Lokalni toni

Včasih je dobra stvar, če te noben ne opazi. Ker danes sem se hotela vdreti v zemljo nekje v trenutku, ko sem bila pohvaljena o tem kako dobro mi je šlo risanje živali čez počitnice. Genialno ali kaj je bila že beseda nekje vmes.
Prekleto, ko sem sedaj postavila še večja pričakovanja.
Za spremembo je bilo danes prav fino pacati, ko sem padla notri. In naredila kar dva portreta.
Zanima me kako dolgo bo to trajalo.

Tisti projekt, ki ga je bilo moč videti na razstavi Ambient, se je preselil na steno našega hodnika. Sedaj, ko so bili informativci se je bilo potrebno pokazati v dobri luči. In očitno se je tudi moja fotografija znašla med temi izbranimi. Ni jih toliko kot jih je bilo na razstavi. Je tako naneslo.
Dizajner sem ker. Oziroma dizanjer bom ker - je bilo na koncu.

Še ure kaligrafije. No, če kaj ne bom je to kaligraf. Verjetno pomankanje potreplenja in pisanje z "napačno" roko botrujeta temu. Čeprav je bilo vmes nekaj momentov, ko vse skupaj še izgleda lepo.

Ogromna, ampak res ogromna skodelica kakava. Že enkrat zadnjič sem jo pila.

Halestorm - Here's To Us

Temperirati se

Pustovanje nam ni šlo najbolje od rok. Mask.
Presenečena sem bila nad številom ljudi, ki so bili povsod. Ker se jih je nabrala taka količina, da so se povsod naredile vrste in se nikamor ni dalo priti.
Neka zapoved, ki smo jo napisiali se je glasila - nobena pot ni predolga. In to smo preveč dobesedno vzeli, saj smo prehodili center z okolico po dolgem in počez.

Znašli smo se v enem izmed študenstkih domov. Se odločili, da ne gremo v šotor, čeprav je bil to prvoten plan. Čakali v eni vrsti. Čakali v drugi vrsti. Nad tretjo obupali in se postavili v četrto za hrano. Vmes je bilo nekaj znanih obrazov, katerih imena je bilo včasih malce težje umestiti.
Povedala sem zgodbo o lenivcu. Pozdravila vse rdeče kapice, ki so se znašle v okolici.

In ko sem se odločila, da sem zgolj civilist v dolgem rdečem pregrinjalu, je nekdo prišel nasproti in rekel "glej rdeča kapica". Pa je šla moja krinka.
Rdeča kapica. Mornarka. Steverdesa. Tigrica. Hudič. Tako je zvenela včerajšna/današnja zasedba, ki je nazdravila na pust in prihajajoče dni pred Namo.
Ko smo nekaj trenutkov kasneje čez cesto klicali pirata, roza vilo in ostale pustne maske. Saj bi jih naštela ampak se bo z vilo, mušnico in baročno gospodično vse končalo.

Zjutraj pa na faks. Blazno zabavno.
Nekako sem do dobra zaspala šele, ko me je budilka zbudila.

Skoraj smo se naučili kako uporabljati miško in tipkovnico. Vedno znova se pojavi predmet, ko se sprašuješ ali si ti bustast ali je vse skupaj.
Skoraj sem že trdila, da je dan naravnost čudovit in fantastičen, ko sem se sprehajala po sončku, da bi prišla domov. No, potem se je ena ženska pojavila na vlaku. Se usedla poleg mene. Odprla knjigo. Vzela pomarančo. Olupila pomarančo. In potem je začela sesati tisto pomarančo in to tako neverjetno na glas, da   bi bila kmalu junak iz risank, ko mu gre para skozi ušesa. In ja, po tem še ni bilo konec. Imela je še neke bonbone, ki jih je grizljala. Blazno zabavno.
Jaz pa sem imela tak fin načrt, da nekaj na vlaku narišem. Saj potem se je to sprevrglo v sproščanje jeze.

Foster The People - Pumped Up Kicks

Družinske partije remija

Te družinske partije remija včasih prav izmučijo.
Pa čeprav so na začetku smešne in zabavne. Ampak bolj kot se približujemo h koncu, bolj bi se dalo rezati napetost v zraku. Nejevoljo. In vse skupaj.
Danes smo si tako močno oddahnili, ko se je končalo.

Res je bila pred tem ena dobra porcija palačink. Ko je mama vsem svojim vnukom spekla pojedino za večerjo.

