Teden naokoli v Egiptu

Ko je vse vključeno, je vse preprostejše. Tri obroki, koktejli ob bazenu in v lokalu po večerji. Restavracija z odličnim razgledom, na plažo, na morje.
Sicer je začelo drugi dan že pihati, ampak sva preživljala. Jaz ob branju na sončku, oziroma v senčki ob bazenu.

Naslednji dan pa sem snemala, da sva analizirala kako se obrniti okoli svoje osi in se peljati naprej.
Izkoristila sva nekaj možnosti, ki so se nama ponujale.
Z lokom sva strejala in zdi se mi, da nama ni šlo slabo. Prav zabavno je bilo. Vsak dva strela in potem iskat puščice in zopet strel in znova in znova, kar nekajkrat.
Bila sva na masaži. Jaz sem imela tako z zeliščnimi blazinicami ali kako bi to opisala, katere so bile prav prijetno vroče. Čista sprostitev po jutranji "adrenalinski" vožnji skozi puščavo.
Saj sem rekla, da je to čisto pravi dopust, da bom domov prišla čisto sveža.

Tudi za puštolovščino je bil čas. S štirikolesniki po puščavi.
Zabavno, res zanimivo.
Dejansko sva imela "privat tour", ker sva se ta dan samo midva odločila za takšno dogodivščino.
Priznam, da sem prve pol ure mislila, da mi bo palec na roki odpadel in niti nisem imela več moči, da pritisnem na gas, ampak potem sem pogruntala boljši sistem in sem se naslednjo uro in pol zabavala.
Peljali smo se skozi puščavo, katera je bila včasih morje, kar je bilo vidno preko fosilov, ki so ostali. Kamorkoli si se obrnil si lahko v skalah zagledal sledi in odtisne nečesa, kar so bile včasih školjke in korale. Danes pa kamni in skale.
Neverjetno kako se narava spremeni.
Čez puščavo, skozi kanjon navzgor za fotke in zopet nazaj. Vodič Mohamed, če sem ga kako napačno poimenovala se opravičujem, ampak zdi se mi, da je bil Mohamed, kot vsak tretji. Skratka ta vodič Mohamed je imel že vse naštudirano. Stala sem z iztegnjeno roko, ko je on prav posrečeno fotografiral kot, da držim skalo. Potem sva skakala nad vsem svetom. Ampak nekaj je uspelo po tretjem poskusu.
Pri beduinih smo se ustavili na čaju in šiši. Ko je otrok, kot vsak drug, okoli letal z mobilnim telefonom in se igral.
Polna peska sva se vrnila v štab in od tam nazaj proti hotelu.

Puščavske dogodivščine.

Jaz sem izkoristila čas za eno osvežitev v bazenu. Za malo pavze in potem še en koktejl ob bazenu. Pred masažo.
Vse skupaj je bilo že kot z neke druge zgodbe, z nekega filma. Ampak resnično je bilo. Tam pred nama. To kar vsi ponujajo.

Včasih je pomembno kako se zjutraj zbudiš.
Če sva že bila tam je bilo potrebno izkoristiti čas za wake-anje. Mene sicer niso uspeli prepričati, sem se pa prav ležerno namestila na ležalnike in se lotila risanja v skicirko. Nekaj za nalogo, nekaj zame. In list so počasi prekrivale vse hiške, ki so bile tam pred menoj.
Kookse, One Republic in Kings of Leon so vrteli. Začudena sem bila. In navdušena.
Na kosilo sva uletela v zadnjem trenutku. Ko sva si samo še naložila hrano in potem so vse skupaj pospravili in pripravili za večerjo. Ampak je uspelo. Po vsem čakanju in preračunavanju koliko časa imava in ali nama uspe.
Jaz sem vzela pavzo in si pogledala skoke. Preko nemškega programa seveda. Mogoče bi se lahko naučila malo te nemščine s katero se srečujem precej redno. Kaj pravite?

Po vsem tednu in vseh večerih v lokalu, sva končno uspela priti do praznega biljarda, da sva odigrala dve igri. Vedno se mi je zdelo, da mi gre precej boljše kot potem v resnici pokažem. Šment.

Na palubi.

