Ker me je oslepila modra svetlob, ki je prosevala skozi napol odgrnjene žaluzije. Tista gasilska modra. In to kar trikrat. Pojma nimam kaj je bilo.
Imam grozno veliko idejo, ki me tišči. Mogoče mi torkat uspe. Mogoče?
In če nisem "Need You Now" poslušala 100-krat danes, potem jo sploh nisem. In v spletu naklučji sem ugotovila, da je to naj pesem ali kakšno kategorijo že imajo pri Grammyjih.
Če napišem - sanjala sem, kdo pa ne sanja. Ampak vseeno se mi zdi to čisto zadosti. In ko sem se zbudila so ustnice izoblikovale ime. Čisto nezavedno, čisto potiho.
Pekla sem. Namesto da bi se učila.
Naredila sem tlakovan kolač ali nekaj takšnega. Tako je navedeno v receptu. In blazno sem se zabavala ob pripravi in mešanju ter miksanju. Vrgla sem jajce na tla. Margarina je pristala na tleh. Malce moke.
Grozno nerodna sem. Ampak izgleda pa že tako kot izgleda v receptu.
Za povrh sem pa ustvarila še čokoladne pudinge. Zelo čokoladne.
Zadnje čase bi samo pekla in kuhala. Ne vem od kje imam potrebo po tem.
Zavračam vse okoli sebe.
Videla sem urnik. In še vedno nisem k sebi prišla. Vsak dan imam 4-5 urno luknjo.
Če je prej še obstajal kakšen košček veselja in upanja, se je s tem uničil in pogubil.
Dokončno.
Spekter misli. Pismo tebi.
Fino se je skriti.
Ni komentarjev:
Objavite komentar