Počitnice se končajo in potem se začne faks. Ob osmih zjutraj. Na ponedeljek. Super...
No, na naši šoli je tako, da se vrata odprejo šele tam okoli pol devetih in ne razumem, zakaj so nam dali to v ponedeljek prezgodaj zjutraj. Tako ali pa tako smo skupaj s profesorico posedali na stopnicah in čakali, da se ključ, ki ga noben ni imel, prikaže.
Saj posledično se je prikazal. In kot bi bili prvič tam smo zmedeno iskali učilnico, ker so nam pobrali številke s sten. Lumpi.

Na računalnikih. Bili smo vse prej kot produktivni. Lahko bi se reklo, da si je kar precej ljudi vzelo ali podaljšalo počitnice. Ostali pa smo čisto počasi začeli z novim semestrom. Preveč vsega naenkrat tudi ni dobro.
Čeprav meni se je tako ustvarjalo proti koncu. Pingvin. V dvanajstih kvadratkih. No, res da je bil le v šestih vsaj približno narejen. Jej za optimistično pridnost.

Sneg me je pošteno šokiral zjutraj. Skoraj tako kot bi ga prvič videla.
Ni nič kaj prijeten pogled na zasneženo pokrajino pri kateri je vključen tudi tvoj avtomobil, ki mora biti v naslednjih dveh minutah očiščen in vozen.
Ampak smetišnica je zelo priročno orodje za odstranjevanje snega. Res.

Ricardo Arjona feat. Gaby Moreno - Fuiste tú

Civilisti med maškarami

Izčrpana sem in izmučena.
Zakaj se človek tako počuti, ko se mu zaključijo počitnice? Mar ne bi mogel biti naspan in spočit in poln elana.
No, jaz jih zaključujem precej obupno. Pa še vreme je bilo takšno, ko sem vozila domov. Dež. Noč. Prav utrudljiva vožnja.

Večer pri Urški. Ki se je nadaljeval v noč. Nekaj nazdravljanja. Malo popivanja in veseljačenja. Poplesavanja. Če kdo vpraša smo bili v Tušu. No, skoraj. Vsaj glasba je bila v živo iz tam. In me smo se trudile ustvariti precej dobro vzdušje.
Pijanska je težka, ko ti drugi ne dajo miru, da zaspiš. Prvo pride klicanje jelenov. Potem branje pravljic. In ko že misliš, da bo šlo - takrat se iz neznano kje pojavi odvečna energija, ki ti ne da spati. Upoštevajmo dejstvo, da ta odvečna energija ne odseva od tebe.

Ampak nekako nam je uspelo zaspati, ker nas je jutranja svetloba nekaj uric kasneje zbudila.
Za razliko od včeraj sem imela jutranji sprehod. Po isti poti domov.

Potem pa sem počasi krenila proti drugi smeri. Ker sem bila dogovorjena za pustno udeleževanje na drugem koncu.
Pustna povorka na Viru.
Prazna košara se je polnila. No, ne ravno z dobrotami, ampak z precej zanimivimi predmeti. WC papir. Ščit. Meč. Očala. In takšne zadeve. Bila je bolj odloži-tisto-česar-trenutno-ne-rabiš košara.
Rdeča kapica. Pirat s pištolo, tudi občasni lovec na rdečo kapico. In roza Kaja-bi-rekla-nadloga stvar. Poimenovala se je v roza dobro vilo ali vilo dobre volje, ampak smo nekako vsi bolj kot ne temu ugovarjali.
Civilisti. Ali ulična svetilka.

Najmodernejše maškare gredo po vasi z avtomobilom. Se parkirajo in zaparkirajo vse pred hišo in se obesijo na zvonec. Ampak, ko se noben noče ganit, čeprav se čudi vozeči se stvari pred njihovo hišo. Torej lekcija je bila naučena - noben ne bo odprl maškaram, razen če le-te pokličejo po telefonu.
Fino smo se povabili.

Monopoli. Po dolgem času. In gibanica, ki to ni bila, ker ni imela maku v sebi, ampak je bilo nekaj podobnega. V paru s čajem, seveda.
In tista igra se je tako razvlekla in zavlekla, da ni bilo za nikamor in smo vsi omagali in šli domov.
Na to nadležno pot v nič kaj finih vremenskih pogojih.

Človek se gre skrit, ko ima jutri zjutraj faks.