V soboto sva izkoristila še eno priložnost, ki se nama je ponudila. To je bil izlet z ladjico do "hiše delfinov" in snorklanje. V resnici tega še nisem počela, čeprav sem. Ko sem bila majhna.
Skratka malo sem imela morske bolezni, ampak sem preživljala. Predvsem, ko smo opazovali delfine enkrat na desni, drugič na levi strani, kako so skakali pred nami. Izginila je tudi, ko sem se namakala v vodi in opazovala korale ter ribice pod menoj. Nepozabno doživetje, ko jata rib plava čisto blizu tebe. Ko so korale, ki izgledajo od zunaj čisto bednih rjavkastih barv, v resnici precej bolj žive in polne življenja. Vmes se je našla tudi kakšna takšna, ki je bila električno modre barve.
Čudovito podvodno življenje.
In imeli smo še en tak postanek. Kjer si lahko sredi morja stal na peščenih tleh.

Imeli so poker night, imeli so večer trebušnih plesalk, imeli so večer glasbe iz 80ih in latino glasbe. Potem pa so za zadnji večer vsi "penzionisti" zažurali, ko je bila na vrsti "živa" glasba in polno plesišče.
Midva pa sva okupirala tiste štante, ki so bili tam čez, ampak ugotovila, da sva se vsega skupaj malenkostno prepozno lotila, saj so bili zaprti. Vsi razen enega.
Saj ne vem ali je imel on srečo ali midva. Skratka na koncu sva odnesla celo vrečo in se še dvakrat vrnila. Očitno smo vsi sklenili dobro kupčijo, ko je na koncu kar dodajal stvari. Volk sit in koza cela.

Zjutraj, predno sva šla.

Zadnje jutro sva bila prva na zajtrku, ker je bilo vse skupaj tako organizirano. Prevoz do letališča s prtljago na strehi. Od tam pa čakanje za čakanjem. Vse do poleta, ki je potekal gladko. Veliko lepše kot prvi. In tudi jaz sem imela veliko več teka kot na prvem in so tisti piščančji medaljončki izginili v trenutku. Tale Austrian Airlines je res super sopotnik. Cel čas ti nekaj strežejo, ne tako kot na Ryanairu, ko ti samo nekaj ponujajo in nič ne dajo. Še prestice v obliki oblačkov imajo. Kako prikupno.
Ampak tisto kar pa nisem razumela je to, da smo preleteli Gradec, pristali v Linzu, šli dol z letala v nalivu in nazaj gor. Na isto letalo. Ne razumem tega dela, zakaj smo morali dol z letala, čez celo letališče in nazaj z avtobusom na letalo. Hecna reč.
Potem, ko smo dodobra vzleteli, smo pa že pristajali. In s postankom v McDonaldsu, sva bila v naslednjem trenutku že skoraj doma.

Kings Of Leon - Be Somebody

El Gouna

Popotovanje na drugo celino. Tudi to je nekaj, ker dejansko še nisem zapustila te naše evropske, oziroma evrazijske celine. Potekala se se po sosednjih državah, tja do Španije, Francijo sem obiskala pa Nemčijo in tudi na Otoku po Veliki Britaniji sem se nekaj potepala. En delček Evrope.

Sedaj pa sva jo mahnila v tople kraje. V Afriko.
Zanimivo je, da ko nekdo reče Afrika, ni prva stvar, da bi pomislil na Egipt, ampak na države malce nižje po zemljevidu.

No, znašla sem se v deželi stare civilazicje, kjer smo brali o faraonih in o Kleopatri in vsem kar so že oni imeli ter tistih ogromnih piramidah.
Sicer tega dela nisem spoznala, ker sva se namestila v bolj turistične kraje.

Blizu Hurgade v El Gouni. Takšnem simpatičnem turističnem naselju, kjer se človek včasih počuti, da je prišel v četrtek v Mercator ali pa v toplice.

Prav odlično je. Jaz sem si precej resno vzela ta dopust in uživancijo ob koktejlih na plaži oziroma ob bazenu. Ni hudega, prav fino. Malo odklopa.

Po zelo mučnem vzletu, se je sedaj razpletlo kot tisti gladek pristanek na letališču v Hurgadi. Bila sem tako zelo presenečena, kako smo se kar naenkrat znašli na tleh, ker sploh ni bilo čutiti, da se spuščamo. Človek je tako srečen, ko pride zopet na trdna tla. Čeprav so bili zelo prijazni na tej avstrijski letalski družbi in nas cel čas nekaj pitali ter napajali.

Uživancija na polno.

