Premosorazmerno

Družinsko igranje družabnih iger. No, igra remija sodi predvsem v bolj "agresivno" gamblarske igre, ampak pustimo podrobnosti.
Ob kozarcu rujnega in ob tradicionalni ruski pijači za mrzle dni, smo postali vsi bolj veseli in tudi prepevanje karaok je šlo bolje.
Tako se je igra zavlekla in razvlekla glede na količino tekočine v kozarcu. Razpoloženje je padalo in raslo premosorazmerno z "dobrimi" kartami v rokah. Nezadovoljstvo in smeh sta bila glavna spremljevalca v nekakšnem odnosu ena proti ena. Da ni bilo česa preveč ali premalo. In sta se redno izmenjavala pri vsakem posameznem nadobudnem igralcu.
Pogledali smo aktualne in pretekle "traparije" na portalu z videoposnetki in preposlušali vse priljubljene slovenske in tudi nekatere tuje pesmi, katerih besedila smo znali z nekaj pogledovanja na zaslon.
Vsega dobrega je enkrat konec in tako se je zaključila tudi ta partija. Z mislijo na dober spanec.

Ne vem kaj je s temi sanjami zadnje čase. Zadnje dni.

Oliver Dragojević - Vjeruj u ljubav

Smejalna meditacija

Danes mi je v glavo prešinila tista misel iz Jej, moli, ljubi, ko je Ketut naročil Liz kako naj meditira. Da naj se smeji s celim telesom, z mislimi. Še z jetri. No, pač dejansko sem se nekaj časa tako 'zabavala'. Držala tega. Sicer nisem prepričana, če se mi je uspelo z jetri povsem nasmehniti, ampak sem poskušala.
Potrebovala sem to.

Ta valentinovo se iz leta v leto bolj promovira. Težko ga je ignorirati.
Katerikoli blog odprem zadnje čase, je povezan s tem. Ali karticami, idejami za darilca, naredi si sam projekti in podobnim. Pfff.
Ja, vsi ste srečni. Super.
Ampak, ne razumem.
Nekako mi ni noben naklanjal preveč pozornosti ali ljubezni. Tako to je.

Čopiči so že razpadli. Sedaj se jim pridružujejo še svinčniki. Super.
Risanje gre blazno slabo. Ravnokar sem preučila celoten urnik za drugi semester. Vse skupaj izgleda precej bolj razgibano glede na časovni del.

Za konec pa lahko rečem, da so vsaj moje sanje pestre, če že življenje ni. In ko se zavedaš, da si se ravnokar zbudil iz njih, si povezneš odejo čez glavo in se na vsak način trudiš potoniti nazaj v tisti svet.
Grem sanjat.

Marlon Roudette - New Age

Dan kulture

Letos pa nisem hodila po poteh poeta. Spustila sem Vrbo in Ljubljano in se zadrževala zgolj v Kranju. Kar lep čas.
Nisem se trudila recitirati nobene pesmi.
Sem bila zgolj ena oseba več v množici, ki se je pomikala sem ter tja po mestu.
Sem bila tista, ki se je s pogledom ozirala naokoli. Tista, ki je vsrkavala vso zanimanje ljudi na tak sončen in mrzel dan.
Dan je bil res prelep, a mrzel.
Saj sem se pripravila z vsemi sloji oblačil. Natovorila z vsemi fotografskimi pripomočki, ki jih premorem. In bila tam.

Vožnja s kočijo. Definitivno najbolj kul stvar nasploh.
Ko sem bila majhna mi je bilo vedno rečeno, da se bomo šli peljat s kočijo okoli blejskega jezera, ko bo mama zadela na lotu. No, nekako se to še ni zgodilo. Še vedno čakam to, verjetno z enakim navdušenjem kot sem takrat, ko so mi to obljubljali.
Ampak danes sem vsaj doživela vožnjo s kočijo okoli Gaja. In za nekaj trenutkov sem postala tista mala deklica, ki še vedno sanja, da se bo nekoč peljala s kočijo cel krog naokoli.