Gamsi - Pustna

Temne ulice

Sredi noči sem se sprehajala po praznih temnih in praznih ulicah. Le taksi ali dva sta švignila mimo ob tako pozni ali zgodnji uri, kakor se že uzame.
Tako je, ko se vračam domov in se je zgubil občutek za čas. Iz nekje, kjer res nimajo nobene luči. Razen na razpotju cest, to je res.
In okolica je bila čisto tiha. Le lajež psa je pretrgal tišino.
Ko se preizkuša, če je penina za kaj in se gleda pirate. In ni rum izginil, je pa ena steklenica.
Razsodba je govorila v prid popitemu. O tem, če je dobro.

Zanimivo je, da ko kazalci švignejo čez eno, potem se razpoloženje obrne v prav zanimiv razplet.

In ko sem se prebudila v novo jutro je bila to pustna sobota.
No, saj je bila že cel čas, ko sem spala.

Povorka v Kranju. Polno pustnih mask. Malih otroških. Nekaj velikih šem. In šenčurski godlarji.
Bili smo rdeča kapica. Rožca oziroma lončnica. In ciganka.
Skratka prav zabavni smo bili. In veliko smeha deležni. Ter komentarjev.
"Mami, mami poglej rožco!" ali pa "Poglej, to je pa rdeča kapica."
Ampak ja. Imam najbolj fino ogrinjalo daleč naokoli.

 Pa krofi. Tisti najboljši domači. Pri mami.
Mmm.

Sedaj pa na včerajšne mesto. Ker sva ugotovili, da je šampanjec preverjeno dober in moramo proslaviti eno mednarodno polnoletnost.

Sophie Ellis-Bextor - Get Over You

Nedeljski sprehod v petek

Tak lep dan je bil. Kot nalašč za nedeljski sprehod. V petek.
Tisti lenoben. Na soncu. Ko se vsi ljudje kot martinčki zgrnejo na malo toplejše temperature. Pa še pihalo ni.
Sneg se pridno topi. Po gozdu je polno vej popadalo po tleh in vsa belina, ki je ostala, je igličasta.

"Ta lep" krof sem pohrustala. Kako prijazno, da so ga pustili zame. Ooo.

Z mami sva se lotili projekta za moj letošnji kostum. Ker ji je to šlo tako blazno dobro, ko sva bila mlajša in ker sem se odločila, da bom letos nekaj.
Torej ogromno rdečega blaga. Kroji in navdih najden na spletnih straneh. Počasi je nastajalo. S posvetovanji. Zmotnimi dejanji. Poskušanjem. Merili in računali sva. Krojili. Ona bolj kot jaz, ker drugače bi se slabo končalo. Nisem talent. Sploh ne za risanje in rezanje ravnih črt. In veliko šivanja.
Sem pa prišila gumbe gor. Vsaj nekaj koristnega od mene. In še vedno držijo.
Dosežek.

Lady Gaga - Wish You Were Here

Debel četrtek

Koliko nam pomenijo drobne malenkosti, premalokrat vidimo. Ponavadi se tako dobro izmuznejo mimo, da jih ne opazimo. Ali pa se preveč dobro skrijejo in jih ne vidimo. So neopazne in gremo mimo njih.
Skratka večino časa so tako blazno nepomembne, da postanejo nevidne.

No, danes je bila ena ta drobna malenkost, ki sem jo zaznala in je bila v tistem trenutku daleč najboljša stvar na svetu. Cel zmagoslavni ples sem zaplesala v kuhinji, ko sem odkrila, da se mi je posrečil en "krancelj" na krofu, kljub grozni seriji le-teh.
Letos vse skupaj ni šlo po načrtu. Ali nekaj. Ni čudno, da so vsi odpovedali, da bi se oglasili na krofu, še predno sem sploh začela kaj peči. Pa drugič.
Ampak ja, malček so se prehladili. Ker piha zunaj. In resna sem! Naša okna ne tesnijo in se je shladilo in niso dobro vzhajali. Oh, te tegobe.
Saj nekako imajo kranceljne, temne.
Čeprav sedaj gredo tako še bolj v slast, ker se nobenemu ne zdi škoda pojesti krofa in verjetno jih jutri ne bo nič kaj dosti ostalo.

Bon Iver and St. Vincent - Roslyn

Skelet in valentinovo

Tist trenutek, ko je ura četrt čez eno in ko misli uhajajo v smer v katero naj ne bi smele. To je točno tist trenutek, ko te preplavi ves svet. Ves tvoj svet, ki te sestavlja.
Ko se zavedaš kaj imaš, kaj bi.

Ne vem zakaj. Ampak ura je bila res petnajst čez eno. In v glavi se je odvrtelo samo besedilo pesmi "Need You Now", nekje tam, ko je nočna pokrajina bežala mimo mene pri pogledu skozi okno.

