Indijanski večer

Ker je bila ravno velikonočna nedelja in odlična priložnost za tematski večer in vožnjo s kanujem.
Zadnje od naštetega smo spustili.

Velikonočen zajtrk. Čisto preprost, ampak je zbral vse lačne za mizo.

Moja današnja playlista je obsegala pesmi, ki so bile že dolgo pozabljene in so se od neznano kje pretihotapile v glavo. Zjutraj se mi je prevela Limbo dance, čeprav sem cel dan mislila, da je bila Gremo na Jamajko. Potem pa se je od nekje prikradla Zvezde padajo z neba, ko smo ravno zvezdice omenjali. Sedaj vidim kako deluje šolski jukebox.

Pleme Irkll. Modra strela. Rjavi bizon. Glasna piščal. Sramežljivo ognjena. Želvja jeansovka.
Če se prav spomnim.

Skratka, ne dobiš vsak dan klica, da se čez dve narišeš v mestu pol ure stran in se vsaj približno napraviš v Indijanca, ker se bomo šli spuščati s kanuji po potoku. Ja...
Bilo pa je zabavno. Definitivno. Ker si na velikonočno nedeljo lahko preprosto Indijanec. Z gumjastim čolnom. Lučko, ki izgleda kot mali ogenj in v sobi, ki se lahko transformira v karkoli že rabiš. In petemi osebki od katerega bi samo dva šteli kot otroka.
Verjetno smo zaslužni za sončen ponedeljek. Definitivno smo.

In zgodba za lahko noč o medvedu s košaro sadja. Ja, najbolje da začnem pisati zgodbe za otroke.
Kar sem "brala" iz prazne strani v knjigi Vinetou II.

Zadremala sem med gledanjem film Pleše z volkovi na roki, ki je bila najbližje. Ker smo bili tako pristni, da smo film gledali kar na tleh in je bilo na trenutke dokaj neudobno.

Po takem večeru te s tira preprosto vrže donenje ure na nihalo. Za trenutek sem imela močno dilemo sama s sabo, kako naj se namestim. Ker me je bilo strah kazati hrbet tisti ure, ampak obenem pa nisem hotela biti obrnjena proti njej.
Na srečo sem zaspala.

Presenetljivo zgovorna sem bila. Če bi danes kar govorila in govorila. Pa niti ne vem o čem, pravzaprav.

John Barry - The John Dunbar Theme