Pol leta kasneje - Dinozaver

Kaj, ko po pol leta na odru zopet uzreš Dinozavra?
Kaj takrat?

Zdelo se mi je, kot da lovim zadnje sekunde, ko sem se s hitrimi koraki in premočenimi čevlji sprehodila čez polovico mestnega jedra. Malo zasopla z dežnikom v rokah. Tempirala sem sama sebe. Noben me niti ustaviti ne bi mogel.
In naenkrat sem vstopila v stolp. In se je čas ustavil.
Prišla sem do sape in pred seboj zagledala tri rumene postave. Kot bi vstopila v sanje. V tiste, ki sem jih sama spisala. Bil je tako nadrealističen trenutek.
Potem sem padla nazaj v realnost, ko sem iz torbe vlekla majčke in jih raztalala. Za Dinozavra in njegovega statista.
Bila sem v dvorani, kjer se je predstava pripravljala. Ponavadi sem stopila v gledališče takrat, skupaj z vso množico ljudi, ko smo čakali, da se zastor dvigne in predstava začne. Tu še niso bile čisto zares moje Postave, tu so bili le mladi igralci, ki se pripravljajo na naslednjo predstavo.
"Dinozaver" pa me je zabaval medtem, ko se je tlačil v svoj kostum.
Naslonjena na ograjo sem gledala igro z druge perspektive. Zgolj opazovalca, ki bdi nad vsem dogajanjem in gledalci.

Gremo še enkrat.

In so se zatemnile luči. Mene pa je malo stisnilo. Ne zato, ker sem vedela, da bo začel rjoveti poleg mojega desnega ušesa, ampak zato, ker je ponovno napočil trenutek, ko se je besedilo z lista preneslo v gibajočo se, govorečo in barvno obliko. Ko je besedilo zaživelo.
Ja, ne poznam svojega besedila. Sploh ne. Mislim ne vem katero stvar bo izrekel naslednjo, kaj točno se mora še zgoditi. Ko pa govori, takrat se ob nekaterih delih prav zabavam, ker to zgodbo dopolni še tista ob kateri se je vse skupaj pisalo. In se zlije v eno.
Napak, ki so jih razlagali na koncu sploh nisem opazila, bolj sem se privajala na dejstvo, da se mi zdi prav čudno vse skupaj gledati. Mislim tako, nenavadno. Kot velika neznanka je bilo vse skupaj. Skoraj kot bi prvič gledala.
Sem. Po nekem času. Kot, da se moram vživeti v ta svet. Kot, da moram ponovno slišati svoje "nasvete" in svoje besede. Rabim jih slišati. Večkrat.

In opazovala sem gledalce, ko so odhajali. Bili so zadovoljnih obrazov. Kot, da so morda nekaj novega spoznali. Kot, da jim je bilo v redu, kar so videli. Čeprav se je tisti otrok spredaj malo bal rjovečega dinozavra.
Potem se je odvalil kamen od srca in sem se udobno namestila na kavč za naslednjo predstavo.
Obe sta bili precej v skladu z mojim razpoloženjem. Ker pri drugi sem bila bolj sproščena in tudi sama predstava je bila. Živahnejša. Ampak z istim sporočilom, enako smešna. In vsi so navdušeno ploskali. Jaz pa sem se ozirala naokoli.
Zopet pri tem trenutku, da nisem verjela sama sebi, da sem to resnično napisala.
Absurd.

Z rumenim balonom in pikčastim dežnikom po zapuščenih ulicah Kranja.

Robin Thicke feat. T.I., Pharrell - Blurred Lines

Momenti in trenutki

Včasih ima zapiranje zavihkov ali programov zelo pozitiven učinek. V tem smislu, da si sprazniš glavo. Zaključiš z delom.
Zadnjič sem ugotovila to, ko sem začela zapirati okna brskalnika. Ker sem rabila nov začetek oziroma sem se rabila osredotočiti na nov predmet. Kako enostavno je to lahko. Včasih.

Kaj pa je to?

Preživiš dan, ko ugotavljaš kako najbolje prodati, predstaviti produkt. Naša mnenja so se delila, vsaka je zagovarjala svoje stališče, a skupaj smo iskale kompromise. Ali vsaj upale, da lahko ena drugo prepričamo. Nekaj je že moralo biti, saj smo na koncu prišle do ene rešitve.

Niso dnevi pomembni. Pomembni so trenutki. Še pomembnejše pa so zgodbe. Zgodbe, ki jih pripovedujemo. Ki jih slišimo. Ki jih govori življenje. Vse okoli nas so zgodbe. Takšne, ki se nas dotaknejo. Takšne, ki nas ganejo. Takšne, ki spremenijo naš pogled.