Ni se vse končalo pri tem pristanku, ampak je bilo potrebno priti čez vse ležeče policaje v mestu v malo bolj oddaljeno naselje. Na poti do hotela nama je v kombi-busu družbo delala tudi Vesna Janković. Hecno je videti nekoga, ki je bil ravno pred kratkim na televiziji, tako ko pred teboj sedi. Delovala je kot prijazna teta.

Skratka najin hotel je bil predzadnji na vrsti in ob precej večerni uri mi sploh ni jasno skozi kakšen labirint smo šli, da sva prišla do sobe.

Izredno simpatičen kompleks.
Okolica je lepo urejena, vsak se ti nasmehne v pozdrav, ko greš mimo. Ko imaš vse vključeno z veseljem skraš koktejl ob bazenu in se greš kasneje prav zabavno vodno aerobiko.

Vsemu skupaj se res lahko reče Dopust, takešen z veliko začetnico.

Velik del pri izbiri lokacije je bil odprt "cable park", za wake-anje.

Če pri nam še ni sezone, je tukaj že. In ravno pred kratkim so imeli otvoritev.

Zelo dobro urejeno, vsaj z vidika obiskovalca, ki leži na plaži ali ob bazenu in srka koktejle in opazuje dragega, ki uživa tam dol na vodi.

Najino prevozno sredstvo je postalo "tok tok". Ta naju pripelje povsod, v bližini naokoli. Trenutno sta najini smeri center El Goune in pa ta wake park. Sem se kar nasmejala ob tisti najbolj nori in najhitrejši vožnji iz mesta pa do hotela. Model, ki je peljal je celo pot še prepeval. Nasmejana sem prišla v hotel, ker drugače niti nisem mogla.

Depeche Mode - Shake The Disease

Na potep

Kovčke imam spakirane, avto je bil do sprednjih sedežev založen in greva na potep. Dopust.
Za en teden v malo toplejše kraje, da si napolniva baterije.

K da bi se selila.

Rabim malo pavze, ker zadnje čase niti ne vem več kje se me glava drži.
Enkrat cel dan pakiran. Drugič cel dan "pucam folijo". Tretji dan sem čisto zmedena, ker niti ne vem več kateri dan v tednu je.
Tako to vse gre zadnje čase. In tako hitro, da je že polovica marca mimo.
Kdaj se je pravzaprav to zgodilo?

Raztrešene po tleh.

Sokoli - Greva punca v južne kraje

Štiriinštirideset tisoč štiristo štiriinštirideset

Ta faks je vsak dan kaj drugačnega.
Predvčerajšnjim je po učilnici odmeval smeh. Predvsem, ko je bilo veliko ovc, ena pa je bila tjulenj.
Včeraj je vladala napetost in predavanja tipografije pri kateri profesor reče, da je on tako ali pa tako slikar - malo smo se spogledali in začudili.
Danes pa smo cel čas gledali na uro. Profesorica je bila prisotna na pol, ker je bila zaposlena s sestanki. Jaz sem poskušala urejati par stvari poleg in bila kar dosti na telefonu.
Še vedno pa mi ni jasno, kaj je poanta tistih računalniških medijev v oblikovanju. Očitno nikoli ne smeš pričakovati, da bi se na faksu kaj koristnega naučil, ker faks je samo zato, da podajaš teoretično podlago na tisto, kar že veš. Vsaj nekaj takšnega nam je danes razložil profesor.

Res moram vsak čas začeti pisati to diplomo.
Čeprav imamo samo trikrat na teden, imaš včasih občutek, da te izčrpajo za cel teden in še kakšen dan poleg. Mogoče sem malo izgubljena, mogoče sem malo odsotna, ampak morebiti rabim le novo zalogo energije.

Pet štiric.

Malček je prepeljal številko, kjer je bilo pet štiric na števcu. Saj bo čez dva dni moj spremljevalec že pet mesecev. Malce uživam v vožnjah po tem sončku. Kot tudi v sprehodih.
Čeprav me je danes toliko zaslepil, da sem radar videla še zadnji trenutek. Kar je bilo zelo zanimivo, saj sem pogledovala na drugo stran ceste, ko je bil v resnici pred menoj. Sicer sem se pa po omejitvah vozila, da me niti nič ni imelo za skrbeti. Samo samo sebe sem zabavala.

