Zadnjič na predavanjih, zadnji dan faksa

Tako luštno, kot sem se imela nekaj dni nazaj, mi že dolgo ni bilo.
Če so izrazi čudovito, luštno, fantastično, že čisto izrabljeni, se sploh ne sekiram. Ker drugače jih že ni za opisati.
Zame je izlet najbolj fina stvar. Res tako kulj.
Rada se grem malo potepat v najboljši družbi. Se peljem po cestah po tej čudoviti naši deželi, kjer se pokrajina menja pred očmi.
A na koncu naju je pot vodila čez mejo in to v šoping.

Ni jih še odpihnilo.

Dejansko nisem predlagala šopinga. Sem pa bila za izlet in destinacijo. Definitivno.
Krenila sva malo od Gorice naprej v Vileš.
Tja kjer imajo Ikejo in šoping center skupaj.
Po porciji mesnih kroglic in nekaj vrečah iz različnih trgovin, sva si priznala delni uspeh in se odpravila proti domu.
je pa res, da sem ugotovila, da šoping ni tako zabaven, če moram sama lutati po trgovinah. Ta možnost nekako preprosto ni zame. Rajši imam družbo iz trgovine v trgovino.

Zdi se mi, kot da se samo še pakira zadnje čase. Tako, da znam biti prav priročna in priskočit na pomoč. Z jutranjimi serijimi likanja. Med gledanjem serij.
Še malo pa bom postregla z enačbo, ki je bo definirala koliko "žeht" lahko zlikaš na eno serijo. Tu so spremenljivke kot je število srajc na "žehto" in dolžina serije.
Da se počutim koristno. Da zanimivo začnem dan.

Priden pasji pomočnik.

Pred tem se je končalo obdobje "brezdelja", ki je malo v narekovajih, saj se mi zdi, da sem bila izredno pridna in mi dela sploh ni zmanjkalo. Upam, da mi lahko kdo še prikima v potrditev na to trditev. Ker tek trojk je namenil pravo evforijo. Ampak smo zmogli vse in še več in rezultati so bili zelo dobri. Lahko prebrskate tudi album REFERENCE in si zaželite kaj novega. Čisto moj dizajn in moje delo je bila majčka za domačo ekipo Midve pa ti - tista rdeča majčka.

Hecno, cel čas sem se trudila, da stvari ne bi počela zadnji večer. In glej ga zlomka. Ura je enajst in jaz printam brošure za predstavitev v ponedeljek zjutraj.
Ampak problem je, da ne glede na to koliko sem se trudila, da bi imela že čez teden narejeno, dejansko ni nič pametnega iz mene prišlo. Vse se mi je odprlo šele samo tisti dan prej, ko sem cel dan preždela za računalnikom in klikala in predstavljala in klikala do onemoglosti.
Ironija. Oh, ta ironija.

Še zadnji teden.

Je pa bilo oddano in tipitop za ponedeljkovo predstavitev. Je res, da sem jo vmes morala še enkrat shranit, ampak od ene profesorice sem dobila pozitiven odziv, me zanima, če bo takšen tudi od tiste, ki mi potem na koncu poda oceno.
Morali smo biti ironični, sarkastični in po želji tudi kritični, ampak se je stvar precej zanimivo sešla, ko smo potem to, namesto da bi predstavili profesorici s katero smo delali, to predstavili predstavnici katedre. Ups.

Realnost je taka, da temu faksu manjka veliko, ampak smo vseeno prišli do zadnjega dneva in zadnjih predavanj. Pred nami so bile še zaključne predstavitve, ki so bile tako "na brzino" skozi, da niti ne vem, če je kdo koga poslušal. Potem pa smo bili lahko za konec še malo kritični, in smo zaključili to obdobje.

Zadnjič na predavanjih, zadnji dan faksa.

Ne, ni mi jasno, da sem danes ravnokar zaključila s faksom. Ni še prišlo za menoj.
Imam še dva izpita in diplomo.
Kaj pa potem?

Bo že, ane?

Emmelie de Forest - Rainmaker

Praznični vikendi in delavni tedni

Na vrsti je vikend, ki po dolgem času ni prazničen. Že trije praznični vikendi so za nami. No, ta zadnja praznika nista padla na nedeljo ampak na podaljšanj vikend. In potem so vsi veselo objavljali slikce iz morje.
Fouš? Čisto malo, predvsem zato, ker sem del dneva zavita v deko na kavču preležala z robčki v rokah. Alergija s prehladom, se mi zdi, da je diagnoza.

Dejansko sem se trudila, da ne bi preveč ležala, ker ko moraš, je naporno. Pa saj bi izkoristila, ko sem sama doma, ampak samo se nič ne bo pospravilo.

Vsak dan znova in znova se zdaj vračam na vrt, kjer vse že zelo optimistično raste.
Predvsem tisti moj sadni del. Borovnice so se na polno razcvetele to leto. In sedaj že kažejo optimistično letino. Malin zgleda kot, da jih je vsak dan več. Jagode pa so čisto ponorele! Ne vem kaj se je zgodilo s temi jagodami letos, ampak tako bogato cvetijo, da se mi malo smeje. Predvsem gozdne. Noro!
Sedaj moram samo še ugotoviti, kako se spraviti nad polže.

