Skrit ključ

Navaden dan. Tih in zaspan.
Verjetno mineva čisto mimo mene, kot minevajo ti dnevi na faksu. Ponavadi se toliko zgodi, ko te ni nekaj časa na spregled na obveznostih, ki so zahtevane ob tebe kot zglednega študenta - prvo, da se prikažeš na predavanjih, ampak tokrat se očitno ni nič.

Opazila sem samo, da sem toliko padla notri v angleščino, da se je še tok misli pretakal kar v tem jeziku in ko je vmes naletel na slovenski izraz se je ta zdel blazno bizaren in iztopajoč. In takrat sem se zavedala kako sem preklopila nekje vmes.

Ko se je na avtobusu vrtela "Destination Unknown". Fino ne. Pa pojdimo v neznano. Očitno v Ljubljano.

Tako sem fina, da dobim dostavo avtomobila na železniško in mi mati skrijejo ključ tako, da ga še sama komaj najdem, čeprav mi je razložila kje se nahaja.

Calabria - Destination Unknown

Zadekane jagode

Ta vreme ni za nikamor. Na soncu je prijetno toplo, ampak v senci pa je tak mraz, da je temperaturna razlika preveč očitna.

Barvala sem češnje. Ustvarjalni kotiček in Irena. Ki je tako zelo odločno gledala film. Uporabno držalo z učinkom za hitrejše sušenje.

S sosedovim psom sem se skregala, ker mi je šel v jagode. V moje jagode! In imela sva malo bitko, da sem ga spravila dol z vrta, kar je vključevalo nekaj njegovega cviljenja. To pa je privabilo vse firbce naokoli. Prekleta mala stvar.
Sedaj sem pa jagode skrila pred jutrišnjo pozebo.
Oh, ko pa imam občutek, da s teh jagod nič ne bo. Preveč se poglabljam, preveč energije jim posvečam.
Nakoncu bo propadlo kot vse nad čimer sem pokazala navdušenje in interes.

Če imajo doma prav in simptomi res predvidevajo tisto kar naj bi imela, potem ima vesolje velik smisel za homor in je blazno ironično. Smeje se mi v glavo. Pa to vesolje...

Dobila sem tisti izgubljeni knjigi nazaj. Še je nekaj upanja v ta svet.
Moja prva dva dela zbirke Harry Potter sta se ravnokar pojavila doma. Noro. Pa sem mislila, da sta se za vedno izgubila kot vsi pozabljeni predmeti v KŽDT.

Trenutno stanje duha - meša se mi. Nisem več pri pravi.

Vlado Pilja - Še zeleno

Indijanski večer

Ker je bila ravno velikonočna nedelja in odlična priložnost za tematski večer in vožnjo s kanujem.
Zadnje od naštetega smo spustili.

Velikonočen zajtrk. Čisto preprost, ampak je zbral vse lačne za mizo.

Moja današnja playlista je obsegala pesmi, ki so bile že dolgo pozabljene in so se od neznano kje pretihotapile v glavo. Zjutraj se mi je prevela Limbo dance, čeprav sem cel dan mislila, da je bila Gremo na Jamajko. Potem pa se je od nekje prikradla Zvezde padajo z neba, ko smo ravno zvezdice omenjali. Sedaj vidim kako deluje šolski jukebox.

Pleme Irkll. Modra strela. Rjavi bizon. Glasna piščal. Sramežljivo ognjena. Želvja jeansovka.
Če se prav spomnim.

Skratka, ne dobiš vsak dan klica, da se čez dve narišeš v mestu pol ure stran in se vsaj približno napraviš v Indijanca, ker se bomo šli spuščati s kanuji po potoku. Ja...
Bilo pa je zabavno. Definitivno. Ker si na velikonočno nedeljo lahko preprosto Indijanec. Z gumjastim čolnom. Lučko, ki izgleda kot mali ogenj in v sobi, ki se lahko transformira v karkoli že rabiš. In petemi osebki od katerega bi samo dva šteli kot otroka.
Verjetno smo zaslužni za sončen ponedeljek. Definitivno smo.

In zgodba za lahko noč o medvedu s košaro sadja. Ja, najbolje da začnem pisati zgodbe za otroke.
Kar sem "brala" iz prazne strani v knjigi Vinetou II.

Zadremala sem med gledanjem film Pleše z volkovi na roki, ki je bila najbližje. Ker smo bili tako pristni, da smo film gledali kar na tleh in je bilo na trenutke dokaj neudobno.

Po takem večeru te s tira preprosto vrže donenje ure na nihalo. Za trenutek sem imela močno dilemo sama s sabo, kako naj se namestim. Ker me je bilo strah kazati hrbet tisti ure, ampak obenem pa nisem hotela biti obrnjena proti njej.
Na srečo sem zaspala.

