Še slovenske tolarje skrivamo po predalih.
Sneg je zunaj. Sneg. Pa tako blazno pomladno je že bilo. A, ne, pade z neba in pobeli pokrajino.
Čeprav danes se mi je zdel fin tisti občutek, ko ti sneg pod nogami malce škriplje. Ko ga je ravno tako, da je vse pobeljeno ampak še vedno ravno prav, da se lahko sprehajaš v miru. Skoraj. Še vedno je hoditi po snegu veliko bolj "zahtevno" kot po ravnem. Ker, ko mi ga je za trenutek zmanjkalo se je vse zdelo čisto prelahko.
Je pa pretoplo, da bi se dolgo ohranil. Pridno se topi. In potep po gozdu izgleda kot potep po dežju. Z vseh dreves kaplja staljena belina. Nekje vmes sem dobila večji kos po glavi in so se mi za trenutek, kot v risanki, prikazale zvezdice okoli glave.
Danes je bilo vse tako črno belo, monotono. Kot tudi nastavitev na mojem fotoaparatu.
Kot moj kuža in sneg.
Vzdušje pričarano. Na roki zlat prstan s srčkom, čez rame ogrnjeno toplo ogrinjalo v rokah Madam Bovary in pogled na skoraj polno luno in zasneženo pokrajino.
Manjka še kakšen kamin ali prižgane sveče in mehek fotelj.
Zunaj je nenavadno svetlo. Polna luna sveti kar skozi zaveso megle. In svetloba, ki proseva skozi okna je prav magična, ali kako bi človek to imenoval. Taka misteriozna, skrivnostna. V takšni noči.
Ni komentarjev:
Objavite komentar