Potikali smo se po mestu. Pogledovali po vseh stojnicah. Poslušali glasbo. Pozdravljali ljudi, ki smo jih poznali. Poslušali Kreslina. Jedli sveže pečene flancate. Šli v Layarjevo hišo na čaj. Prav fino z razgledom na sončku. Dobila sem grafiko z motivom Prešerna. Z zanimanjem si ogledovala svinčene črke pri tiskarju. In zaključila kulturni dan.

50/50. Brez besed sem. Niti ne vem kaj bi rekla. Všeč mi je. Film je dober.
Ampak ne vem kako bi to zagovarjala. Vem samo, da se mogoče malček preveč zamisliš med filmom.
Kaj če.

Slovenski dan za herpes. Razglašeno.

Pearl Jam - Yellow Ledbetter

Hipopotamus

Luna bo polna čez dobro uro. Tako pravi moj pripomoček za lunine faze na nadzorni plošči.
To je fino vedeti zgolj zato, ker polnost lune obratnosorazmerno narašča z mojim razpoloženjem. Torej bolj kot je luna polna večja je verjetnost, da bom jaz nejevoljna.
Čeprav zadnje čase je tako kot bi se potuhnila pred svetom. To zveni ironično, ko to napiše človek, ki piše blog. Počitnice me naredijo blazno nesocialno.

Piškote namakam v mleko in poskušam pogledati epizodo Hart of Dixie še od prejšnega tedna. Nič kaj pretirano uspešno.
Tuhtam kako naj se lotim risanja povodnega konja. Oziroma kako naj dokončam le-tega.

Natisnila si bom "7 Lovely Logics" seznam in ga izobesila.

Sem pa imela moment, ko sem ležala v snegu in zrla v modro nebo. Dokler pes ni skočil name, ko je hotel, da ga malo zabavam. Sneg je tako lahek in puhast, da se še kepe ne da narediti.
V tem trenutku bi gledala tisti poljski zasnežen film. Listy do M, pač Pisma sv. Nikolaju.

Norah Jones - Turn Me On

Nenadzorovano

Ne razumem. Odložila sem telefon in sem dobila občutek, kot da se dušim. Šla sem pod tuš pa je bilo samo še slabše. Nenadzorovano in nerazmuno so se ulile solze in sem se sesedla sama vase. Bilo je kot, da ne morem ujeti sape. Kot, da jo ne morem dobiti vase v taki količini kot bi jo potrebovala. In kar nekaj časa sem se trudila, da bi prišla k sebi.
Ne razumem... zakaj?
Ubistvu še nisem prišla k sebi. Ker niti ne vem, zakaj bi kaj takšnega sprožilo to. Res ne razumem.
Ker imam tak občutek, kot da sploh ni več odvisno od mene. Kot da gre mimo vsega in samo udari na plano v fizični obliki.
Grozno.
Čisto počasi. Vdih. Izdih.
Zavila se bom pod odejo in upala, da gre. Proč od mene. Stran!

Čeprav zjutraj sem imela precej neprijetno in glasno bujenje. Budnico, kjer se je pes odločil, da bo pokonci vrgel še vse kar diha in je zagnal takšno paniko, da sem bila en dva tri na nogah. On pa je samo hotel ven, ker sta bila starša zunaj na snegu in sta kidala. Saj sem se zavila nazaj v zavetje tople oddeje in psa vzela k sebi, ko se je vrnil nazaj.

In potem sem dobila še prav fino voščilo za eno 'harry potter' dobro jutro. Kako zabavno.
In potem so ponedeljki takšni, da se delam pridno. In pospravim vse, ker se nočem še lotiti risanja.

Diham. Počasi.
Saj bo, ane?

James Newton Howard - Jacob Sees Marlena

Voda za slone

Water for Elephants. Voda za slone.
Blazno lep film. Čudovit. Krut. Komičen. Poln prizorov, ko se ti iskrijo oči od veselja. Pa vendar zgodba o sanjah in ljubezni.
Življenje se obrne prav nepričakovano. Ampak nekako vedno, ko se uzremo nazaj vidimo, da nas ne bi nikoli pripeljalo na to pot, če ne bi bilo teh neljubih dogodkov.
Včasih je pomembno le iz katere stvari gledamo.