Vsakič je kaj zanimivega na cesti. Zadnjič mi je en Up nasproti žmigal v pozdrav in sem bila še cel dan cela srečna. Vsakič, ko srečam še kakšnega Upkovega prijatelja sem cela navdušena, kako prikupni avtomobilčiči so.

Frozen. Kako kul risanka. Takšna za večer, pod odejo, s kakšnim čajem pri roki in tem, da ti misli ponese v pravljični svet, kjer je vse čarobno. Predvsem pa snežak, ki govori. Olaf je tako zabaven komičen element. In tisti zadržan dih, ko čakaš kako se bo razpletlo, ampak se drugače kot s "srečnim koncem" že ne more. Luštno, ni kaj.

Pitbull feat. Ke$ha - Timber

)

Teden naokoli

Nič se ne oglašam. Vem.
Pisanje je zadnje čase zadnje na vrsti in to posledično pomeni, da ga potem preprosto ni, ga izpustim. Rajši sem padla v posteljo, kot da sem si vzela še tiste pol ure pred računalnikom.
In je šel teden naokoli.

Nedeljo sem tradicionalno preživela na pustni povorki na Viru.
Letošnje povorke izgubljajo na originalnosti in izvirnosti. Najbolj pristni so bili tisti zombi pirati, za ostale pa skoraj ne vem več kaj so bili. Bilo je sicer precej Kekcev. Ampak nobenih zimskih športov ni bilo ali česar tako atraktivnega.
Jaz sem se kot miška potem s košarico v kateri so bile sestavine za kosilo, odpravila naprej.
Miška je morala ponagajati mačku.
In ko smo pri miškah. Saving Mr. Banks sem si pogledala. En tak izredno simpatičen film, prav navdušena sem nad njim. Nad tem konstantnim prepričevanjem in obljubo, ki jo je dal Walt in obljubo, ki jo je posledično izpolnila gospa Travers. Miki miška in Mary Poppins.

Začel se je nov teden in Oskarji so bili podeljeni večer poprej. Ogledala sem si posnetek tekom dneva in bila navdušena samo nad Ellen. Kdo drug še naroči pico na takšno prireditev in jo potem dejansko razdeli med nominirance, ko jo vsi precej z užitkom pojedo.
Ampak to je šlo res tekom dneva, ker se je zunaj naredil lep dan in sem imela super idejo - sprehod. Ideja se je realizirala, le sonce se je skrilo. Ampak sva šla vsaj na sprehod, malo po vasi pogledat.

Naslednji dan so bili na vrsti spet smučarski skoki. No, popoldne. Še prej sem bila na predavanjih iz tipografije, ki so bili vse prej kot to. In na predavanjih o diplomi, kjer je bila sicer tema o absolventskem stažu. Očitno je boljše vzeti še en letnik, kot diplomirati.
Skratka pečen krompirček in gratiniran brokoli sta se pekla medtem, ko sem pripravljala še puranje zrezke in zabavala veliko večje številko gostov, kot jih je bilo najavljenih. Tudi kuža smo imeli na obisku. In vsi smo spremljali skoke, pa čeprav so naši vse prej kot navdušili. Še bolj kot nad skoki naših sem bila razočarana nad komentatorjema na Planet TV.

Sreda je bila odlična za martinčkanje v središču Ljubljane. Po dolgem času v centru, na čaju in na potepanju do Konzorcija. Kakšen užitek se je sprehajati med knjižnimi policami in pregledovati naslovnice. Sicer pa z veseljem delim to navdušenje še s kolegico.
In za vsako izmed naju se je našla ena lepa misel.
Brez knjig nisem zdržala prav dolgo, ker sem bila že popoldne v knjižnici.

Žafran v soncu.

V četrtek smo se dogovarjali, da bomo imeli polno sredo in četrtek prost. Poleg petka. Dogovarjanja so pristala na plodnih tleh in sedaj hodimo samo še trikrat v Trzin. Ali tako nekako.
Rezljali smo in skupaj lepili kot kakšni majhni otroci. Ustvarjali kolaže z vzorci.
Zvečer pa sem bila družba na tortici na Brionih. Materi sem delala družbo, če bi se tudi njej kaj podobnega pripetilo kot meni in sem se javila za tortico. Pol malinove in pol rahlega gozdička. Ampak nisva bili sami. Vse tete so klepetale o vseh pripetljajih.

