Raznorazni razniki

Moment, ko zadremaš na kavču pod toplo odejo. Za minuto ali dve. In se potem naglo zbudiš, ker slišiš zvonenje svojega telefona. Vstaneš. Poiščeš telefon in ugotoviš, da je vse skupaj prevara. Se zatečeš nazaj pod toplo odejo in se pokriješ čez glavo ob svojem neumnem dejanju.
Ampak nekje med spanjem in budnostno sem res slišala zvoniti telefon. Očitno me moj um vara. Presneta reč.

Lep dan. Blazno lep dan. Sončen in topel. Pomladanski.
Z veseljem sem se v trenču sprehodila po poteh obsijanih s soncem. Ko ti žarki grejejo hrbet.

Stoli v veliki predavalnici so tako neudobni, da ni možno 4 ure poslušati predavanj. Ker se potem prestavljaš iz ene ritnice na drugo. Zležeš dol iz stola in se poravnaš. Prekrižaš levo nogo čez desno. In obratno. Stegneš noge. Skrčiš noge. In po drugem odmoru se preprosto odločiš, da to nikamor ne vodi.
Čeprav vlada čisto tak sproščen način in snov ne bi bila tako napačna, če ne bi bila v petek popoldne na neudobnih sediščih.

Peljala sem se z Jukom. Tri križišča. Ampak sem blazno impresionirana.
Verjetno še bolj nad samim dejstvom, da sem se peljala, kot avtomobilom. Kdo bi me razumel. Vem samo, da sem to priskakljala povedat domov.
In sedaj imam akrile v malo večjih tubah. Ker očitno bomo še veliko slikali. Tako kaže.

Če rišeš na vlaku, vsi z zanimanjem pogledujejo kaj ustvarjaš.

Prekleto, ko me mobitel danes tako močno spravlja ob živce. Cel čas imam občutek, da zvoni, vibrira ali da lučka utripa. Ampak vedno znova je samo zmotna zaznava.

The Four Tops - I Can't Help Myself