Vsi trenutki.

Slišala sem nekaj zanimivega. S kakršnimi ljudmi se družiš, takšen postaneš, saj znaš navade vsrkati, kot goba. S kakršno energijo se obkrožiš, takšno obdajaš.
S tem se mi je razjasnilo par stvari. Kar naenkrat sem dobila tisto kristalno ostrino. In razlog določenim stvarem.
Oddajaš, kar prejemaš in prejemaš, kar oddajaš. Vedno tako in nič drugače.

Danes? Malo čutim posledice, da vsi okoli kašljajo, smrkajo. Malo sem izčrpana. Malo glavobola. Malo vsega. In en počitek rabim.
Ker danes vidim Dinozavre. Povsod.

Vi pa ga lahko v soboto in nedeljo. Ja?

Norah Jones - Come Away With Me

Spletna stran KONOČZASPI

Danes sem bila v popolnoma svojem svetu. Odmaknjena od vsega dogajanja. Bilo je kot, da se je ton okolice znižal. Kot, da se je vse dogajanje izza računalnika preprosto zameglilo in bila sem samo še jaz in projekt. Pa sploh ni bilo važno ali sem doma za mizo, na faksu ali na kavču z računalnikom v naročju in dogajanjem okoli sebe.
Zaprla sem se v delovni mehurček.

konoczaspi.si

Porabila sem cel mesec za tole umetnino, ki ji sedaj lahko rečem spletna stran. Ravno danes sem izkoristila zadnji dan in zadnje minute mesečne preizkusne različice. In tukaj je.
Spletna stran KONOČZASPI.
Narejena z vztrajnostjo, s persistenco. Ta beseda mi kar skače v mislih.
Skratka predstavljam vam moj projekt. Unikatne ženske športne majčke. Z ilustracijami. In vzorci v različnih barvah.
Zakaj?
Ker si vsak želi nekaj malo drugačnega, predvsem ko jim ponudiš možnost izbire.

To je to. To je bil moj dan.

Eminem feat. Rihanna - The Monster

Kravce past

Učimo se nove terminologije, vsak dan. Sploh, če se spogledava med seboj ker nama niti najmanj ni jasno o čem govori. Nimamo še nobenih takšnih izkušenj, da bi lahko vedeli za kaj se gre.
Ampak smo pa imele tako dolg klepet o vsem mogočem, da so nas vrgli iz lokala ven, ker je bila že toliko ura, da se v Kranju vse zapira.

Pa smo šle vse zaklepetane proti avtomobilu, kjer sta bili ena bolj kot druga v en glas navdušeni nad malčkom, ki je kot pozabljen stal na parkirišču.

Jutro je prišlo prekmalu. Vedno pride.
In iz tople udobne postelje se je vsak dan težje pobrati.
Predvsem, ko prištejem še trenutek, da se malo pocrkljam. Za tistih pet minut.

Osredotočena sem na nekaj projektov. Glava je polna misli in načrtov. Na mizi imam vsaj tri beležke, vsako za drug projekt. Na računalniku imam odprta dva programa in potem si vzamem tiste pol urce za pavzo, pa takrat čisto nevede vadim angleščino z gledanjem dela serije.

Mandisa - Overcomer

Zadnji hlapi

Zjutraj si ob delu izpišem listek s štirimi stvarmi, ki so mi za ta dan ostale. Štiri besede razporejene na površini malega lista.
Pa sem jih izpolnila?
Začuda sem bila tako zagnana ali pa resna ali pa kakršnikoli opis že ustreza temu dejanju, da sem naredila tri od štirih. Ponavadi si samo izpišem.
Tako, da si vse skupaj štejem v uspeh. Uspeh za nedeljski dan. Tista zadnja stvar so teksti, ki se pišejo že nekaj časa in se preprosto ne sestavijo skupaj, tako da temu že na pol oprostim.
Zanimivo je, da se mi v zadnji fazi zatakne pri tekstu, ko bi človek že pričakoval, da bo to najhitreje steklo mimo, pa ni res. Ker ko se mi enkrat zatakne, potem rabim nekaj časa, da se blokada odstrani. Ta pisateljska blokada je čisto resnična stvar.
Bo že.

