Presenečena sem bila nad številom ljudi, ki so bili povsod. Ker se jih je nabrala taka količina, da so se povsod naredile vrste in se nikamor ni dalo priti.
Neka zapoved, ki smo jo napisiali se je glasila - nobena pot ni predolga. In to smo preveč dobesedno vzeli, saj smo prehodili center z okolico po dolgem in počez.
Znašli smo se v enem izmed študenstkih domov. Se odločili, da ne gremo v šotor, čeprav je bil to prvoten plan. Čakali v eni vrsti. Čakali v drugi vrsti. Nad tretjo obupali in se postavili v četrto za hrano. Vmes je bilo nekaj znanih obrazov, katerih imena je bilo včasih malce težje umestiti.
Povedala sem zgodbo o lenivcu. Pozdravila vse rdeče kapice, ki so se znašle v okolici.
In ko sem se odločila, da sem zgolj civilist v dolgem rdečem pregrinjalu, je nekdo prišel nasproti in rekel "glej rdeča kapica". Pa je šla moja krinka.
Rdeča kapica. Mornarka. Steverdesa. Tigrica. Hudič. Tako je zvenela včerajšna/današnja zasedba, ki je nazdravila na pust in prihajajoče dni pred Namo.
Ko smo nekaj trenutkov kasneje čez cesto klicali pirata, roza vilo in ostale pustne maske. Saj bi jih naštela ampak se bo z vilo, mušnico in baročno gospodično vse končalo.
Zjutraj pa na faks. Blazno zabavno.
Nekako sem do dobra zaspala šele, ko me je budilka zbudila.
Skoraj smo se naučili kako uporabljati miško in tipkovnico. Vedno znova se pojavi predmet, ko se sprašuješ ali si ti bustast ali je vse skupaj.
Skoraj sem že trdila, da je dan naravnost čudovit in fantastičen, ko sem se sprehajala po sončku, da bi prišla domov. No, potem se je ena ženska pojavila na vlaku. Se usedla poleg mene. Odprla knjigo. Vzela pomarančo. Olupila pomarančo. In potem je začela sesati tisto pomarančo in to tako neverjetno na glas, da bi bila kmalu junak iz risank, ko mu gre para skozi ušesa. In ja, po tem še ni bilo konec. Imela je še neke bonbone, ki jih je grizljala. Blazno zabavno.
Jaz pa sem imela tak fin načrt, da nekaj na vlaku narišem. Saj potem se je to sprevrglo v sproščanje jeze.
Ni komentarjev:
Objavite komentar