Zunaj vlada pravi mraz. Čeprav je bil čudovit zimski dan.
Kar je kar vabilo na plan en dolg sprehod. V družbi. Dve dekleti in dva psa. In veliko srn.
Ampak drugačna kombinacija kot ponavadi. Tokrat se je našel čas in njen oddih od vsega študiranja prava.
Nabirali sva kroge okoli zaplate dreves. Iz ene in druge strani avtoceste. Skozi gozd in nakoli. Do cerkve in nazaj.
Ampak nakoncu naju je mraz že pošteno načel in sva odšli vsaka svojo pot s svojim psom.

Naglaševanje in branje na glas je včasih zabavno. No, ne kadar se vsi smejejo na tvoj račun.
Po dolgem času smo se spet zbrali in udarili partijo dobrega remija. Pri tem pa pride na plano marsikaj. Kar se komentiranja in zbijanja šal tiče. Sploh pravi humoristi smo, ko pride do dednosti. Kdo je po kom kaj podedoval.

Barcelona - Please Don't Go

Praznovanje okrogle številke

Prebudili smo se v zasnežen dan.
Dejansko je sneg zunaj. Dejansko je snežilo. Tako zares, da je zapadlo nekaj dobrih centimetrov snega.

Zbrala se je vsa žlahta. Na kosilu. Na kmečkem turizmu. Na čast praznovanja rojstnega dneva. In to ene "ornk" okrogle številke.
Šli smo se "ugani na katero vejo v družinskem drevesu pa ta sodi" in poskušali definirati zbrane. Za naš del omizja je še šlo, bolj kot so se oddaljevali - bolj slabo nam je šlo. No, v resnici se je šel stric to, mi smo vneto poslušali in si poskušali zapomniti vsaj dve povezave med osebama. Bolj zanimivi so bili tisti deli "ali ste vedeli?" oziroma 'trivia facts' (dejstva). Kdo se bo poročil. Kdo bo letos praznoval okroglo. Kdo pričakuje. Kdo ima novega/novo. Kdo igra košarko in podobo.
Skratka, zabavno.
Šale so se stresale z rokava. Dobro se je jedlo. Dobro se je pilo. Bolj ko so se praznili kozarci bolj je bilo veselo.
Sledila so družinska slikanja. Recitacije. Prepevanje pri katerem nekako noben ni želel sodelovati.
Nekje vmes je padla tudi politična in pokojninska tema, ampak je šla mimo.
Prišla je torta in upih svečk.
Kremšnite. Mmmm.

Od tu najprej smo bili samo še poslušali debate naokoli. Se smejali našim dežurnim zabavljačom. Presedlali na vodo.
Vedno bolj nas je popadla utrujenost in misel na izležavanje na sedežni garnituri je bila kar mamljiva. In začeli smo se en za drugim poslavljati.
Krenili na pot skozi zasneženo pokrajino, mimo romarske cerkve na hribu, po gozdnih poteh. Skozi vasi do glavne ceste. In domov.

Bridesmaids. Sploh ni tako dober film, kot je grozno opevan. Sploh ni dober film. Ker si cel film v pričakovanju, da se bo nekaj zgodilo in se sploh nič ne. Ni smešno.

Pes uživa na snegu. In imela sva 5 minut lovlenja po vrtu in smeha. Nekaj dobrih minut nazaj.

David Guetta feat. Usher - Without You

Vstop v en dan

Prihod v prihodnosti. Teleport!
Prihod v prsotor v križanki, ki ga preberem kot zgoraj napisano. In rešitev poda reševalec križank na moji desni.
Vstop - pa je bila iskana rešitev.

Ah, sanje. Včasih preklinjaš dejstvo, da se je bilo potrebno zbuditi.

Sneg je bil zunaj. Sneg!
Ravno toliko, da je pobelil vse skupaj. Ampak meni se je to zdela super iztočnica za en sprehod. V krilu. In dvojih žabah. Ja, dvojih. Ni me kaj preveč zeblo, čeprav je bil res mraz.
Srnam sva nagajala. Ampak one so prav radovedno zrle v naja.