Petek je bil tudi tak sončen in odličen za sprehod, ki sva jih pridno izkoriščala s pasjo družbo, ko sem bila doma. Potikala sva se čez vse ovire v gozdu in zasledovala srne. Lovila sončne žarke in nabirala zvončke na vrtu. Joj, koliko jih je.
Pogledala sem tudi film The Artist, ki ga imam že zelo dolgo na seznamu in je končno prišel primeren trenutek. Zelo zanimivo je gledati nekaj, kar ni več običajno med filmi dandanašnjih dni. Črno-beli in nemi. Ampak ni kaj, dobrodošla sprememba. Kjer se moraš posvetiti sliki in gibom in se lahko zgodi, da v kolikor pogledaš proč, zamudiš prizor.

Sobota je vedno nabavna. Ta je bila še takšna, da je bil dan žena in sem dobivala rožice. En rdeč nagelj, eno vrtnico v lončku, eno orhidejo. Prav res so me zasuli. In ni se kaj za pritoževati. Luštno mi je.
Zabavali smo se tudi z igranjem enke, takoj po tistem, ko so oni odigrali en človek ne jezi se in sem jaz pridno sestavljala skupaj članke in revije. Tako da je prav prijala sprostitev za igranjem ups enke in čokoladnim pudingom z malinami in piškotom. Drugič moram več skuhati, ni kaj.
Končali pa smo skupaj na kavču ob gledanju Eme. Tinkara Kovač je zmagala, Majo Keuc pa bi morali še enkrat poslati na Eurosong. Res…

Tudi za nas dekleta.

Pa je tu tudi že konec tedna, ko sem zopet v nakupovalnem centru in sem družba bratu, ki izbira darilo za punco. Pravi, da je čudno, da sem jaz starejša, ko se znam obnašati kot največji otrok. Ups.
Ampak jaz sem končala na obisku, da malo pogledam kako je, da se malo pocrkljam, da mi je fino. In že cel dan imava precej nenavadne debate. Če sem na koncu dneva prepričana, da se mi je malo zmešalo, to ne bo čist nič čudno ob letečih ribah.

Nekateri se res ne znajo muzat.

Tinkara Kovač - Spet (Round and Round)

Nisem pikapolonica

Miška. Minnie miška sem bila.
Tako malo navihana in sladkosneda. Takšna, ki se prehranjuje s krofi, bobi.

Miška pa krofi.

Presenečena sem bila samo nad tem, da sta bili obe mami prepričani, da sem bila pikapolonica. Ker sem imela pikice na majčki.
Kako?
Saj sem imela tudi ušeska in brkice ter pobarvan nosek.

Šokirana.
Skoraj tako kot sem bila ob zadnjem skoku Petra Prevca. Morala sem si vzeti malo časa, ker danes mi to sploh ni šlo v račun. Kako?
Kako za vraga so nas Nemci prehiteli. Kako smo končali na četrtem mestu in kaj se je zgodilo?
Šla sem samo pod tuš in si sprati živahno miško iz obraza, ker me je potrlo.
Ne znam si razložiti zakaj, ampak vse skupaj mi je "dol padlo". Čisto.

V sredo sem bila že zjutraj sama na čaju, ker je bilo zanj še prezgodaj.
Da sva dorekli. Toliko sva se dogovarjali, da se je v zadnjem momentu vse spremenilo. Zaradi ene poteze in enega dobrega izhodišča.
Popoldne pa sem precej po nesreči odkrila, da so smučarski skoki na sporedu. In izkazalo se je za super odkritje, saj si je Prevc pridobil srebro.

Če sem imela sredo prosto, sem bila zato v četrtek zopet zjutraj v Trzinu. Da sem poslušala ena zanimiva predavanja o zgodbah. O znamčenju in o marmeladi. Taka res luštna, a obenem zelo naporna predavanja. Predvsem zaradi vzdrževanja koncentracije skozi štiri ure. Včasih preprosto pade.

In sem ilustrirala. Četrtek je minil, prav tako petek.
Izgubljala sem se med zajci, ki so se namnožili in med mački s škorenjci.

In danes je tu sobota, ko sem ulovila tistih nekaj sončnih žarkov med enim in drugim dežjem. Ko sem bila mala miška v pikčasti, rdeči oblek in z ušeski.
Danes so odigrali Dinozavra še dvakrat, ampak sem mu morala dati prostor, da je sam zadihal. Da je živel brez mene.

Nina Pušlar - Najlepši spomin