little By Little)

Špageti z bučkami

Če začnem znova.
Facebook je pravo čudo majhnih malenkosti, ki usmerijo tok misli drugam.

In vse tiste objave, ko pošlješ človeku zasebno sporočilo z odgovorom - mirno prezrem. Razen ene, ki je vsebovala nekaj preprostih stvakov. S težo.
Ali bi dal kdo roko v ogenj zame?
Bi kaj spremenil na meni?
Bi me bolje spoznal?
Bi me objel?
In še nekaj drugih. Ampak zanima me, če bi me zanimalo vedeti.
Samo koliko resnice bi skrivali takšni odgovori? In koliko bi jo razkrivali?

Tako zgolj mimogrede.

Začnem znova zato, ker sem že potipkala celo stran teksta pa se mi je zdel preveč nenavaden. Čeprav bo nakoncu vseeno pristal v objavi.

Bučke s špageti. Še malo pa bom dobila preveliko količino zelenjave vase. Čeprav mi ravnovesje drži skodelica čokoladnega pudinga. Ob Pokemonih.
Prav tako študenstko. Prvo, ne zadnje.

In pridno rečem kakšno, ko na koga naletim. Tudi, če dvakrat.

Saj so družbena merila tista, ki povzročajo fustracijo. Vedno pa sem na koncu največji problem sama sebi. Če bi lahko kljubovala sebi, ne bi bila v takšnem položaju.
Če bi se lahko prepričala, da ni tako, bi bilo vse lažje.

Sama si delam utvare. Sama si ustvarjam lažne podobe. Vse zgolj zaradi družbe v kateri živim. Zaradi podob, ki jih videvam povsod. Zaradi tistega, kar hočem čutiti, ko sem popolnoma prazna znotraj.

Zdi se mi, da izgubljam bitko s seboj. Da tonem. Da bom nehala upati.
In ko izgubim upanje, takrat ni več poti.
Nauči me sprejemati. Nauči me zaupati. Nauči me...

Kje sem naredila napako? Kje sem zašla iz poti?
Kaj lahko popravim, da bo ustrezalo.
Kje sem izbrala napačen korak in obrnila stvar na glavo.
Težko je gledati in se počutiti kot največje teslo na svetu.

In kje lahko vse popravim? Da bo prav.

Noč pade. In čaka nov dan.

Boyzone - No Matter What

Nazaj

Omar!
To je prva stvar, ki je bila danes zapisana v beležko. Ker je odmeval po avtobusu na poti v Ljubljano s svojo pesmijo z letošnje Eme.

Med vajami sem kričala. Zgolj metaforično. V sebi.
Tako fino to prekrijem s pogovori o čezcesto se vozečem smartu.
Če me bo še kdo kaj vprašal v faksu, ga bom prezrla. Ali pa bom kričala - obupno je!
Še nobena stvar me ni tako nervirala.
Če imaš kaj ustvarjalnega v sebi bodo to zatrli že v prvem koraku. Poteptali in izmaličili. S tako radostjo, da ji ni para.
Samo računaj!
Ne razmišlaj!
Prepisuj podatke!
Poslušaj nepotrebne informacije!
Grej sedež v predavalnici!

Vsaj na blogu se lahko izživljam, če od mene ni nikakršnega znaka. In ne, tudi za pričakovati ga ni.
Jaz živim notranji svet. Jaz živim tam, kjer je svet narejen iz spominov, občutkov. Ne tukaj.

Ko se zasanjam nekje, sredi Ljubljane. Popolnoma odstona. Popolnoma neprisebna. Pa se najde ena 'teta'. Vzeta čisto izven konteksta. Ampak se je tako dobro zlila z vsem "dogajanjem", s tokom misli.
"Saj veš, da take sanje ponavadi ne pomenijo tistega, kar predstavlajo."
Moje misli so pri tem spustile en velik - 'a loh?' (op.: "A lahko!?")
In mi je pokvarila tako fin moment.

Sem pa vsa tresoča se stala pred mojimi kolegi in razlagala o formatih paprija. Pardon, poskušala razlagati. Pojma nimam, kaj pa je dejansko prišlo ven iz mojih ust.
Pa še prepogibati sem pričela papir. Še toliko bolj fino. Ko so bili že vsi naveličani ter čakali na takojšen konec.
Pa sem dobila sladoled. Hvala.
Ker sem dejansko prepogibala papri. In hočem klobuček. Rabim ga. Pudra ne nosim. Kremi pa ne zaupam popolnoma in ne, ne bom spet zapečena. Skrila se bom. Če ne bom začela z dežnikom okoli hodit! S takšnim čipkastim, takoj ko ga najdem.
To bi bila pojava.
Moje oči se še vedno ustavlajo na sliki Moulin de la Galette na moji levi in opazujejo klobučke. Čisto nevede se mi zdi tak pariški. Tako podzavestno se je prikradel v moje misli in na plano izbruhil, ko seje videl pred seboj.

 

Narezek sem ustvarila. In dodala zastavice. Tako pepermintaste. Čeprav so bile samo dodatek. Fin trenutek ustvarjalnosti.

Danes je vse tako italijansko s francoskim privdihom.
S francoskim filmom. Une suite pour 2.

Zucchero - Senza una donna