One Day. En dan.
En dan vsako leto. Vzet iz vsakdanjega življenja. Za drug svet in drugo zgodbo. En dan, ko je s teboj človek, ki ti pomeni vse na svetu. En dan, ki je lahko poln slabih in dobrih trenutkov. Vsako leto drugačen. Vsako leto znova.
O tem govori zgodba. V filmu. Po knjigi.
Očitno nisem za filme zadnje čase. No, ubistvu nisem za nič zadnje čase, ampak dobro. Samo za razliko od včerajšne otopelosti, se danes počutim grozno. Tista nesreča s tovornjakom me je tako šokirala, da sem fuč. Pa je bilo samo v filmu. Ampak počutim se, kot da nikoli ne bom več sposobna pokazati veselja.

Danes sem že cel dan v precej čudnih razpoloženjskih nihanjih, tako da bo verjetno minilo čez nekaj časa.
Ni panike. Saj bo šlo.

Čuki - Zakaj se me dotikaš če me nimaš rad

Služkinje

Prav resno sem se lotila študij živali, ampak kaj ko danes prav ni bil tak dan, da bi bil človek preveč ustvarjalen.

Zataknilo se je že na začetku poti in sem se vdala.

The Help. Ki smo jih mi poimenovali v Služkinje.

Najprej sem končala s knjigo. Včasih je fino kaj imeti na avdio izvedbi, da poleg lahko še ustvarjaš. Kasneje urejaš fotografije.

Ker prvotni plan je bil pogledati film. Ampak sem bila toliko "trmasta", da sem se najprej lotila knjige do konca.

Potem sem pogledala še film.

Dober film. Dobra zgodba. Vse super in fino. Ampak nimam tistega občutka navdušenja po filmu, če bi bil ta res nekaj izvrstnega. Probleme imam z lastnim doživljanjem.

Rasizem. Zgodba o rasnih predsodkih. Kjer konflikt o uporabi stranišč zamaje tla pod nogami.
Zanimivo je, da film skoraj tako dobro pove zgodbo kot knjiga. Mogoče pripomore to, da zgodbo že nekako poznaš, ampak zdi se mi, da so sami liki precej dobro ujeti. Nekaj manjših sprememb, ampak to je vedno. Zdi se kot, da film likom vdahne življenje. Postanejo precej resnični.

Film za filmom se bom počasi lotevala precej obsežnega seznama. Počasi pa pridem nekam, ampak v resnici se nikoli ne bo končal.

Chubby Checker - Let's Twist Again

Prilepek

Njorka. Mormon.
Če bi me v tem trenutku kdo vprašal katera žival bi bila, bi mu odgovorila, da bi bila mormon. Fratercula arctica.

Februar je že! Joj.

Veste, da je prilepek starinski izraz za obliž. Ha ha. Ni čudno, da je naslov križank "Nasmejmo se".

Prvi sneg. Risnka je dobila čisto nove dimenzije, ko sem jo našla v originalni izvedbi.
The First Snow of Winter. Kako blazno kul! Imajo naglas in očitno je to irska risanka. In ta mormon je tako prikupna stvar. Puffin. Pižem. In Jošt. Ampak ne vem kako je pa tretjemu ime.
Sicer se cela risanka v dveh delih najde na Youtubu (1, 2). Prikupna mala stvar.
Najboljša je scena, ko se gredo step in tisti raček prav potuhnjeno prikoraka v plesno sceno.
Spomnim se, da se je vsako leto vrtela okoli božiča in, da sem jo z največjim veseljem gledala.
Prikupna risanka.

Sprehod. Po mrazu. In dva psa, ki sta se delala pridna. Ker dekleti se nisva. No, vsaj glasni sva bili za tiho pokrajino.

Naredila sem si zalogo filmov. In nekatere spravila dol z računalnika.
Imam prav prikupne ovitke. Mislim slikce so iz Tumblerja in so blazno fine. Z najboljšimi citati.
"I solemnly swear I'm up to no good." in "After all this time? -Always."
Ostaja mi samo še zadnja zgodba po knjigi v dveh filmih. In potem sem šla vse skozi. V celoti.

George Harrison - Got My Mind Set On You