Po poteh poeta

Danes je tisti dan, ki ga praznujemo kot praznik slovenske kulture. In še vedno sem mnenja, da je to najbolj primeren dan, da slovenski narod nazdravi. Ampak ne, na ta dan se vsi zgrnejo po muzejih in v Vrbo.
Vsi hočejo okusiti kanček kulture in se brezglavo potikajo okoli in prikimujejo z glavo, ko vidijo velika dela, ki jim ne pomenijo čisto nič.
Takšni smo Slovenci in zavist je šele na četrtem mestu. In kot je rekel tisti radijski voditelj - torej se lažnivost znajde na prvem?


Pa slavimo tega velikega pesnika. Poeta, ki je spoštovan za časa našega življenja. In še veke vekov po tem.
Ampak v resnici je bil samo še ena strta umetniške duša, ki je svoje misli prelivala na papir. Katalizator pa je bila pijača.
V filmu Pesnikov portret z dvojnikom je bilo kar nekaj zanimivih citatov, ampak so mi vsi bolj kot ne zdrsnili iz glave. Bilo je nekaj v zvezi s cerkvijo in narodom, ker je iz mojih ust priletelo tisto o 500 milijonskih dolgovih Mariborske župnije in da smo na tem področju že tako in tako pogubljeni. Ker Cerkev... res škoda besed.
Saj župnik zapravi par milijonov, gre k spovedi in je odrešen vseh grehov. Ravno po takšnem principu to deluje. Ali pa zlorabi par mladih osebkov, gre k spovedi in zmoli par Zdravih Marij in je odrešen vsega. To se gremo?
Spet me je odneslo.


Pot nas je vodila od Kranja do Vrbe in v Ljubljano. Samo še v Ribnico nismo zašli pa bi obredli vse Prešernove poti. Smo srečali dva Ribenčana, to šteje ane?
In vse to je bilo zgolj naključno. Oče je tekel maraton, midve pa sva bili spremstvo. Ker je bil čudovit, topel nezimski dan.
In štart iz Kranj, nekateri malce kasneje, je vodil do cilja v Vrbi. Ker se kulturo da združit s športom in rekreacijo. In za mini maraton se vedno najde nekaj.

Kranj.

Za čar tistega časa v Kranju kot so na veliko oznanjali organizatorji smo bili čisto prezgodnji. Zato smo naredili en sprehod gor in dol. Slišali pete pesmi in videli izgubljeno dušo iz 19. stoletja na ulicah 21.
Vsi so se čisto počasi pripravljali. Lajnarji so bili na poti. Stojnice so dobivale še zadnje popravke. In listine so se tiskale. Vse za dober štart.

O VRBA, SREČNA, DRAGA VAS DOMAČA
O Vrba, srečna, draga vas domača
kjer hiša mojega stoji očeta;
da b' ùka žeja me iz tvoj'ga sveta
speljala ne bila, golj'fiva kača!

Ne vedel bi, kako se v strup preobrača
vse, kar srce si, sladkega obeta;
mi ne bila bi vera v sebe vzeta,
ne bil viharjev nótranjih b' igrača!

Zvesto srce in delavno ročico
za doto, ki je nima miljonarka,
bi bil dobil z izvóljeno devico;

Mi mirno plavala bi moja barka,
pred ognjem dom, pred točo mi pšenico
bi bližnji sosed vároval – svet' Marka.

Vrba.

Ne glede na dejstvo, da so opozarjali kakšna gneča bo na cesti in da so zastoji na izvozih, smo mi komaj kakšen avto srečali. Ker smo se peljali po poteh, ki so včasih vodile do te gorenjske vasice.
Še v Begunjah, po domače Begnah, sva gledali kje je tista "opevana" norišnica. In ugotovila sem da imamo pred Dobrim Poljem še Malo Dobro Polje. Kako zabavna imena krajev.
In pohodniki so se vrstili kot tudi tekači.
Sendvič z mortadelo je sedel. In cilju sva bile bljižje kot sva mislili. Čeprav sem Vrbo opazovala bolj kot ne od daleč. Nekako nisem videla Prešernove hiše od blizu pa tudi mikalo me ni najbolje. Sem jo nekoč nekdaj, ne danes.


In počasi so tekači prihajali skozi cilj. Pohodniki so se zbirali na hribu pred cerkvijo mi pa smo slišali zvonec v daljavi in se vrnili proti domu.
Mislila sem, da sem videla NLP, pa je bil samo motorni zmaj.


Ljubljana.

Potem pa je še prestolnica vabila. Vsi zastonj muzeji in vse odprte galerije. Jej.
Sicer je ob takšnih dneh bolj problem s parkirišči. Ker je bilo vse polno. Šment.
Ampak sva kaj kmalu odtavali v Cankarjev dom na bianale slovenske ilustracije. Predno ga zaprejo in ga zamudim. Zdi se mi, da je bil zadnji bolj simpatičen. Ampak sem našla tako prisrčne miške Maše Kozjek. In Metine ilustracije sem prepoznala na daleč. In sem poskakovala na mestu kot otrok, ker se mi je to zdelo blazno fino.


Narodna galerija. Po dolgem in počez. Zdelo se mi je kot, da se ne bi znašla na istem kraju, kjer sem že tolikokrat tavala saj je bila polna obiskovalcev. In to mi je bilo blazno nenavadno. Ker ponavadi smo se plazili okoli in so bila edina živa bitja naokoli zgolj varnostniki.
Ampak sem dušo napolnila s slikami Ivane Kobilice in odkrila Sternenovo Dekle z violino, katere nisem nikoli opazila. Do zdaj. Slika mi je blazno simpatična in všeč. Mogoče jo bom šla opazovat, brez gruče ljudi, ki se vijejo pred teboj. In bila sem na "evropskem" delu, kjer se mi zdi da se še nisem potikala. Tako naokoli. Čeprav se mi nič ni zdelo posebno interesantno.

Moderna galerija. Samo kratek sprehod naokoli. Moderna umetnost ni zame.
Še krajše pa je bilo na Gospodarskem razstavišču. Cena vstopnice naju je obrnila tako hitro, da sva bili doma mimogrede.


Danes je torek. Ne sobota ali nedelja, kot so nas možgani cel dan varali s temi informacijami. In to pomeni nove dele serij. Jaz pa sem popolnoma pozabila. Le kako?


Ampak najboljši del je ta, da sem šla povsod kamor sem si včeraj zaželela. Kako nenavadno.

Robin Thicke - Lost Without U