Presenetljivo zgovorna sem bila. Če bi danes kar govorila in govorila. Pa niti ne vem o čem, pravzaprav.

John Barry - The John Dunbar Theme

Pa velik pirhov

Danes sem bila pingvin. Ujeta v rumeno palerino sem se počutila kot pingvin, ki pleše step s čofotanjem v gumjastih škornjih. Ja, danes sem bila pingvin. In se sama sebi smejala. Trenutek ali dva.

Pirhi so pobarvani. Čebulni olupki so še vedno najbolj učinkovita stvar. Ker pač iz kopriv, zelenega čaja in zélene preprosto ne dobiš zelene. Za naglaševanje ne odgovarjam, ker pač SSKJ pravi tako, meni nikoli niso šle te črtice in okoli obrnjene strešice nad samoglasniki. Še vedno jih ne znam prebrat.
Torej, da se vrnem k prvotni temi - skratka po postopku bolj kot ne instant kuhanja jajc, sva se odločili, da je pol urno kuhanje zelenih zadev plus vsaj pol urno namakanje predolga doba in če jih vržeš za nekaj dolgih minut v čebulnat zvarek, vsaj dobijo barvo.

Tako, da sedaj imamo take spiderman pirhe. Ker sva jih ovili v mrežaste nogavice in vrgli v zvarek. In ven so prišli prav luškani efekti.

Prekleto ustvarjalna sem. Vsaj tak občutek sem dajala. Neverjetno, kako nervozno in sproščujoče je risanje/slikanje. Oboje hkrati, čeprav v resnici ne vem kako je mogoče. Po eni strani me blazno živcira in dela lačno tako, da grem vsakih deset minut pregledati, če je hladilnik še cel, se obrnem in grem nazaj. Po drugi strani pa v tistem trenutku izklopim cel svet, dokler se ne vrnem zopet nazaj.

Vmes sem danes pogledala Muppetke. Blazno nadležno - zabavni so bili samo deli, ko se zavedaš, da so v tem filmu Barney, Sheldon in Marshall in da je Začarana Giselle pobegnila preko Prestopnega leta na Irskem v ta film. Ne, nikoli nisem razumela Muppetkov.
Poleg tega sem si pa pogledala še I Don't Know How She Does It. Nič posebnega. Pozabila, da sem ga gledala že nekaj trenutkov po tistem.

Sabrina Starke - A Woman's Gonna Try

Vrsta jagod

Pravijo, da bo suša, če na veliki petek dežuje. Šmentana reč, pa še kako res bo.
Danes pa res nisem pričakovala, da je post - pa s takšnim veseljem sem si zjutraj naredila zajtrk, ko se je včeraj hladilnik napolnil. Ah. Te krščanske zadeve.

Imam celo kolono, ali pa vrsto - odvisno s katere strani gledaš - jagod na vrtu. Tako. In upajmo, da bodo prav pridno uspevale. Čeprav se trenutno že nahajajo na kuhinjskem pultu, ampak ne tiste z domačega vrta.

Če se že skoraj cel teden nisem prikazala na faksu, sem si rekla, da danes pa ne grem. Moje zdravje je sicer za dve malenkosti izboljšano. Še vedno pokašljujem in smrkam in sem brez glasu, ampak se nekako da živeti. Čeprav zadnjih nekaj trenutkov imam boj z zamašenim nosom. Lumpasta stvar.
Šla sem se taksi in se vozila gor in dol po Kranju. Do stadiona in nazaj. Do Kranja in nazaj. Do Primskovega, ker še ni Planina. Do knjižnice. In to še z dvema različnima avtomobiloma. Kako se z največjim veseljem usedem v svojega.
Delam se knjižnega molja in se pridno zalagam s knjigami. Ker trenutno imam obdobje, ko mi sploh ni do filmov. Verjetno, ker čakam, da bi videla The Vow.

Ponoči me je tako zeblo, da sem se ovila v deko, si nataknila nogavice in se do nosu pokrila z odejo. Nekje v mislih sem si rekla, da bom še konec vzela v naslednjih trenutkih. Ampak sem preživela in prespala preostanek noči.

Vsaj produktivno se delam. Malo rišem s svinčinkom, malo se igram s grafično tablico. Počutim se pa, kot da nimam nič narejeno. Ker imam nekaj projektov za dokončat - tako za šolo kot za druge.

James Morrison - I Won't Let You Go

Nekaj za dvajset

Če ne drugega znam biti najboljša moralna podpora. Znam verjeti v ljudi, v njihove sanje in načrte. Če že ne verjamem vase.
Vsem privoščim najboljše. Znam držati pesti in deliti vzpodbudne besede.
Oh, ko bi znala vse to zase narediti.