It's a quarter after one, I'm a little drunk and I need you now
Said I wouldn't call but I lost all control and I need you now
And I don't know how I can do without 
I just need you now

Valentinovo, ki je bil "girls night out". Ženski večer, ali tako nekako.
Razpet ob vseh dogodivščinah in prigodah iz preteklih dni in načrtih za vikend, pust. Pospremljen z zmešanimi pijačami, ki nosijo zanimiva imena. Okrog pa en kup skeleta.

Glee - Need You Now

Blu

Blu ali naš kuža je moder. Čisto po nesreči od barve je imel pol polovice kožuščka na levem boku modrega. In bila je cela panika. Jaz sem se pa valjala od smeha po tleh, ker se mi je vse skupaj zdelo bizarno smešno. Da je naš kuža moder. Ha.
Saj sem ga umila takoj, ko sem ga vsega upirajočega se zvlekla pod tuš. In en dva tri je bil spet cel črn. Dobro, da je bila barva čisto sveža in na konicah dlak. Drugače bi pa res nastala panika.
Ampak ja, naš kuža je bil moder. To bo še vedno šala dneva.

Vse to skupaj premaga valentinovo na celi črti. Ja, danes je očitno valenitnovo.
Veselo valentinovo voščim vsem skupaj! Oh, kako sem dobra.
Sicer pa. Praznik trgovcev, kot sem slišala zadnje poimenovanje.
Čeprav razen čokoladnih srčkov, katerega pol je izginilo v moj želodec, nisem zaznala nič valentinastega daleč naokoli. Še?

Sicer pa zadnje dni sem pogledala nekaj filmov in risank. In danes podala svetu mojo odločitev, da bom gledala samo še risanke.
Ja, to bo trajalo dokler ne bom začela gledati naslednjega filma.
Born to Race. Povprečen. Nič posebnega. Predvidljiv.
Final Destination 5. Gledala sem ga sredi belega dneva, da sem imela lahko vse žaluzije na široko razprte in je svetloba pronicala skozi. Skrita pod odejo. In poleg mene sem imela brata za družbo, da sva oba trzala. To je edina vrsta "grozljivk", ki jih gledam. Nič drugega. Ne gledam niti krogov in podobnih zadev. Samo Brez povratka in še to potem cel teden gledam vse odseve v ogledalih in slikah in mobitelih, kdaj se bo kaj čudnega prikazalo. Nekako me preveč vrže iz tira.
Čeprav mislim, da je nekaj narobe s celotnim konceptom pri tem filmu. Seriji filmov. Am, če imaš videnje kaj se bo zgodilo oziroma kaj bi se moralo zgoditi in če potem to "spremeniš", ali ni bil tak plan že na začetku. Da si to videl, kako bi lahko bilo da spremeniš. Zakaj je potem smrt prevarana?
Saj pravim. Še cel teden me preganja potem ta film. Čeprav so vedno bolj ogabni.
In prvo polovico filma sem dobesedno trepetala. Ne, definitivno nisem za grozljivke.

Cars 2. Kako je pa to kul risanka. Prav zabavna. Če se gredo avtomobilčki akcijske junake, je to zgolj prikupno. Ter ko avti dobijo vsak svoj karakter. Navdušena sem. Kot mali otrok.
Happy Feet 2. Če se ti prepeva in poplesuje po risanki to sploh ni čudno. Ja, moje navdušenje nad fletnimi risankami je neizmerno. Sploh če vklučuje pingvine in mormona. Sploh pa Will je največja faca.
Ampak prvo minuto, ko je Glorija začela peti je bilo - oh, to je pa Brittany Murphy pela, pa je ni več. In trenutek tišine v mojih mislih. In potem dojamem, da je Pink prevzela vajeti. Ker se mi je Pink je neverjetna. Njeno petje je super, ampak v vlogi se mi je zdela tako groba na nek način.
Super risanki. Obe.

Sicer se pa moj seznam s filmi vedno bolj črta. Pridno gledam stvari, ki sem si jih izpisala. Počasi in vztrajno.

Imelda May - Mayhem

Še ena

Danes je povsod. Smrt Whitney Houston. Odšla je še ena izmed legend.
Očitno tako to je.

Danes rišem živali. To je to.
In gledam Ellen DeGeneres.

25.12.2011

Ko smo že ravno pri živalih. Našla sem nekaj fotografij ovc in psa iz časa po božiču. Ko ta ni bil bel, kot je danes vse zasneženo zunaj.

Whitney Houston - One Moment in Time