Vse se je odvijalo tako hitro, da mi še vedno ni popolnoma jasno kje sem in kako sem prispela.
Polno ljudi. Polno jezika, ki ga povezujem s počitnicami. In angleščina. Ta nenavadni jezik se je zažrl v okolje, da se je vse okoli zazdelo popolnoma nehrvaško.
Kot mesto, ki ne obstaja. In tukaj sem bila. Obkrožena z družbo, ki jo nevidim vsak dan. Z neverjetnim zavedanjem tega dogodka.
Amy in Jennie sta stali med ogromno množico in čakali na znan obraz ali dva.
Pa je vlak ustavil daleč od njiju in množica se je začela pomikati. Toliko ljudi, da sva se komaj prebijali skozi. Tam se je razprostrl nasmeh in ljudje so izginili, dokler se nisem oplazila prvega s potovalko. Že smo si kot stare prijateljice stale v objemu. Dokler nas množica ni požrla in hitro posrkala.
Popoldne.
Vlak ni čakal mene, jaz sem čakala vlak. Z manjšo potovalko v roki in radovednostjo na obrazu. Počutila sem se kot dekle iz kakšnega filma. Samo, da nisem imela vintidž kovčka, frfotajoče obleke in klobuka ter šminke na ustnicah. In pred menoj ni bilo velikega mogočnega vlaka iz katerega bi se kadila para. Ni bilo tako, tako je bilo samo čutit.
Vlak je hitel.
Vlak je brzel.
Vodna gladina je odsevala okolico in moj pogled je odneslo stran. Še dlje pa moje misli. Ko se mi je ob znanem mestu narisal nasmeh. Tisto Krško je bilo še vedno tam in tukaj se je končala predstava tukaj me je odpeljalo v neznani svet.
Vsi možje v modrem, ki so hodili po vlaku. Vedno se zazdi da zanjimi ostane napetost v zraku. Čeprav je ni.
En dva tri smo bli na Hrvaškem. In en dva tri sva bili tam, kamor sva bili namenjeni.
Izlet v neznano. Smer - Zagreb.
Vsi smo se veselili srečanja. Ni možno definirati kdo bolj. Oni ali midve.
Vse je tako fino videti. Kuhinja je dišala in miza se je šibila pod smehom in štorijami. Tako kot tudi pod ravno skuhanimi dobrotami. Ravno dovolj.
O trgovinah se lahko razvname debata. Poplesavali smo. Prepevali. Igrali enko. In delili mnenja in dogodivščine. Se smejali kot že dolgo ne.
Ni komentarjev:
Objavite komentar