Še en pregovor iz rokovnika.

Imeli smo pestro za tisti vikend, ko je oče praznoval rojstni dan. Kdo bi rekel, da je bo mama prevzela takšno pobudo in se bo potem prikazal pri nas na pikniku. Za nekaj trenutkov sem se malo pogreznila v tla, ampak bilo je kot, da je vseeno kaj rečem, ker je vse samo zanimalo zakaj ga ni.

Praznične vikende smo izkoristili tudi za učenje in posledično igranje taroka. Pri takšni zgodovini kvartopirstva v družini, sploh ne vem kako se je zgodilo, da še nismo igrali taroka. Škis, mond, pagat in še vedno se srečujem iz igre v igro z novimi izrazi. Ko že misliš, da si slišal vse pride na vrsto čisto nova verzija igre. Pestro.
Ampak vsega je bilo v tako kratkem času čisto preveč, tako da še nisem razvila posebnega navdušenja nad igranjem. Ampak počasi, iz igre v igro. Nekoč bom že imela plus v seštevku.

Potem so seveda prišle počitnice, ki pa so minile, kot da jih ne bi bilo. Če me vprašate kaj sem počela, nimam preveč dobrega odgovora. Bila sem v centru Ljubljane po dolgem času. In me je v tistem času, ko smo čvekale na pijači opeklo po nosu in čelu. Pa še neka šala je bila na račun sončne kreme, in glej ga zlomka potem zvečer ugotovim, da imam res malo bolj pordelo čelo.

Za vikend smo bili sami doma. No, to je tako zgledalo, da sva imela z bratom boljši polovici na obisku. En dan smo vsi štirje nažigali tarok.

Potem pa zopet malo v Ljubljano. No, skoraj.
Ravno toliko, da sem naredila plan, kako ob obilici dela lahko izkoristim en večer in dopoldne in grem potem zopet nazaj biti pridna.
Izkoristila sem večer.
In naslednje dopoldne sem se z dekleti zopet dobila na pijači. V prelepi sončni Ljubljani. In smo kar klepetale in klepetale in zasedba se je nekajkrat zamenjala, ampak potem je napočil čas, da sem se odpravila proti domu, ker sem vedela, da bo dneva prehitro konec.

Ni jim videti konca.

V sredo nisem bila na Škisovi, dejansko mi še nikoli ni uspelo iti, bila sem zgolj na faksu. In to pohvaljena. Ker imam preveč narejeno in potem lahko vsakemu pokažem, kako in kaj. Zadnje čase imam rada, da so stvari narejene že pred rokom, ker potem je samo en kup nepotrebnega stresa, kot če sproti narediš malo po malo. Ta sistem mi bolj odgovarja.

Priznam, prejšnji dan se je izvil krik veselja ob sporočitvi, da je Slovenska ekipa s Tinkaro Kovač na čelu prišla v finale. Upala sem, in držala pesti, da se bo prav to dogodilo. Zveneli smo odlično. Zdelo se mi je, kot da je naš nastop malo izstopal v včerajšnjem polfinalu. Čisto malenkost se mi je to dozdevalo.
Vsaj na prvi stopnji smo pomedli z lastnimi kritikami, da spet ne bo nič iz nas. Ah, dajte - mogoče pa vsaj Evropa verjame v nas, če že ne moremo sami vase. Ni čudno, da propadamo.

Ta teden je bil zelo pester. Predvsem kar se mojega športnega udejstvovanja tiče. Ne samo, da so na sporedu vsakodnevni treningi, ne na tisti dan, ko je na vrsti trening za okrevanje, sva šli teč en krog. Teči, ja. In dejansko sva lahko s hitrosti sprehoda, presedli na hitrost tako hitrega teka, ki omogoča normalen pogovor. Malo hitreje kot tisti "ta počasen" tempo.
Najbolj presenečena sem bila sama nad seboj, ker je šlo vse skupaj precej lahkotno. Kot, da ne bi šla teči. To sem imela samo vmesno pavzo in se potem vrnila za računalnik.

Na koncu tedna je bilo vse postorjeno. Sprintano. Sešito in oddano.
Da sem lahko mirne vesti naredila en kratek skok na obisk in sva si vzela čas in skupaj nadoknadila vse kar nama je ostalo delov serij za pogledat.
Ker sem bila toliko pridna v firmi, je šele danes napočil čas, da sem se spravila v knjižnico in komaj prinesla količino knjig do avtomobila. Še naprej delavno, ampak za faks delavno.
Potem pa bom stiskala pesti. Za Slovenijo. Za Tinkaro in za Round and Round. Pa za Nizozemsko. Definitivno skladba za vožnjo z avtomobilom.

The Common Linnets - Calm After The Storm (The Netherlands)