Pa sem gledala film v katerem jih je bilo polno, pa nisem opazila. Opazila sem šele, ko sem v Two Way-ju zagledala eno zeleno. Prav nenavadno za ta vzorec pa mi je bila blazno simpatična. In potem sem zopet nadaljevala s filmom in sem opazila. Bilo je tam. Že skozi pa nisem videla. Bila sem tako zamišljena in odsotna, da se nisem zavedala. In to mi je dalo misliti.
Oslička danes ni bilo. Prostor v daljavi za ograjo je bil prazen. Pa sem mislila, da bom vsaj tega vesela. Ampak sem samo mislila.
Kot dejstvo, da me je ocena vrgla iz tira pa mi je popolnoma vseeno. Mislila sem, da mi je popolnoma vseeno. Še vedno se presenečam z reakcija, ki pridejo iz mene. Povsem nepričakovane in ne v skladu s tistim, kar bi "morale" biti.
Flipped je prikupen film. Navdušujem se nad dvema pogledoma iste zgodbe. Nad izražanjem misli, občutkov. Nad različnimi pogledi. Iz dekliškega in fantovskega vidika. Ker zgodbo razlagata dva najstnika, ki kažeta naklonjenost drug nad drugim. Ubistvu jo en kaže drugi pa ne in obratno. In vse skupaj je pospremljeno s kar nekaj dobrimi mislimi.
Pri filmih vedno pogrešam še drugo stran zgodbe. Drugo plat. Zorni kot. Ker vedno tako reagiramo kot hočejo da reagiramo. Vzljubimo tisto kar hočejo od nas. In stranski liki so samo stranski. Ampak zgodba ni nikoli enoplastna ali v samo eni dimenziji. Vedno se lahko postavimo v drugo kožo in drugače gledmao. Pa to velikokrat pozabimo.
Ker smo samo mi in ne nekdo drug. In se ne postavljamo v drugo kožo.
Ni komentarjev:
Objavite komentar