Tale nedelja ni bila skoraj nič kaj dosti manj produktivnejša kot je bila včerajšnja sobota. Mogoče samo malenkost manj, ker smo si vzeli čas za našo vsakonedeljsko partijo ali tri.
In smešni so bili, ko so me vsi nestrpno čakali, da sem prišla izpod tuša. Jaz pa sem samo debelo gledala.
Ko smo končali enkrat po oddaji, kjer sta mati in hči razpravljale o zgodovini televizijskega vodenja Miše Molk, sem se usedla v avto in odpeljala proti Ljubljani. S tem, da sem videla tisto črtico, ki mi kaže raven bencina, že skoraj na ničli. Pa je bil žejen fante.
Pa je bil zopet trenutek, ko mi je prišel odpret vrata in od tam naprej je bil večer čudovit.

Jars of Clay - Inland

Ovira na cesti

Nisem si vzela niti pet minut časa ta današnji dan. Dobesedno.
Dopoldne skoraj takoj, ko sem vstala in prišla k sebi sem začela z delom. Dve ure na straži. Ko sem končala s tem, sem oprala in "zglancala" avto, da se sedaj sveti. Potreboval si sončna očala, da si lahko gledal vanj.
Ko sem končala s pranjem avtomobila, sem pekla piškote. Tiste od zadnjič smo snedli takoj.
In še preden so se vsi piškoti spekli, sem že pomagala pri peki pice. Trije smo se drenjali v kuhinji in po luftu metali testo.
Ko sem končala s pico in piškoti sem bila še eno uro na printu. Potem pa je bila že pol šestih in sem bila že na cesti, ker sem bila ob šestih zmenjena v Ljubljani. Pridni sva bili, da je bilo kaj, ko sva elemente prestavljali sem in tja po zaslonu. Sobota zvečer in "girls night in", če so že tudi fantje pridni na drugem koncu Slovenije. Tudi dekleti sva si vzeli to soboto čisto delovno in nekaj finega ustvarili.
Komaj sedaj pa sem prišla domov in vidim samo še posteljo.

Pridne.

Ta dan je bil brez predaha, kot zgoraj napisano.
Na sredi avtoceste pa je ležala mrtva, povožena ovira.

Beyoncé - Love On Top

Slab zrak in glavobol

Tale današnji petek mi ni najbolj po godu.
Zbudila sem se z rahlim glavobolom in v torbico vrgla aspirin in šla na cesto. Dve uri kasneje kot ponavadi. Ne vem zakaj se jim je zdelo tako fino, da bi imeli v petek kasneje.
Današnje cestnoprometne informacije bi lahko rekli, da so brez posebnosti. Noben me ni prehiteval, nobenih traktorjev nisem srečevala, noben me ni zaparkiral. Že neverjetno. Sem pa dobila lepo želje v obliki misli, da naj upa, da me ne zaparkirajo danes. Pa me niso. Tralala.
To si bom sedaj vsak dan posebej štela v dosežek. Živim za majhne dnevne dosežke. To je to.

Predstavljaj si biti v računalniški učilnici z glavobolom in strmeti v monitor. Obol.
Kako sem zdržala tiste tri ure, ne vem. Spomnim se samo, da sem sklenila, da grem domov, si prikimala in v naslednjem trenutku, smo vsi prisotni pakirali svoje računalnike.
Do doma sem imela še družbo pa sem bila en dva tri doma.
Videla pa sem samo še posteljo in temo in nič drugega. Za nekaj časa me ni bilo na spregled.

Potem pa sem se sprijaznila z dejstvom. No, skoraj, ker sem vzela še en tablet in se posledično vdala v usodo. Nekako.
Nič pametnejšega kot serije na današnjem sporedu in Moj dragi zmore za popestritev petkovega večera. Vsi ostali pa so odšli "žurat".

Warrant - Cherry Pie

Antropomorfizem

Sedaj imam na voljo le še novice in prigode iz Trzina.
Današnje so sledeče. Zopet so me zaparkirali. Z vseh štirih strani je bil moj malček ujet. Ne vem kako je tistemu spredaj uspelo parkirati na pločnik, ki ga drugače sploh ni. Za mano je bil en avto in dva ob meni. Lahko sem samo v nebo izgovorila: "A me zajebavate?"
Sošolkin avto je bil tisti na desni in na srečo je moj malček ravno prav majhen, da sem ga odparkirala še iz tako težavne zagate.
Ampak… resno!?

Čisto nepričakovano sem danes predstavljala v angleščini. Če že nismo bili tako pridni in prišli pripravljeni na predavanja, mi je to uspelo nadoknaditi kar tam. Tisto o "najljubšem" fotografu. Sem našla fotografa po imenu Martin Useborne. Z zelo zanimivim konceptom, "artist statementom". Projektom, ki izraža toliko emocij. Projektom, ki ima v ozadju zgodbo.
The Silence of Dogs in Cars.
No, kar naenkrat sem ta njegov koncept predstavljala v angleščini pred vsemi. Še sama nisem točno vedela kako, ampak moji možgani so kar preklopili na angleščino. Zanimiv pojav.
Potem pa se je zapletel jezik in ugasnil računalnik. Naenkrat.

