Kmalu se bomo lahko znebili vseh plasti zimskih oblačil in ne bomo vedeli kaj nase navleči.
Promenade sprehajalcev so se vrstile povsod. Ljudje se radi priplazijo ven, ko posijejo toplejši sončni žarki.
In tako smo se na pot pod soncem podali tudi mi. Slikovita druščina, ki bi se imenovala midve z mamo in pes. In pot je bila dolga.
Osel me je čakal. Tisti sivček, ki je tako prikupen.
Pranje psa med potjo se izkaže za enostavno, ko se ta kar namoči v vodo. Kot moji z blatom prekriti škornji.
Končni cilj je bil nekje daleč proč pri mami in atu. Ampak pot do tja je bila podaljšana in psov je bilo na pretek. Tudi bel, dobesedno bel labradorec. Len.
Brskala sem po kuharski knjigi, katere oddaja se je predvajala medtem, ko smo igrali našo partijo remija.
Tisti krajec lune, ki je še ostal je bil čudovit videti. Ker se je v zahajanju obtično povečal in oranžkasto zažarel. Prekrasen prizor. Kot jasno nočno nebo.
Ni komentarjev:
Objavite komentar