Kako brezskrbni so se zdeli tisti časi še nedavno nazaj, a po svoje tako daleč. Sedaj pa samo še tuhtaš kako bo šlo naprej.

Danes sem že boljše. Dobila sem novo zalogo jagod, ki bodo kmalu rasle na vrtu. A vendar nisem bila še zmožna prenašati Ljubljane. Vključno z vsem prevažanjem, čakanjem in hojo - sem ter tja. Verjetno se bom jutri spravila k sebi.
Do takrat pa bom potonila v brezmejni svet, kjer je vse mogoče.

The Clash - London Calling

Triletni kuža

Naš kuža danes praznuje rojstni dan. Tri leta je star.
Tako, da kar naprej ponuja tačko, da mu čestitamo. Ga crkljamo in razvajamo. Sicer kot, da ga že ne dovolj dnevno, ampak danes si to še posebno zasluži.
Verjetno je najboljši kuža na svetu. Najbolj prikupen in najbolj prijazen. Ker tako potrpežljivega psa je že redko kje najti.
Ron - danes gre vsa slava tebi. Ker to je komaj dober začetek naše poti in naših dogodivščin.

In dobil je obisk za rojstni dan. Tudi pasji - ko daš dva labradorca skupaj je to čista zabava.
Prikupno bitje.

25.03.12

Moje počutje. Še vedno precej bogo.
Danes sem poleg vsega še na slabem glasu. Pokašljujem in se držim zavetja odeje.
Pijem kamilični čaj. Ker je tako finega okusa in lepo diši. In ker me pomirja.

Avenged Sevenfold - So Far Away

Dve deki in odeja

Sama sebi sem napoti. To je problem.

31.03.12

Obležala sem vsa povožena, brez energije, premražena. Nisem dobro.
Danes se počutim, kot da se je ves svet sesedel in padel name.
Cel dan sem se grela v puloverju, pod dvema dekama in odejo pa še nisem prišla k sebi.
Kot bi potrebovala toplino, ampak je nikakor ni za dobiti.

Sedaj sem se za trenutek ali dva spravila k sebi, ko je po televiziji nogomet in se je sedežna garnitura povsem zasedla. Morala bi biti v Ljubljani, na neki plesni predstavi z nekaterimi bivšimi sošolkami, ki imajo po dolgem času čas - jaz pa nimam nobene energije za prevažanje sem ter tja. Kaj šele nasmeh.

Kaj mi je - ne vem. Verjetno potrebujem zgolj čas. Da pridem k sebi.
Če ne drugega prilagam nekaj fotografij iz nekaj dni nazaj. Da bo jutri boljši dan.

Taylor Swift ft. The Civil Wars - Safe & Sound

Prevrnjeno in polito

Polila in prevernila sem verjetno vse kar mi je prišlo pod roke.
Začelo se je zjutraj, ko sem se polila v kopalnici. Ko sem prevrnila vse lončke s svinčniki. Vse tri naenkrat in potem še steklenico z vodo, ki je bila na mizi. In ko sem prišla domov sem postavila računalnik na rob, prijela Pepsi v roke in mi je zletela z rok, da se je polilo vse naokoli, vendar ni seglo do računalnika. Vsaj nekaj sreče v vsem nesrečnem razlitju.

Na sprehod sem šla dvakrat. Enkrat sama s psom. Drugič v družbi prijateljice in treh psov. Od tega sem imela pod nadzorom dva. Pestro.
Dva labradorca na enem povodcu, saj pravim - pestro.
Obhodili sva gozd gor in dol. No pravzaprav sva toliko časa hodili dokler se nisva seznanili z vsem kar se je zgodilo od pusta naprej. In očitno se je precej dogajalo.
Včasih se tega dogajanja zavedaš šele, ko govoriš z nekom, s katerim se nekaj časa nisi slišal.

In klepetala sem tudi v tujem jeziku. Z Ashley na kavi. Ko se tudi nisva videli verjetno že celo večnost. In ko se že dolgo nisem pogovarjala tako, da se je ves svet okoli zdel popolnoma zbedel, saj enkrat, ko padeš v angleške pogovore sploh ne registriraš nič drugega. Saj se iščejo besede, ampak nekako se zdi to prav zabavno početje. Ko se trudiš naglaševati stvar, ki so v slovenščini iste, samo drugače naglašene.