Mehiška. Remi. Komentiranje čez zapuščanje sedeža.
Če ne drugega bom pa kakšen mail kam poslala, pa bo.
To je sedaj čisto nepovezano. Naključne stvari dneva.

Imagine Dragons - Demons

Samospoštovanje do tebe

Prehitiš tovornjaka v krožnem. Sedaj, ko sem naštudirala dvopasovne krožne sisteme in nekaj sto metrov naprej končam za drugim tovornjakom. Ta je vsaj držal lepo hitrost. Tako, da je moje povprečje zopet padlo na 3,2. Potem pridem za traktor. Ga prehitim. In glej ga zlomka danes vesolje zbija šale na svoj račun in sem se začela smejat, ko je bil manj kot kilometer naprej naslednji traktor. Saj mi ni preostalo veliko, kot da mu sledim skozi naselje. Skozi naselje je šlo brez problema, malo mu je zmanjkalo izven, ampak takrat so se drugi vozili za njim.
Če si malo zen med vožnjo, je svet bolj prijazen. Promet teče lepše. Je življenje tisto eno malenkost preprostejše.
Vsi bi potrebovali takšne dneve.

Saj je šlo tudi vse ostalo čisto fino. Čeprav so vsi ves čas samo pogledovali na uro in čakali na prvo priložnost, ko se lahko izmuznejo. Ko se podpišejo na list in izginejo. Če že pridem v Trzin bom tam toliko časa, da vsaj izgleda kot da se je splačalo.
Pa čeprav imajo dnevi zadnje čase premalo ur in prehitro minejo. Zvečer pa izmučena padem v posteljo in se želim eno malenkost dlje zjutraj zadržati v postelji.
Sploh, če se prikradejo blazno luštne sanje med zvonjenjem budilke in prvega dremeža in potem, ko ugasnem vibrirajoč mobitel za hip zatisnem oči, da bi dobila tisti občutek in podobo nazaj pred oči. Ampak izgine. Izgine s svetlobo dneva.

Čaj. Klepet. Moste. In potem domov.

Kako odkriješ svojega "najljubšega" fotografa? Že nekaj par uram klikam po tem svetovnem spletu, pa nisem nad nobenim prav preveč navdušena. Kaj pa sedaj?

Tako že malo luštno. A ste že videli tisto dojenčico, katera je popolnoma ganjena ob maminem prepevanju?

Sara Evans - My Heart Can't Tell You No

Dobrosrčna

Danes sem si dala duška. Danes sem se razkomotila čez dve mize, pa čeprav nas je bilo pet za mizo za šestimi mizami in z veseljem ustvarjala čez vse. Z vsemi barvami, barvnimi podlagami. Pisala sem svoje ime. Dvajsetkrat, petindvajsetkrat. Čeprav ne verjamem, da sem dosegla zadnjo številko. Bilo pa je res tam okoli dvajset. In poleg imena sem risala še simbol. Narisala sem srce. Srce samo z obrobo. Samo naokoli. Nič v sredi. Takšno srce. Dvajsetkrat. Ali kaj takšnega. V različnih barvah, občutkih. Potezah in odtenkih.
Zakaj srce? Ker včasih ne počnem vsega z glavo. Intuitivno. Če dam sebe notri v projekt, to pomeni, da dam svoje srce notri. In ko se to zgodi, nastane nekaj lepega.

Pisanje z desno roko je najbolj nenaravna stvar. Danes sem malo mučila samo sebe. Ko sem dokončno obupala pa sem končala z eno roko, ki je bila poškropljena od belega akrila in z drugo, ki je bila črna od oglja. Zanimiv kontrast.

Mazano.

Danes sem spoznala četrto generacijo Američanov, ki so sedaj tukaj. No, ne vse, samo eno. Oziroma dve sem videla, vendar sva se z eno srečali že lansko leto. Če je kaj, sem še vedno samo osupla nad tem koliko strasti imajo do neke teme. Kako žarijo, ko pripovedujejo in kako imajo vedno "pripravljen" odgovor na vsako vprašanje. Ampak smo kramljale ob čaju.

Piškoti. Muhast tiskalnik, print in zelo pridne sošolke.
Za vse ostale pa še vedno ostaja vabilo na predstavo Dinozaver. Prihodnjo soboto.

House of Love - I Don't Know Why I Love You