Zdi se mi da je v Zagrebu vse polkrožno. Ali poskušajo to ustvariti. Vse nove steklene stavbe so ali zaobljene v celoti ali pa imajo samo polkrožen element. Hecno.
Nekoč sem v eni kolumni prebrala, mogoče od Mojce Mavec, da je strmenje v lastno podobo na vlaku precej moreče. Ali nekaj v tem smislu. In res, vse kar vidiš celotno pot je tvoja podoba, podoba dveh sopotnikov in treh praznih sedežev. Občasno vidim luči ali odseve luči v Savi in kakšno postajo. Pa se konča. Nekje tukaj.
Proti prejšni noči, sem spala kot top.
Naučila sem jih, da topljen sir lahko namažeš na toast. Tudi to je nekaj.
Še vedno se mi zdi popolnoma čudno in nenormalno, ko navsezgodaj zjutraj zališim angleščino. Moji možgani še niso sposobni pravega funkcioniranja in se samo sprašujem kaj se dogaja. Predno dojamem, da sem pri Američanih na obisku.
Funkcioniram preprosto nenavadno. Pogovarjam se v angleščini. Razmišlam v slovenščini. In poslušam hrvaščino. Ni čudno, da sem popolnoma zmedena. Kar malce zahteven je proces vsega tega. Ampak je funkcioniralo.
Bila je pač nedelja in šli smo tja kamor naj bi ljudje hodili v nedeljo. Nekam z avtobusom in sredi vseh stavb je bila na vrhu steklena piramida, ki je osvetljevala prostor spodaj. Prostor pripravljen za neke vrste mašo.
Kako sem zdržala je uganka, ampak je besnelo v meni, ko sem prišla ven.
Tisti ki je govoril me je spravil me je nerviral in spravil ob živce.
Ker je trdil, da moramo verjeti v Cerkev - mi imamo pol milijardne dolgove.
Ker je munipuliral z mislimi in mišlenjem, ker je obračal stavke in ponavljal ene in iste besede znova in znova.
Ker je govoril o Camusu tako kot se prebere, medtem ko nam je naša profesorica v glavo vcepila - kami.
Ker je govoril v hrvaščini, sredi Zagreba, kaj takšnega, in se mi je ta vedno zdela "neprimerna" za kaj "resnega" ali kako bi to povedala.
Ker je okoli podal košaro za pobiranje denarja, ko se mi zdi da je Cerkev največja kriminalna združba na svetu. Lepo prosim - v srednjem veku so prodajal odpustke in sedaj smo na zelo dobri poti do tega.
In ja vrelo je v meni, verjemite.
Umirila sem se šele nekje, ko smo pokukali k fantom in smo se v naslednjem trenutku že poslavljali na stopnicah v velikih objemih.
Toast s sirom in kivi. Pač obstajajo različni načini kako poješ kivi. Lahko ga razkosaš z žlico in izdolbeš vsebino. Lahko ga narežeš po dolgem in malce težje izbrskaš vsebino. Ali pa ga narežeš na četrtine in preprosto posrkaš vsebino. No, to sem počela danes. Na Stacyin način. Kot smo ga poimenovali.
Opazka je bila, da imajo vedno čips na mizi. Dobesedno.
Jarun. Jezero, ki je bilo v neposredni bližini. In smo imele en prijeten sprehod po promenadi. Ljudi se je trlo. Ampak sončece se je tako nedolžno skrilo.
Na čaju in kavi.
Čas je prišel tudi za nas, ko smo si izmenjali velike objeme in se tolažili, da je samo še en mesec in pol. Pa bodo spet pri nas. Na voljo. In doma. To bo en dva tri tukaj, kot vse.
"Saj je beseda vendar kakor valjar, ki vedno zmore raztegniti naša čustva."
(Gustave Flaubert: Gospa Bovary; str. 258)t.A.T.u. - All The Things She Said
Ni komentarjev:
Objavite komentar