Kaj ti pomaga, če se ti mudi, ko se nabere takšna vrsta, da nekako zamudiš na vlak medtem, ko plačuješ vozovnico. In potem se čakala in se zdela sama sebi neumna, ampak v resnici me ni ganilo. Saj še debele pol ure po tistem, ko sem vkorakala na faks ni bilo profesorice. Ja, tako se zgodi, ko imaš neko novo profesorico, ki se ji ob osmih zjutraj zdi blazno prezgodaj. Ampak mi smo naš urnik obdržali in imeli do dvanajstih. No, do takrat naj bi imeli.

Vrt je prav fino ograjen. Psi so neutrudljiva bitja in me ob kremšniti in fotografijah razpravljava o širnem svetu.
Moje počutje je naravnost grozno. Že cel dan. Počutim se izžeto in omotično.
Saj na trenutke prikrivam s kančkom dobre volje. Dokler gre.

Whitney Houston - Million Dollar Bill

Prvoaprilska slonova ušesa

Sadjedica. Ker sladica ne more biti, če ni sladka. 'Sadje' pa je preveč običajen izraz.
Kaj takšnega.
Kot smo jedli Over Sava moving cake oziroma Over Sava swiming cake. Plavalnica. Oziroma je bila Prekmurska gibanica po Gorenjsko.
Tu se morda zgodi, da so vprašanje usode ali naključja pomešale dobre veze tam zgoraj. Ker za včeraj sva imeli načrtovan izlet v Prekmurje. Razlog - ker še nisem jedela gibanice. No, vsaj ne da bi vedela ali se zavedala in potem je nekje padel načrt. Že dolge mesece nazaj po spletu nekakšnih naključij. Ampak verjetno se je ta splet tako razpletel, da ni prišlo do tega. Se je zgodilo pa veliko bolj zabavnega, ko ti prinesejo za sladico k študneskemu kosilo gibanico. In kulturno obnašanje v restavraciji je včasih malo ušlo izpod nadzora.

Ta današnji prvi april sploh ni bil tako zelo posebno šaljiv. Kar se sploh ne pritužujem, včasih kakšen dan nadomesti ta dan šaljivcev.

Skratka danes je vse potekalo tako, da smo se odločile za en mali fotošuting. Definitivno pa se je vreme pošalilo. Še s snegom nekje vmes ampak se je do popoldneva na našo srečo že pokazalo sonce. Temperature pa na občutek precej bolj nizke kot zadnje dni.
Preoblačenje. Preobuvanje. Sladkanje s kremšnito. Odhod, ki je od začetne faze do tiste, ko smo se spakirale v avto, zavzel kar precej časa. Dekleta in to.

Ampak smo se spravile po hribčku navzgor. In še enkrat malo navzgor, da smo se spustile nazaj dol k vodi.
Po ljubljansko. Imitacija z očali in torbico v rokah. Saj si predstavljamo.
Skratka zgodil se je en neroden moment, ko se poskušamo nekaj fotografirati in tako naprej in nazaj, potem pa se iz nekje vzame en model in ima v rokah malo bolj profesionalno zadevico, kot moj zmahan fotoaparat. Ja...
Ampak ni ovir. Tudi pri napovedovanju vremena ne. In pripovedovanju šal ter takih stvari. Nastajajo posnetki, ki te od srca nasmejejo, ko jih doma na kavču pregleduješ in fotografije pri katerih se lahko samo do solz nasmeješ in ti seže tako do srca, da te kar zaboli.

In če se slikamo poleg copata sredi polja, kaj porečete na to.

Trenutek, ko posedimo na griču s pogledom na ves širni svet, ki se odpira pred nami. In meni nič tebi nič začnemo nekje iz ničesar prepevati Ob tebi. Ja... In kaj je bilo smešno, da smo tako padle notri, da se je naš volumen glasnoti vedno bolj zviševal. Čisto nezavedno. Oh, ti momenti. In potem se potuhnjeno režiš še nadaljnjih pet minut.

Pa po ljubljasko nazaj do avta. Da pade odločitev in gremo jest. In potem močno taktiziramo pri naročanju s hrano in počasi spraznemo celo restavracijo ter se v naših mislih zamerimo natakarjem. Ampak sploh ni bilo tako. Ah, ta svet... z glasbo, da se ti prepeva. In dvema picama.

Ker dneva še ni bilo konec in ker je bilo potrebno pregledati vse rezultate smo zavzele sedežno in se namestile kot, da smo carji sveta. Pregledale smo vse fotografije. Vse posnetke in si ogledale še film Little Black Book, ki je imel nekaj grobih prekinitev, čeprav smo nekako speljale do konca. Ob čaju in ostanku kremšnit.

Ja, kremšnite so uspele. Kljukico lahko naredim in sem srečna. Če se kdo povabi, mu ne zamerim pa verjetno dobi še skodelico čaja poleg.

Azalea & Alen Vogrinec Vesel - Razvajenka