Regilacija

Pol rdeče pomaranče. Dve tretinji In nato celo sonce.
Celo rdečkasto sonce nad zamrznjenimi soškimi polji. Nekje v meglici. Nekje med oblaki. Med zemljo in nebom.
Vzšlo je tako hitro kot se je pomikalo po nebu navzgor. Še bolj nor pogled pa se je za trenutek naredil pred Medvodami.
Dim tovarne Goričane, za njo nežno žareče oranžkasto sonce in pod njim obris Šmarne gore.

Vonj po mafinih mi je udaril in napolnil nosnica in zdelo se mi je blazno fino. Ko sem se s preprosto vrečko spustila na ljubljanski zrak obsijana s soncem in poslušaa čivkanje ptičkev in v daljavi pridušen zvok avtomobilov.
Trajalo je samo dokler nisem zagledala vijolične stavbe na nasprotni strani ceste in se povzpela po stopnicah. Tam je ostal samo še vonj mafina. Vse ostalo je izginilo v trenutku.

Fizika. Kdo bi verjel, da smo se prav mi danes nasmejali pri tem predmetu. Pri poskusu z ledom in žico. Ko otežena žica prereže led, ne da bi ga dejansko prerezala. Mislim, da je bila to regilacija.
In profesor, ki se je obračal, da ga ne bi prestrašil velik "buuum", ampak je bil nakoncu kljub vsemu naprezanju neuspešen. Kot mi, ko smo malce poskočili ob pričakovanem srečanju uteži s spodnjo površino.

Prav neprecenljivo, oziroma kot bi slovensko prevedli "precious" - dragoceno, je ko se ti pes uleže čez kavč in zavzame večji del kot trije osebki skupaj. Tako se mu godi, da vse ostale pripravi do veselja. Ob pogledu nanj.

Skriti avto je najden. V Bohinju. Črtali so vsa velika mesta in vse kraje z Generali zavarovalnico. In ga zakopali v sneg. Dobesedno.
Ampak smo bili blizu. Deset minut prepozno. Za zakopanega, ne svetlo kovinsko sivega BMW-ja, samo sivega. Ja no, kaj "čmo", ni bil namenjen. In evforija je sedaj končana. Ker je priložnost oddana.
Verjetno prihodnjič ni, za 'več sreče prihodnjič'. Sreča je tako nenavaden pojav.
In srečni konci ne obstajajo. So samo plod človeške domišljije. Samo del upanja, ki ostaja nekje. Del v trenutku našega obdobja. Zamegljenega uma.

In norela sem na faksu, ker sem imela pač predavanja. Samo predavanja od osmih naprej. Teoretično do petih. In nisem zdržala. Ker je nemogoče, ker je preveč za moje živce. Za moje pojme.
Preveč govora je bilo o napakah. O tem kako nas izučijo. Ampak kaj, če nas ne? Kaj, če še vedno upamo na nekaj, kar se je že izkazalo za napako? Kaj pa potem? Nehamo upati?
Saj to bi bil najboljši del. Ker upanje na nekaj, tolikokrat razočara, da ne vem kje se tisti kanček vedno znova in znova najde. To bo ostala nerazrešljiva uganka.

Darja Švajger - Še tisoč let