Nenadzorovano

Ne razumem. Odložila sem telefon in sem dobila občutek, kot da se dušim. Šla sem pod tuš pa je bilo samo še slabše. Nenadzorovano in nerazmuno so se ulile solze in sem se sesedla sama vase. Bilo je kot, da ne morem ujeti sape. Kot, da jo ne morem dobiti vase v taki količini kot bi jo potrebovala. In kar nekaj časa sem se trudila, da bi prišla k sebi.
Ne razumem... zakaj?
Ubistvu še nisem prišla k sebi. Ker niti ne vem, zakaj bi kaj takšnega sprožilo to. Res ne razumem.
Ker imam tak občutek, kot da sploh ni več odvisno od mene. Kot da gre mimo vsega in samo udari na plano v fizični obliki.
Grozno.
Čisto počasi. Vdih. Izdih.
Zavila se bom pod odejo in upala, da gre. Proč od mene. Stran!

Čeprav zjutraj sem imela precej neprijetno in glasno bujenje. Budnico, kjer se je pes odločil, da bo pokonci vrgel še vse kar diha in je zagnal takšno paniko, da sem bila en dva tri na nogah. On pa je samo hotel ven, ker sta bila starša zunaj na snegu in sta kidala. Saj sem se zavila nazaj v zavetje tople oddeje in psa vzela k sebi, ko se je vrnil nazaj.

In potem sem dobila še prav fino voščilo za eno 'harry potter' dobro jutro. Kako zabavno.
In potem so ponedeljki takšni, da se delam pridno. In pospravim vse, ker se nočem še lotiti risanja.

Diham. Počasi.
Saj bo, ane?

James Newton Howard - Jacob Sees Marlena